Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki sicer nima direktno pomirjevalnega učinka na razboleto mišico, pač pa ima pomirjevalen učinek na moje brbončice, za katere verjamem, da so vir vseh mojih psihičnih stanj, psiha pa deluje na fizično telo bolj kot si mislimo,
in potem, ko sem v upanju na preventivo pred kinkajočim padanjem glave na tipkovnico ob treh ponoči, popila enerđi drink po najbrž celem letu, ker sem se nekoč pač odločila, da tega strupa ne privoščim več telesu, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile včeraj, ko mi je bilo tudi ob takojšnjem skoku organizma v posteljo takoj žal zaradi migajočih živcev v nepremičnih okončinah, ki v neskladju z izčrpanim umom nikakor niso želele prešteti do konca ovčk, da bi zaspale ...
Torej po neprespani in nepreplesani noči in po nekaj nemočnih fantovih masažah, ki mišice ne in ne postavijo nazaj na svoje mesto se tresoča in zaradi bolečin jokajoča spravim
delat čemažev namaz.
Ker je v gmajni zraven moje domačije, ki je btw zelo kul izraz, ki ga običajno za povprečne enonadstropne bajte z malim vrtom in nekaj drevesi ne uporabljamo, že pognal svoje lističe in počasi rjavino odpadlega gozdnega vejevja barva v zeleno morje smrdljivega vonja. Čez mesec dni bo tam že ocean.
No, priznam, ni uspel tako dobro, kakor sem mislila, da bo. Okus je bil precej skutast, skutast s česnovim pridahom. Če naj bi tudi v resnici moral biti tak, potem se pohvalim. Nikakor pa ni bil zanič. Predvsem idealen je bil za zajtrk in za napackat čez šnito kruha z zrni, ki sem ga včeraj nabavila v hoferju.
Uporabila sem skuto (doh). Kislo smetano sem sicer pripravila, a je na gmoto s sesekljanim čemažem nisem ruknila. Tu je bila še limona, olivno olje, sol in poper ... In edamec.
Vse sem speštala in to je vsa umetnost.
Najljubšemu fantu se zahvaljujem, ker me bo še tri tedne masiral, sicer pa - zgolj, ko že ravno blebetam o njem in o čemažu - on ima to stvar s čilijem. Že nekaj časa ima povsem svojo poličko v špajzi, kamor nalaga stekleničke posušenih mehiških, libijskih, španskih čilijev, vloženih štajerskih čilijev, v olju namočenih gorenjskih čilijev, v viskiju namočenih nevemkaterih čilijev, potem pa so zdaj tam postavljene še predelane različice v omakastih oblikah, posebej zmletih oblikah in z drugimi začimbami zmešanih oblikah. Tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar