Tole bo zaradi preglednosti v treh delih.
Rock Otočec 2010
Od letošnje rockotoško rajajoče izkušnje obstaja le list papirja s povabilom na VIP parkirišče in po VIP zapestnico na VIP blagajno, kjer jo dobim v zameno za VIP povabilo.
Gdynia 2010
Ponovna Heineken Open'er izkušnja na severu Poljske in izkušnja celotne poti do tja in nazaj pa je skoraj bogatejša kot lanska, bila je manj obremenjena s časom in denarjem, na krožniku je bilo več klobas in v glavi prisotne veliko manj omotice zaradi srkanja raznoraznih vodk - s ta glavno bivolovsko Żubrówko.
Vse navidezno in nenavidezno primerjam z lanskim pohodom v kraj, kjer je poleti prava noč dolga le tri ure, in kjer so sončni vzhodi bolj čarobni od zahajanja (slednjega namreč zaradi koncertnega bombandiranja zgrešiš!).
Koncertiranje?
Mando Diao, moja skupina, za katero sem neutrudno težila, da je nismo zamudili in zares smo pred oder prišli zadnjo minuto, so me po pričakovanjih maksimalno zadovoljili, Dance With Somebody je kot zaključni komad spravil množico, ki ji ni konca, v enakomerno valovanje, vsi ostali komadi so bili primerno nabiti z energijo in za prav vsak komad je bilo prav, da so ga zaigrali. Damn, zares je vse plesalo!
Pearl Jam, Death Weather, Casabian in finalni Fat Boy Slim so me spravili na dekco, da sem žaromete in melodije spremljala od daleč pa vseeno od blizu in tako, da mi je ozvočenje dalo vedeti, da sem tam.
Gorillaz Sound System ni dosegel svojega, Empire of the Sun so me začarali s svojim scenskim nastopom, ko so celoten nastop zavili v posebno domišljijsko zgodbo. Groove Armada so telesa , tudi moje, nezavedno prisilili v gibanje.
Ne spomnim se več vseh nastopajočih, štirje odri ob istem času cel večer so ogromno. Čudovite in poceni hrane, ki je na festivalih običajno ne pričakuješ pa tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar