Ponedeljkov želodec

Običajno sem ljubiteljica ponedeljkov. So začetek nečesa novega ali pa le začetek ponovne tedenske rutine, ki se konča na nedeljo. Še posebej niso problem, ker v ponedeljek lahko spim brez nastavljene budilke in nosnim dlakam ni potrebno, da se rukajo pod vplivom zunanjih nizkih temperatur, če jaz tako nočem.Ponedeljek je lahko moja nedelja oziroma njen malo bolj živahen podaljšek z odprtimi trgovinami in prometnimi konicami na cestah.

Slučajno danes nisem ljubiteljica tega ponedeljka. Pa ne zato, ker bi se morala prerivati za obstoj na z ljudmi visoko skoncentriranih točkah, ne zato, ker bi morala brutalno vstati sredi noči, da bi morda pravočasno prizehala na določeno mesto, niti zato ne, ker bi morala gojiti stik z nadnadležnimi bitji, če bi želela teden sploh nadaljevati. Danes sem čutila ponedeljek v želodcu, ko sem ob sedmih zjutraj potegnila žaluzije gor in ugledala totalno morbidno in neprijazno nebo. Ponedeljek v želodcu je ostal, ko sem spila kapučino, ki ga sicer pijem redko, in ostal je tam še naslednjih nekaj ur, še vedno ga čutim. Tesnobno se prestavljam, nekaj močno teži, čeprav je na videz vse na pravem placu. Kot da je celo življenje odvisno od tega ponedeljka, ko moram sicer napisati samo še zaključek seminarske naloge. In da je kriv ponedeljek sam po sebi, nisem prepričana samo jaz!

Zakaj si se v vertikalo postavila ob sedmih zjutraj?

Ker bi bilo ob šestih prezgodaj.

Zakaj si se v vertikalo postavila ŽE ob sedmih zjutraj?

Zaradi škrabljanja nisem mogla spat.

Jutra tako zgodaj in doma so strašno dolgočasna, še posebej če Family Guy in American Dad zatajita. In še Desperate Housewives, Californication pa pozabljeno čaka v torrentz mapci. Sva se pa potem z najljubšim fantom napovštrala, premečkala, potelovadila, šla v trgovino, jedla kruh, pršut in puter, kar bi se v bistvu dalo uvrstiti pod en kjut obred.

Sicer priznam, da sem hecna z na začetku omenjeno ljubeznijo do ponedeljkov. Že v času mojega obveznega šolanja in še kasneje, ko mi ob ponedeljkih niti ne bi bilo potrebno na prve ure statistike, sem te vsem zoprne začetke tedna čakala bolj kot pa vsem ljube petke. Govorim za povprečje, še bolj pač drži to, da dnevom v tednu nisem nikoli pripisovala kakšnih posebnih lastnosti, vse je bilo odvisno od čebelic ali pa od sršenov, ki so ta in ta dan brenčali naokrog. Čudno je in to je verjetno problem, da danes nič od tega ne brenči.