Konec je z Lucky Charm obdobjem

Ni pa še konec ponypotovanj s krili v zraku, ker sem našla prava za ponyveter, taka s podlogo, da v primeru, ko se perutkasto krilo dvigne do jošk, ne pokažem Ljubljani cele stegenske švoh mišice in barve svojih spodnjih hlačk. Seveda me vedno prehitevajo drugi kolesarji in ko postanem na rdečem kolesarskem pasu selfiš bič/egoist/sama in edina/velika rit, se večkrat zgodi, da skoraj butnem prehitevajočega, če ta ne zacinglja. Včasih mi kdo kaj pikrega pripomne, ampak se v njegovi hitrosti (ker ima vsako kolo večja kolesa od ponyja!) besede porazgubijo, tako se nimam kaj preveč za obremenjevat. Vzvratnega ogledala si ne mislim namontirat.

Vsaj tri trenutke v enega ujel: Matic Verbančič
Z: mamiya RB67
V: prvi polovici leta 2011
Ampak: tam med obrisi se razbere ponymodel na tivolskem mostičku!

Lucky Charm obdobja je bilo konec že 28. avgusta, ko moja knjigca z datumi ni več pustila obrniti lista. Fantu sem ukradla Moleskinovega najmanjšega. V katerega sem komaj stlačila podatke za vpis v absolventa, a vseeno bo moj dokler si ne nabavim svojega. Vpisat se mi je pa zdaj tudi uspelo, če sem le kuverto zabrisala v pravi nabiralnik na faksu.

Drugič v letošnjem poletju sem pojedla gobji obrok z užitkom. Če sem uspešno osvojila misijo Vzljubi paradajz, zdaj delam na Vzljubi gobe in gobe niso le marele in lisičke. Se pa guncljaje skozi Tivoli vedno vozim s posebnim ponynasmehom, zato upam, da mimoidoči ne vidijo nič bolje od mene, ker bi sicer na kolesu uzrli trčenega ponyfanatika, ki mora imeti sedež toliko spuščen, da s stopalci doseže asfalt. Tudi padem lahko, če je sila, a do zdaj se mi je vedno uspelo obdržati navpično.

Sovražim straniščne osveževalce zraka. A ni lepše odpreti okno? Ah in pozabila sem na razliko med septembrskimi porjavelimi nogami in majskim jogurtastim videzom!