Še vedno beri le, če v sredo pišeš dvojni kolokvij iz AND Pedagoška psihologija I - 3 (še bolj pa ti, ki si se v spomladanskem roku prijavil na napačno zadevo).
Motivacija je najbrž beseda, ki jo v vseh učečih se kontekstih človek najpogosteje izreče, misli in tudi sliši, če se veliko druži s svojimi sotrpini. Seveda nisem izjema - o njej ogromno govorim, o njej ogromno mislim, o njej ogromno slišim, na čistem vrhu pa se o njej še ogromno učim. Lahko opišem svojo nemotiviranost ob učenju o motivaciji, torej o tem, da je učna motivacija skupen pojem za vse vrste motivacij v učni situaciji, kajti obsega vse pobude za učenje, ga usmerja, mu določa intenzivnost, trajanje pa še kakovost? Pha. Pa bom, ker je koristno.
Enako kot obstajata notranji in zunanji svet, obstajata tudi notranja in zunanja motivacija. Bolj razmišljam, bolj ugotavljam, da pri meni notranja motivacija ne obstaja. Interes in užitek mi študij že prinaša, ob zunanji pobudi, katere strani knjige si moram skenirat v svojo bučo, da mi znese za pozitivno oceno, pa morda iz nekega kljubovanja ne vidim smisla v tem, da bi svojemu umu prizadejala napor. Želim razviti svoje sposobnosti, doseči želim nekaj, kar me zanima, ampak se pri samem učenju vse skupaj zalomi. Redko zapadem v stanje zanosa, bolje imenovanega "flow"-a, ko bi me dejavnost v zvezi s študijskim učenjem tako potegnila vase, da bi izgubila občutek za čas, utrujenost, hrano (oh, come on, nikoli!), ko bi bila pri tem svojem delu samoumevno uspešna, se ne bi obremenjevala z rezultatom, ko bi natanko vedela, kaj želim in bi vedela, kako dobro napredujem. Seveda bi to pomenilo (torej, če rečem, da "flow"-a v zadnjih štirih letih zares nikoli nisem doživela) precej žalostno situacijo innnnn ... Lagala sem. Če ne drugega, sem padla v statistiko in računalništvo, kjer bi brez "flow"-a težko karkoli naredila. Tudi pri vsesplošno zajebani zgodovini sem morala pozabiti na sedanjost. Ha!
Moji učni cilji so precej jasni - opravljeni seminarji, opravljeni izpiti, opravljeni letniki, diploma. Doh. So pa našteti cilji uvrščeni v kategorijo ciljev, ki so usmerjeni v dosežke ali storilnost. Druga kategorija, kjer cilji vodijo do bolj kakovostnega in vztrajnega učenja (in le zakaj bi bila jaz kdaj v uspešnejši skupini?), so cilji, usmerjeni v učenje ali v obvladovanje. Ne rečem, da se ti cilji v meni ne pojavijo nikoli, ker se pač morajo, če želim sploh karkoli razumeti, priznam pa, da so v končni fazi v prevladi vseeno cilji, ki so pogojeni s faking zunanjim vplivom. Počasi bom izjavila, da so tisti ljudje, ki se v šoli zares učijo le zaradi interesa in radovednosti - kljub omejujočemu šolskemu sistemu - pod kožo pravi zeleni alieni, ki obstajajo le na planetu Nikjer.
Nivo, ki ga želim alil pričakujem v določeni dejavnosti ali pri nekem predmetu (govorim o svoji ravni aspiracije), je včasih postavljen precej nizko, kar je že v štartu zgrešeno. Nekje sem že obljubila, da se ne bom več učila le za zadostno, ampak samo še za odlično oceno, ampak mi je kmalu po tistem (ob prvem težjem izpitu) postalo prav malo mar. To ni bilo odvisno od prejšnjih neuspehov pri točno tem predmetu, ne od sistema vrednot mojih sošolcev (damn, toliko sem pa ja že stara!), ampak najverjetneje od trajnejših osebnostnih značilnosti. Marentič Požarnikova tukaj navaja anksioznost - o, ja, včasih sem zares tesnobno razpoložena ob misli na neprijetnost, ki me šele čaka - ampak jaz poenostavljeno raje navedem lenobo. LENOBO! Zanimivo, da omembe le-te v že včeraj omenjenem učbeniku sploh nisem zasledila (ali pa sem morebitno omembo potuhnjeno spregledala).
Notranja in zunanja motivacija se absolutno prepletata, najbolj domače pa diši storilnostna motivacija, ki pomeni pričakovanje, da bomo našli zadovoljstvo v obvladanju zahtevanih dejavnosti. Pričakujem, pričakujem. Včasih zadovoljstvo celo najdem! Torej tudi jaz nisem popolnoma brez notranje motivacije (napisano s ponosom).
Če sem prepričana, da ne bom naredila izpita, ga zares ne bom. Drži kot pribito. Tako pravi tudi teorija pripisovanja, ki razlaga prepričanja o vzročnih povezavah in vpliv takih prepričanj na čustvovanje in nadaljnje ravnanje. Pri nas, smrtnikih, se pojavljata dva vzorca pripisovanja. Medtem, ko je eden prepričan v osebno kontrolo, je drugi prepričan, da je nemočen. Če ve, da na izid lahko vpliva sam, govorimo o notranjem lokusu kontrole, če pa verjame v to, da ga ta vesoljna krutost premetava po vesolju proti njegovi volji in hkrati pri tem premetavanju ne more narediti nič, da bi ga zaustavil, pa govorimo o zunanjem lokusu kontrole in naučeni nemoči. Lame ... Ampak jaz vedno slepo govorim, da je profesor kriv za izgubljen izpitni rok! Ker je in pika. Dahah.
Enako kot obstajata notranji in zunanji svet, obstajata tudi notranja in zunanja motivacija. Bolj razmišljam, bolj ugotavljam, da pri meni notranja motivacija ne obstaja. Interes in užitek mi študij že prinaša, ob zunanji pobudi, katere strani knjige si moram skenirat v svojo bučo, da mi znese za pozitivno oceno, pa morda iz nekega kljubovanja ne vidim smisla v tem, da bi svojemu umu prizadejala napor. Želim razviti svoje sposobnosti, doseči želim nekaj, kar me zanima, ampak se pri samem učenju vse skupaj zalomi. Redko zapadem v stanje zanosa, bolje imenovanega "flow"-a, ko bi me dejavnost v zvezi s študijskim učenjem tako potegnila vase, da bi izgubila občutek za čas, utrujenost, hrano (oh, come on, nikoli!), ko bi bila pri tem svojem delu samoumevno uspešna, se ne bi obremenjevala z rezultatom, ko bi natanko vedela, kaj želim in bi vedela, kako dobro napredujem. Seveda bi to pomenilo (torej, če rečem, da "flow"-a v zadnjih štirih letih zares nikoli nisem doživela) precej žalostno situacijo innnnn ... Lagala sem. Če ne drugega, sem padla v statistiko in računalništvo, kjer bi brez "flow"-a težko karkoli naredila. Tudi pri vsesplošno zajebani zgodovini sem morala pozabiti na sedanjost. Ha!
Moji učni cilji so precej jasni - opravljeni seminarji, opravljeni izpiti, opravljeni letniki, diploma. Doh. So pa našteti cilji uvrščeni v kategorijo ciljev, ki so usmerjeni v dosežke ali storilnost. Druga kategorija, kjer cilji vodijo do bolj kakovostnega in vztrajnega učenja (in le zakaj bi bila jaz kdaj v uspešnejši skupini?), so cilji, usmerjeni v učenje ali v obvladovanje. Ne rečem, da se ti cilji v meni ne pojavijo nikoli, ker se pač morajo, če želim sploh karkoli razumeti, priznam pa, da so v končni fazi v prevladi vseeno cilji, ki so pogojeni s faking zunanjim vplivom. Počasi bom izjavila, da so tisti ljudje, ki se v šoli zares učijo le zaradi interesa in radovednosti - kljub omejujočemu šolskemu sistemu - pod kožo pravi zeleni alieni, ki obstajajo le na planetu Nikjer.
Nivo, ki ga želim alil pričakujem v določeni dejavnosti ali pri nekem predmetu (govorim o svoji ravni aspiracije), je včasih postavljen precej nizko, kar je že v štartu zgrešeno. Nekje sem že obljubila, da se ne bom več učila le za zadostno, ampak samo še za odlično oceno, ampak mi je kmalu po tistem (ob prvem težjem izpitu) postalo prav malo mar. To ni bilo odvisno od prejšnjih neuspehov pri točno tem predmetu, ne od sistema vrednot mojih sošolcev (damn, toliko sem pa ja že stara!), ampak najverjetneje od trajnejših osebnostnih značilnosti. Marentič Požarnikova tukaj navaja anksioznost - o, ja, včasih sem zares tesnobno razpoložena ob misli na neprijetnost, ki me šele čaka - ampak jaz poenostavljeno raje navedem lenobo. LENOBO! Zanimivo, da omembe le-te v že včeraj omenjenem učbeniku sploh nisem zasledila (ali pa sem morebitno omembo potuhnjeno spregledala).
Notranja in zunanja motivacija se absolutno prepletata, najbolj domače pa diši storilnostna motivacija, ki pomeni pričakovanje, da bomo našli zadovoljstvo v obvladanju zahtevanih dejavnosti. Pričakujem, pričakujem. Včasih zadovoljstvo celo najdem! Torej tudi jaz nisem popolnoma brez notranje motivacije (napisano s ponosom).
Če sem prepričana, da ne bom naredila izpita, ga zares ne bom. Drži kot pribito. Tako pravi tudi teorija pripisovanja, ki razlaga prepričanja o vzročnih povezavah in vpliv takih prepričanj na čustvovanje in nadaljnje ravnanje. Pri nas, smrtnikih, se pojavljata dva vzorca pripisovanja. Medtem, ko je eden prepričan v osebno kontrolo, je drugi prepričan, da je nemočen. Če ve, da na izid lahko vpliva sam, govorimo o notranjem lokusu kontrole, če pa verjame v to, da ga ta vesoljna krutost premetava po vesolju proti njegovi volji in hkrati pri tem premetavanju ne more narediti nič, da bi ga zaustavil, pa govorimo o zunanjem lokusu kontrole in naučeni nemoči. Lame ... Ampak jaz vedno slepo govorim, da je profesor kriv za izgubljen izpitni rok! Ker je in pika. Dahah.
Spet povzeto po: Barica Marentič Požarnik - Psihologija učenja in pouka
4 komentarji:
Jaz večkrat izgubim občutek za čas pri učenju. In kadar to opazim, obupujem, ker toliko čas porabim za učenje, pa sem šele na četrtini. In mi ni več. Drugač pa ja, jaz sem tudi skoz lačna, ko se učim, utrujena pa itak :D
Želim ti, da vidiš čim več smisla, ker potem bo tudi notranja motivacija!
Mir in ljubezen!
Jao beba, da se ti je sploh dalo tole vse prebrati ... Vsaka čast! :D
hihi. ful je zanimivo kako so tvoji posti petkrat daljši ko se maš za učit! :))) srečno drugač, naj ti čimprej mine!
Haha, ja Jana, sem majstr v tem, kako poiskat rešitve za izognit se The učenju :D
Hvala za tvoj paket sreče! :))
Objavite komentar