Nah, ne morem z vama it na ogled mulca v hokejski opremi, kjer se podi za hokejskim pakom z ostalimi malimi možmi, ker nimam časa.
Nimaš časa?
V bistvu ga imam, ampak moram viset na internetu, da lahko sploh pogledam drugo stran mize, kjer leži odprta ilegalno prefotokopirana knjiga. Če bi šla z vama, bi to pomenilo izgubo dveh ur, kar ne bi bil problem, če ne bi po povratku potrebovala še dobro uro, da se pravilno adaptiram nazaj v stol in se psihično pripravim na nedeljske obveznosti pred še enim prihajajočim norim tednom.
In komaj čakam, da bo torek s svojo baubau predstavitvijo za mano. Če mi je zadnji seminar uspelo speljati brez priprav in z malim tekilastim mačkom in z absolutno prekratkimi uricami spanca in s štirimi slajdi paverpojnta (za katerega sem v splošnem mnenja, da je tako ali tako v 90 procentih uporabljen popolnoma napačno, popolnoma brez smisla in popolnoma neučinkovito) in z neprepričanjem, o čem sploh govorim, bo tale mikropouk varianta s snemanjem in petnajstminutno evalvacijo nastopa na koncu, zagotovo trša lupina oreha.
Zdaj preživljam svoje popoldne na najbolj nekoristen način. Nad glavo mi visijo urica za delo, priprave na seminar in učenje. Prisrčno je zamujati minute z osveževanjem spletnih strani, na katerih se ne spremeni nič, kaj šele, da bi priklikala do nečesa razburljivega ... Ampak kot rečeno - vse to je le proces priprav na bolj pomembne reči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar