Ti si še okej distrakcija ...

Medtem ko se počutim mozoljasto, čeprav sta medmenstrualna dva že izginila, medtem ko se počutim debelo, čeprav sta cifri na tehtnici pravi ideal in medtem ko se počutim mastnolasoče, čeprav sem umivanja las že prepotrebna, pa še potem, ko so se moje varčevalne ambicije že zdavnaj spremenile v prah pod posteljo, kjer ga sesalec še dolgo ne bo potegnil vase, sem tukaj. Tukaj, kjer je bioritem postavljen v neutrudljive okvire, kjer je prehranjevanje naštelano na prave ure in kjer se da dobiti sonce, tudi če se posebej nanj ne nastaviš.

V koraku s prvimi izjavami te objave so seveda zadnje izjave prvega odstavka te objave praktično neresnične. Spalni ritem je tak, da spim polnih 12 ur, prehranjevanje je nadpovprečno založeno s čudovitimi suhimi salamami, žrebičkovimi golaži in ostalimi mesnatimi hranili, sonca pač samo ni. Še namizna luč je crknila.

Kar megli se mi pred očmi, ko berem o pravničtenebriga simptomih in kurativi pravničtenebriga nadloge, ampak vseeno ne toliko kot se mi megli ob misli, kako naj se lotim novega učenjaškega pohoda proti izpitom, ki se zame zares začnejo s prvim februarjem.

Tole je prisiljena objava, ne počutim se nič bolje, bilo pa je obvezno spisati vse trenutne nesmisle, ki me mučijo. Sploh jih ni toliko, vsi pa imajo v končni fazi spet skupen koren, ki je izpranega ali zlajnanega značaja, zato ga ne izpljunem več iz sebe. Res bi pogoltnila nekaj motivacijskih bombonov prosim.