Neprecenljiva izkušnja, iz katere se nisem naučila prav nič, se je zgodila tik pred jutrom, ko sem v kuhinjo nameravala odnesti skledo piškotov. Do kuhinje nisem prišla, ker sem dvoje vrat pred kuhinjo s truščem, ki je ponoči še glasnejši, obležala na tleh. Nekaj minut od vsega šoka nisem prišla k sebi, prva misel je bila, če je z glineno posodico vse okej, druga misel je bila, če so stekelca očal cela, tretja je šele bila, če je fotografska oprema, ki se mi je nastavila pod noge in mi na brutalen način zaželela lahko noč, nepoškodovana. Šele četrta in zadnja misel se je začela ukvarjat s tem, kako me od sunka boli vrat (prisežem, da bi bil v prometni nesreči to tisti trenutek, ko bi mi namontirali opornico okrog glave!), cel dan naprej pa sem odkrivala modre kroge po kolenih, zdaj pa enega čutim na riti. Najbolj zabaven del (zabavno se mi je šele zdelo, ko sem zadevo prespala) nastopi tule: ker sem najbrž zbudila celotno stanovanjsko zgradbo (danes je spodnji sosed prišel izrazit željo, če bi svoje divje topotanje po parketu lahko za eno njegovo tresočo omaro umirili), mojega najljubšega fanta, ki je sicer spal meter od točke zločina, (fotooprema in njen poskus umora) nisem.
Ni nujno, da je izkušnja neprecenljiva, bom pa počasi začela rangirati svoje vrhunce telebanstva in ga ocenjevati po desetstopenjski lestvici. Tale padec je bil najhujši v moji zgodovini treznih padcev oziroma takoj za tistim, ko me je v tretjem razredu osnovne šole v radiator poslal in mi ga tako na stegno naslikal trikrat težji sošolec. Top-štor nagrada pa je vedno moja: veliko padam in se skoraj nikoli ne poškodujem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar