Še ponoči pozabim sanjati. Z izjemo tesnobnih sanj o tem, da sem ostala totalno brez denarja (in ne, da bi ga sicer zares imela). Prepričana sem, da sem se preveč seznanila z realnostjo. Tako zelo živim življenje, da sem pozabila na sanjarjenje - tudi tako, ko mimogrede podpreš glavo na desno roko, pogledaš proti stropu, kot da iščeš muhe (v mojem primeru je to že od začetka debela laž), se nasmehneš, ker je tako fino ždeti v oblaku, in si zrišeš podobe neke pretekle in prihodnje situacije ... In ti je toplo. Fuck, izgubila sem to, v čemer sem bila best of the best!
Pa je okej, da se ne prepustim svojemu fantazijskemu vetru v času, ko se branim pred travmatičnimi bombami zadnjih seminarskih nastopov dodiplomske kalvarije in se trudim z napredovanjem premagovanja potnih in hladnih rok, vrtoglavice in vseh jezičnih zapletov, ki se zgodijo pod vplivom mojega izkrivljenega, nikoli osredotočenega in vedno večkrat med seboj paralelnega miselnega toka. Na večni drugi strani pa postajam tisto, česar nikoli nisem štekala (Oh, seveda so zdaj nenadoma moji deviantni vrtinci nerazumljivih sklopov možganskih celic postali celo nekoliko bolj razumljivi!) - prazen robotski motorček, kjer so funkcije postavljene točno tako kot želijo Ostali. Opa, ne! Postajam prazen robotski motorček, kjer funkcije ne delujejo v skladu z Ostalimi, zato počasi usihajo.
Ker ne sanjarim! Zares smejem se samo še uro na dan. Niti mrščim se ne več in brezizraznost postaja udobna. Vsaj tak je večinski del dneva in ko se zamislim, ugotovim, da trpim. Jokat pa še znam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar