... Sem danes pojedla svoj prvi kaki. Glede všečnosti sem še vedno v dvomih, bom pa njihovo sluzasto notranjost redno cuzala, sicer bodo na balkonu eksplodirali od vse svoje medenosti. V neki skrajnosti in pod vplivom moje fobije pred sadjem s pretečenim rokom (in splesnele slanine na primer tudi!) pa jih bom lahko celo transformirala v kaki slaščico, ha?
Tak lep dan, ko je na osmega decembra celo v Ljubljani sonce že ob osmih zjutraj (še prej mogoče, če bi se pred budilko skobacala iz postelje), bi bilo treba posebej zacahnat. Žal ne s sprehodom, ker me trenutek inspiracije ni pognal na plano, tudi ne s sončno kavo, ki je kava na soncu ali pa ne na soncu, če ga skozi okno lahko lepo vidiš, ker potencialna kandidatka ni imela časa zanjo, pa tudi ne z morskim čofotanjem, ker je vseeno samo december (doh), čeprav sva dobila povabilo za nekaj dni slanega oddiha naslednji teden. Ga bom pa zacahnala s to objavo in z na novo odkrito staro silhueto s precej neestetskim šopom las, ki je zdaj končno našla svoj prostor v vesolju.
Na koncu me je dan brez meglenk celo pahnil v depresivno stanje, ker iz trgovine nisem prinesla puranjih filejev, pač pa peruti, ker sem mačji pesek nezavedno potresala po vsaki stopnici posebej in ker je sonce za goro izginilo že okrog štirih. Na podlagi teh treh pack so se kot pošast iz omare pojavila eksistencialna vprašanja o tem, kako še moram profesorju telovadbe, ki ga še v življenju nisem videla, prinesti že par let staro opravičilo nevrozdravnice in kako moram drugemu profesorju opisat dogodek, ko sem se lani pozabila prijaviti na seminar ... Preden diplomiram. Ali preden sploh začnem s pisanjem diplome. Ali preden si sploh izberem temo diplome. Ali preden sploh do konca obkljukam vse izpite. A sem kdaj omenila mojo obsedenost z zaprtimi vrati omare preden zaspim? No, zapiranje vrat omare v sobi, kjer ponoči lovim zmaje in jezdim oblake, je vedno zadnje dejanje predspalnega rituala. Da pošasti iz omare ne bi preveč bockale v moje sanje, zdaj to vem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar