Ura še enajst ni bila, dve kavi pa sta bili že uspešno politi pod vplivom mojih nerodnih tac. Pa jo redko pijem. Ena je bila moja, druga je bila samo nesrečna in pozabljena in na napačnem placu. Prva je bila pred jutranjim izpitom, druga po njem, med izpitom pa mali listki s pisavo deset, lepo polepljeni in obstriženi, še lepše pomarkirani s toplimi barvami, plod zgodnjega ustvarjanja, niso prišli do izrabe svoje funkcije. Ne upam plonkat tudi v primeru, da profesor zatopljeno bere in še bolj zatopljeno kraca po svojih pomembnih materialih, ne upam niti, če je odkrito toleranten do prepisovanja in te vidi, ampak te ne vidi. Zato odgovore - in tudi danes sem jih - pišem po navdihu čim boljšega približka vsebine pravilnih odgovorov, ki si jih povsem vizualno predstavljam na kateri strani plonkpapirčka, v katerem kotu plonkpapirčka in s kakšno barvo plonkflomastra je ta zapisan.
Redko zaupam v svoje znanje, sreče običajno nimam, ampak za tisto osem (pa čeprav bi s temi malimi listki dobila deset) ali pa za tisto šest (pa čeprav bi s temi malimi listki dobila osem) vem, da je ta prava (doh, tole je spet en relativen izraz) povratna informacija za mojo intelektualno dimenzijo (haha). Sicer plonkanja ne obsojam.
Zvečer me čaka še en izpit. Mali listi s pisavo deset, tokrat produkt popoldanskega ustvarjanja, bodo z mano, a najverjetneje spet v torbi pred mano. Navdih, ne pozabi me.
2 komentarja:
Doh :)
Djah :))
Objavite komentar