Teden je bil spet poln stresa, anksiozne tesnobe, morečih sanj, zelozgodnjih vstajanj, neprespanih noči, world-press-photo razstave, dobrih kosil, vročih plamenov, ki sekajo iz radiatorjev, dvojnih štumfov in toplih škornjev.
Teden je bil spet ekstremno kratek, zaključen z obilno pošiljko snega, s kruhkasto požrtijo ob družbi, ki ni več običajna, je pa vseeno lahko prijetna, udobna in domača, kot posladek pa sem naročila še dvanajsturni spanec s samo dvema vmesnima pohodoma na stranišče (mehur je dobro spal?!).
Teden je bil spet v znamenju voščilnic, ki se jim spet ni uspelo prebiti v realno agregatno stanje, računalniška urica, ki sem jo speljala skupaj s tremi sončnimi žarki, je bil potem seveda absolutni vrhunec tedna - kljub moji negotovosti, mojemu strahu in neprepričanju v to, da bom z odnosom pokazala pravo razmerje med podcenjevanjem in prezahtevnim pristopom. Pa smo se poslovili v odličnem, iskreno veselem in zadovoljnem vzdušju, da veš! Nikakršen korak za človeštvo, astronavtski korak (torej meter in pol v višino in tri metre lahkotnosti v daljino) zame, ki šele pri 23-ih stopim prvič v konkreten in malo daljši stik s sončnimi ljudmi.
Teden je bil spet uspešen in po tedenskem poročilu sem morala telefonski zvočnik spet zapacati s kapljami slanega okusa. Ker ob vsem tempu pozabim na čustva, kar ni značilno za občutljivega baubava v meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar