Z brezveznimi prepiri, s povečano količino dotikov, objemov in mimogrede poljubčkov, z mučno tišino ob kosilu in prijetnim klepetom preden zaspim. Z minusom na prvem mestu, s plusom pa na drugem, da vsem privoščljivcem in sebi pokažem, da življenje v dvoje ni le črno, niti belo, pač pa je oboje in z vsemi vmesnimi odtenki, z rdečo, modro in rumeno.
Teta Zlobna Sila mi še vedno pomaga pri razbijanju inventarja (nazadnje spet lonček za zobatkalice, ampak s tem, da je bil tokrat čudovito ustvarjalno poliman s pisanimi školjkami, ki so se nehote znašle na tleh med lončkovimi črepinjami), moje preintenzivno čustvovanje se je pomirilo (neupoštevajoč obdobja bolezni in obdobja obupne panike pred izpiti), pralni stroj je bil zelo hitro prijazen do mojega praktičnega udejstvovanja, kuhanje me pa pač še vedno zajebava. Pa tudi slednje počasi gre in bo šlo še naprej.
Dobili smo, dobila sva, dobila sem nekaj, na kar se res spoznam. To nekaj je tisto, ki potrebuje komentar "Oh, kako je luštna," in to, kar potrebuje tak komentar, ne sme jesti ostankov od kosila, ravno prav toplo mleko sme piti le za pocrkljat in občasno, mora lulati pa kakati v svoj peskovnik, ne sme praskati kavča, ne sme spati v roži in ne sme se sprehajati po mizi in pultu. Mala zverinica grize in ima kremplje, skoraj nikoli ni pri miru in ne pusti se še tako čohat, da bi ji premečkala še kosti.
Pogrešam mamine zelenjavne župe, enolončnice in filane paprike, seveda, ampak preživetje v divjini je tudi za izgubljene še kako možno.
1 komentar:
je luštna živalca!
Sicer pa se vsega navadiš ;) eni smo bolj za kuhanje, pa manj za učenje, drugi pa obratno :)
Hitro mine življenje v divjini, a ne! Filane paprike pa si naroči za vikend in jih odnesi v zmrzovalnik :)
Objavite komentar