Takole me brcne v rit moja zvesta spremljevalka zasledovalka Jana.
Pa imam dobre izgovore - vse od tega, da sem že nekaj časa v grozljivo tesnobnem stanju, brez "komaj čakam" utrinkov, kar sicer ni depresivno, povzroča pa vseeno vsaj toliko gneva, da niti nimam želje po opisu misli, dejanske situacije in potencialnih rešitev, če bi te sploh obstajale. Ne maram, ko se pravljice v moji glavi končajo z velikim gobcem volka, ki babico požre in konec - brez naknadnega razparanja trebuha, iz katerega bi ženšče ven skočilo zdravo pa še bolj živo.
Potem se že tako črnim miselnim vrtincem brez prihodnosti pridruži še tisti ciklon, ki se vrti okrog minljivosti. Kako hitra je ta in kako zares je pomembno, da živiš vsak dan, kot bi bil tvoj zadnji (izključujoč tisto o brezpametnem zapravljanju denarja, ker je vseeno možno, da potem naslednji dan pač nimaš za burek) sploh ni zgoljufano. Strdki v krvi in avtomobili, ki po avtocesti vozijo v nasprotno smer, ne čakajo na to, da boš pokopal bojno sekiro s starim prijateljem in ne čakajo, da boš položil keramične ploščice v kopalnici. A še naprej bomo pozabljali na to.
Na koncu me reši delo. Delo na kubik. Da pozabim in se lahko znašam le še nad tem, da nimam časa, da bi se vrnila nazaj, da še komaj gledam v ne tako sevajoče piksle na zaslonu, da si želim le objemanja kovtra in sanjarjenja o nerealnih vsebinah, da zignoriram učenje za davno pozabljen izpit ter raje oblečem pisano živahno krilo brez žab skoraj v sredini septembra.
 |
| Škljocnil: Matic Verbančič Z: Mamiya rb67 Na: Cerkniško jezero Ampak kdaj?: april 2011 |
Tole je brezvezno. Zaradi takih objav bi bršljan lahko tudi že cvet pognal!
2 komentarja:
heheh finalmente!! :)) počutm se odgovorna za tole. :))) hihihi **
Vse zasluge tebi :)) *
Objavite komentar