Rodim - živiš - umremo.

V nekem ironičnem bistvu je pa pri pojmu življenja vse tako preprosto - jaz se rodim, ti se rodiš, mi se rodimo, jaz živim, ti živiš, mi živimo, jaz umrem, ti umreš, mi umremo. Vsi se jebemo s faksom, s statusom študenta, vsi se potem jebemo še s službo in statusom zaposlenega. Vsi prebavljamo in vsi imamo svojo najljubšo pico. Če imamo mastne lase, si jih umijemo, če smrdimo po švicu, se umijemo, če duda pade na tla, jo umijemo.  Vsi iščemo svojo popolno ujemajočo se drugo polovico in potem jo najdemo in potem ni več tako popolna, vsaj pri skrajnih kotih manjka nekaj delcev materiala, pa jo imamo še vedno tako radi, da živimo z njo. Zjutraj vstaneš, preživiš dan, greš nazaj v posteljo.
V točno tem ironičnem bistvu je naše gužvanje pod dežnikom ali pa tekanje pod modrim nebom prav lepo. Racionalnega smisla, za čem točno se ženeš, ni - razen malih izmišljenih življenjskih ciljev, ki pa so skoraj pričakovanje družbe in ne tebe. Pa naj bo tako. Mi paše.