Bio, ki te obere do kosti in skrajša življenje še za pet minut.

Granobil v lekarni zraven lekarne, v katero sem nameravala ... 4 € pa še nekaj

Dve kuverti in štiri znamke ... 1,24 €.

Krema za roke, blistex, britvice, gel za tuširanje, deodorant, zobna pasta, maskara, senčka za veke in dnevni ščitniki perila, če se tu lahko tako elegantno izrazim in paketek vatk ... 20 € - uporabljena sta bila bona po 10 €, ki mi jih je kupil kapitalistični Božiček.

Eno bombažno darilo, ki ga bom podarila preko socialističnega dedka Mraza ... 30 €.

Krilo na mimogrede in dolgo majico z živalskim vzorcem, ki ni preveč živalski. Živalskih vzorcev ne maram, rjave barve še manj, tokrat sem naredila žvižg, cena obojega skupaj je bila namreč le 8 €.

Super sem švigala mimo vseh trgovin po opravkih, časa je bilo na pretek, tudi z vrečkami sem imela pošlihtano in uspešno mi nobena blagajničarka ni podtaknila nove, glede finančnega se je tako ali tako že vnaprej vse skupaj izšlo, ko pa sem prišla do Mercatorja oziroma ven iz njega pa ...

Pomaranče, limone in štruca kruha ... 5,52 €. Tukaj bom napisala tri klicaje. 5,52!!! 

Šlo je za mrežico petih pomaranč ... Ki so se izkazale za bio pomaranče s primerno bio ceno 2 evra pa pol. Pet bio pomaranč. Tukaj se je moja zgodba o uspehu za hip zlomila, aha. Kraja, nateg, prevara! Povrhu vsega zaradi teh petih pomaranč v sebi ne bom imela nič manj rakavih celic kot sicer. Jezna sem še toliko bolj, ker mali špajzl od trgovine niti na izbiro ni imel nezdravih, grdih in špricanih pomaranč za 60 centov, obiralski mrhovinarji! Dvignilo mi je pritisk. Bio pomaranča mi tako kot stresor obljubila še en siv las, ki se bo pojavil hitreje kot bi se sicer.

Veliki tiči na verandi.

Zares modre modrice na kolenih vedno manj boleče izginjajo - tako velike so bile, da bi mi človek težko verjel, da sem le sredi ravnega pločnika naredila dvometrski skok v daljino, ujela namišljenega mestnega zajca, si podrgnila dlani in pobarvala kolena ter najbrž povzročila konkreten smeh pri random fantu, ki je hodil za mano. Ki mi ni pomagal splezati nazaj na noge in to je toliko bolje, ker bi si najbrž s svojim na rdeče poštrihanim obrazom še hitreje želela potopiti v neznano. Tako sem se sama atletsko pobrala in s svojo sposobnostjo samoironičnega monologaV odvijugala v zavetrje svojega brloga brez poganske božično-novoletne smreke, brez bunk in brez pisanih lučk. Ni krivo pomanjkanje interesa ali časa, krivo je sovraštvo do decembrskega kiča, ki pa ni zraslo v meni. Jaz sem decembrskemu vzdušju v zadnjih letih spet podlegla in čudno prijazna je ta toplina obložene mize, piškotov in kuhanega vina, čeprav daril še vedno ne podarjam preveč, sama kratkotrajnost decembra pa mi je še vedno ena bolj neumnih reči. Z zamudo bom poslala nekaj voščilnic. Unikatnih, darjastih, kjer se božič in novo leto obvezno pišeta z malo začetnico in s special edition posvetilom, ki ne vošči sreče in zdravja v novem letu, ampak dobitno loterijsko srečko, rože, da bo dišalo, in zobno pasto, da se bo svetilo.

Prvič v življenju sem v oči dobila par kapljic viskija, na prvem žuru sem trikrat v večeru na skrivaj jokala, se očiščevalno pokregala, najedla kebaba na bon pa še zdivjala sem se, na drugem žuru pa sem si kapaciteto želodca najprej napolnila s pečenim puranom v treh različnih omakah, pri razpredelnici in ne sprašuj na lice kušnila drugega fanta, stala sem na dežju dolgo, bila priča situaciji, kjer se je država wannabe postavila proti državi, iz česar takoj izvemo, da dosegli nismo nič, ob svitu pa končno priropotala do svojega pravega ležišča in zaspala za tistih nekaj ur. Zaključek mojega ne prav pogostega rajanja se je našel v tem, da sem se spoznala nekoliko tečnobno in grdogledo, vseeno pa mislim, da sem svoje počutje dobro zakamuflirala in sem prav AGRFT-jevsko odigrala vlogo prijazne in prijetne mene. Oba žura sta bila ravno zato pa tudi zaradi "kar nekaj" prilastka tako super in primerna priprava na novoletno zabavo, katere nespontanost organizacije in načrtovanja mi je nekdaj za pobruhat.

Sončki pri minus stopinjah za računalnikom

Teden je bil spet poln stresa, anksiozne tesnobe, morečih sanj, zelozgodnjih vstajanj, neprespanih noči, world-press-photo razstave, dobrih kosil, vročih plamenov, ki sekajo iz radiatorjev, dvojnih štumfov in toplih škornjev.

Teden je bil spet ekstremno kratek, zaključen z obilno pošiljko snega, s kruhkasto požrtijo ob družbi, ki ni več običajna, je pa vseeno lahko prijetna, udobna in domača, kot posladek pa sem naročila še dvanajsturni spanec s samo dvema vmesnima pohodoma na stranišče (mehur je dobro spal?!).

Teden je bil spet v znamenju voščilnic, ki se jim spet ni uspelo prebiti v realno agregatno stanje, računalniška urica, ki sem jo speljala skupaj s tremi sončnimi žarki, je bil potem seveda absolutni vrhunec tedna - kljub moji negotovosti, mojemu strahu in neprepričanju v to, da bom z odnosom pokazala pravo razmerje med podcenjevanjem in prezahtevnim pristopom. Pa smo se poslovili v odličnem, iskreno veselem in zadovoljnem vzdušju, da veš! Nikakršen korak za človeštvo, astronavtski korak (torej meter in pol v višino in tri metre lahkotnosti v daljino) zame, ki šele pri 23-ih stopim prvič v konkreten in malo daljši stik s sončnimi ljudmi.

Teden je bil spet uspešen in po tedenskem poročilu sem morala telefonski zvočnik spet zapacati s kapljami slanega okusa. Ker ob vsem tempu pozabim na čustva, kar ni značilno za občutljivega baubava v meni.

Malomarnost ali kako to ni malomarnost, ker na svoje stvari skoraj obsedeno pazim.

Počasi presegam meje normalnega izgubljanja, zalaganja, "padlo mi je ven iz torbe" in "najbrž so mi ukradli" fraz. Zdaj prehajam v ekstrem, ko vidim izgubljeno tam, kjer izgubljenega sploh ni, paranoja me zagrabi že v trenutku, ko celotnega območja še nisem preiskala, označim, da sem nekaj izgubila še preden trezno preanaliziram kraje, kjer bi tako imenovana izgubljena depeša (nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo - izraz je zadnje čase popularen, zato sem ga uporabila) potencialno bivala.

Zakaj je tako?

Ker sem čisto zares letos z malomarnostjo pogubila že fotoaparat, potem očala, nadaljevala sem z raznimi malimi predmeti kot so štumfek za telefon, dve brisači, denarnica za kovančkast keš, rokavice, da o raznih petevrskih padcih iz torbice, čeprav sem zelo pazila nanje, ne govorim. Zadnji izgubarski podvigi se tičejo Urbane ter ploščice za tipke predvajalnika na mobitelu, ki se je kasneje sicer skrivnostno pojavila na precej vidnem mestu.

Vsa ta smola, ki se me drži, ali pa zmedenost, s katero jo sama povzročam, ali pa malomarnost, ki jo posedujem (to zanikam, ker na stvari pazim po svojih najboljših močeh in nič ne morem, če so te moje moči bolj švoh) že pošteno preseda in mi krade miren obstoj na tem planetu. Zdaj sem namreč to, da sem precej izgubljene narave, močno zasidrala v svojo zavest, kar za sabo potegne to, da v denarnici s 100 evri vidim samo še 80 evrov, ker da mi bankomat ni izplačal pravilnega zneska ali pa da nisem vsega denarja pospravila na varno, ko bi morala. Spet - kot ob vsaki pretekli izgubi - se mi od slabe volje zaguba čelo in že začnem s samopomilovalno pridigo ubogim, poštenim in nič krivim ljudem zraven mene, kako mi vedno uspe nekaj izgubit, kot da bi imela na računu kdaj več kot 200 evrov in da letos zares nihče ne dobi decembrskega darila (ki je miklavžasto-božično-novoletno-karkoli darilo). Ob ponovnem odzadrganju denarnice čudežno (pa v tem primeru čudeži ne obstajajo) ven vzamem vseh 100 evrov. Ljudje so me tako še dlje kot prej v svoji nesreči, zdaj v svoji sreči, primorani poslušati, ker res ne morem verjeti, kako zelo površna sem.

Rešitev?

1. Lahko se preselim na drug planet, kjer bo nebesni svod drugačen kot tukaj. - Ampak sem še vedno prepričana, da srečne in nesrečne zvezde ne obstajajo razen v literarnih okraskih.
2. Lahko zamenjam svoj nick iz Izgubljena. v Izgubljena? ali pa v Punca z glavo na pravem mestu. oziroma Punca, ki ve, kako stvari stojijo. Še bolje: Punca, ki ve, kje so njene stvari in kje je ona. - Vraževerje ...
3. Lahko bi preprosto pazila nase in na svoje stvari, bila bi manj zmedena, bolj preudarna in bolj stabilna v dejanjih. - Večkrat obljubljeno, večkrat zapriseženo, nikoli realizirano. Je nemogoče.
4. Lahko bi popolnoma zamenjala družbo. - Najverjetneje je ta tako žleht, da mi kradejo in skrivajo kulije, flomastre in radirke, ker so moje ničminijasno reakcije zabavne.
5. Lahko bi sprejela dejstvo, da so izgube del življenja, vsi imajo izkušnje z njo, razlika med mano in tabo je le v tem, da izgubljenemu predmetu posvetim petnajstkrat več miselnega obremenjevanja kot ti. - Tole se sliši še najbolj realno, pametno in izvedljivo. Vseeno me nervira!

Ideja o posebnem skladu za nadomestila izgubljenih predmetov blogerja Izgubljena s spletnega naslova http://www.herlostuniverse.blogspot.com/ še vedno obstaja.

one of the greatest

Neprecenljiva izkušnja, iz katere se nisem naučila prav nič, se je zgodila tik pred jutrom, ko sem v kuhinjo nameravala odnesti skledo piškotov. Do kuhinje nisem prišla, ker sem dvoje vrat pred kuhinjo s truščem, ki je ponoči še glasnejši, obležala na tleh. Nekaj minut od vsega šoka nisem prišla k sebi, prva misel je bila, če je z glineno posodico vse okej, druga misel je bila, če so stekelca očal cela, tretja je šele bila, če je fotografska oprema, ki se mi je nastavila pod noge in mi na brutalen način zaželela lahko noč, nepoškodovana. Šele četrta in zadnja misel se je začela ukvarjat s tem, kako me od sunka boli vrat (prisežem, da bi bil v prometni nesreči to tisti trenutek, ko bi mi namontirali opornico okrog glave!), cel dan naprej pa sem odkrivala modre kroge po kolenih, zdaj pa enega čutim na riti. Najbolj zabaven del (zabavno se mi je šele zdelo, ko sem zadevo prespala) nastopi tule: ker sem najbrž zbudila celotno stanovanjsko zgradbo (danes je spodnji sosed prišel izrazit željo, če bi svoje divje topotanje po parketu lahko za eno njegovo tresočo omaro umirili), mojega najljubšega fanta, ki je sicer spal meter od točke zločina, (fotooprema in njen poskus umora) nisem. 

Ni nujno, da je izkušnja neprecenljiva, bom pa počasi začela rangirati svoje vrhunce telebanstva in ga ocenjevati po desetstopenjski lestvici. Tale padec je bil najhujši v moji zgodovini treznih padcev oziroma takoj za tistim, ko me je v tretjem razredu osnovne šole v radiator poslal in mi ga tako na stegno naslikal trikrat težji sošolec. Top-štor nagrada pa je vedno moja: veliko padam in se skoraj nikoli ne poškodujem!

trapped before december

Zdaj kimam tistim, ki so november razglasili za najbolj beden mesec v letu. Deževna depresivnost mi je bila sicer od nekdaj všeč, tudi speštani kupi listja na pločnikih imajo svoj čar ... Ampak ko me november s svojimi bacili in virusi ne izpusti iz krempljev? To mu zamerim, seveda. Na dan pred decembrom sem se tako prepustila antibiotikom, čeprav mi je bilo jemanje le-teh predpisano kot povsem svobodna odločitev in odločena sem bila, da škatle ne odprem, ker nisem kaj preveč ogromen zagovornik tabletkastih stvorov, če ni nujno. Če ni nujno ... Očitno je bilo nujno!

V najinem brlogu tako vlada izredno stanje. Že drugo noč sva spala vsak po svoje - on na kavču, jaz pa majcena v postelji za pet. Nisva na bojišču zaradi po tleh ležečih štumfov ali kaj podobnega, samo spoznanje, da si že tri tedne izmenjujeva smrkljaste mehurčke, si hkrati kuhava čaje in mešava lekadoleplusce, v tandemu smrčiva zaradi zabasanih dihalnih poti in tekmujeva, kdo dlje časa rabi, da se odkašlja, je doseglo drugačno taktiko spopada s prehlajenimi organizmi. Na drugi strani sem jaz tista skeptična, ker vseeno dihava isti zrak in prepoved lupčkanja in čohanja najbrž ne bo dosegla želenega. Bah.

Trenutno sanjam o neutesnjenem decembru brez občutka, da bo na silvestrovo nečesa konec (razen tega, da bo številka 10 poteptana, big deal). Ne želim, da december mine hitreje od 31-ih dni, ne želim pospešenega tempa in dirkanja čez trupla utrujenih iskalcev presenečenj slash uresničevalcev želja razvajenih mulcev. Kuhano vino naj bo, lučke naj bodo, darila pod smreko naj bodo (tudi pod mojo, če bom imela trenutek), pretiravanje z vsedecembrskim rajanjem in divjanjem naj si pa kloni božičkov, miklavžev in dedkov mrazev zatlačijo v rit. Zmernosti sem vedno vesela.

Prežgankofobičnost

Za kosilo smo imeli prežganko. Prežganko! Takoj sem bruhnila v jok. Ne toliko zaradi mizernega stanja v mojem želodcu in ponorelega prebavnega sistema, kot pa zaradi same prežganke, slavne župe, ki mi je v davnih vrtčevskih in zgodnjeosnovnošolskih časih grenila kosila v kovinskih krožnikih in mi za celotno nadaljnje življenje pustila travmatične črve med mojimi brbončicami in v že tako občutljivem goltalniku (brbončice so z goltalnikom ključnega pomena pri uživanju hrane).

Prežganka je ogabna, prežganka je fuj z veliko začetnico in ne kuhaj mi je za kosilo - tudi če mi bo rešila presaditev mojega želodca in čeprav sem hvaležna, da nekdo kuha kosilo.

Sneg, zdravi zobje, zdrave dlesni in brez zobnega kamna, štirinajstdnevni počitek oziroma prosto življenje, prva ustvarjalna delavnica brez ročnih spretnosti vodje je za mano, pozitivna računica prihajajočega meseca in filmsko popoldne so popolnoma brez pomena, ker se nos, grlo, kašelj, zdaj pa še želodec, ne spravijo v svoje normalne okvire, ki bi mi omogočali živahno funkcioniranje v svetu! Kot da bi bilo imunski sistem tako težko postaviti nazaj v nevremensko pogojeno stanje, pha.

En siten (deževen?) koktejl brez dežni(č)ka.

Mix neprespanih misli, ki ustvarjalnosti ne pustijo pompa in zablokirajo že, ko se je potrebno domisliti le naslova neke delavnice, tako utrujenega organizma, da že ni več utrujen in želodca, ki mrmra, da je lačen, čeprav mu je že goltanec poslal paket dveh šestin pice, original kinderjajca, dveh fake knoppers napolitank in treh fake pringles rezin čipsa (v bistvu je to malo, želodcu ne paše prav veliko, ampak zakaj dafak mrmra?!), je beden.

Matematično: 2 kozarčka + 6 ur spanja z brutalnimi prekinitvami + 1 zmenek za prakso ob 9h + vsega skupaj 1 obrok hrane + 1 energy drink  + 1,5h srboritega tipkanja =  10 x počutje za na luno. 

V bistvu letim in sem visoko (ne kot pilot, ampak kot načvakana party žival), je pa bedno.

A četrti letnik zares postane samo še mešanje dreka?

Moja desna nosnica je še dihljiva, medtem ko se je leva že zaprla, prav tako levi slušni kanal, levo oko pa gleda še bolj utrujeno kot sicer. Z zmasiranimi stopali, ki se mi ne dogajajo pogosto, s šajtrgo ali samokolnico vozim vtise s predavanj preteklega meseca na kup. Ne ugotovim, ampak le potrdim: letos so vsebine predavanj postale  cela megla nad Sorškim poljem ob sedmih zjutraj (čeprav me vlak po tem koncu ne pelje več vsak dan in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstala pred sedmo uro zjutraj). Če so že profesorji tisti, ki se trudijo za segrevanje ozračja, smo jaz pa še nekaj tisti, ki se ne dvignemo v luft, ostajamo pa sključeni vsak v svoj stol in vsak s svojo kracaško umetnino na robu papirja.

Kot da smo slišali že vse (pa nismo), kot da smo skritizirali že vse (pa nismo) in kot da smo že našli rešitve za vse probleme današnje družbe, izobraževalnega sistema in strtih src (pa jih nismo). Obupali smo nad idejami, za uresničevanje katerih naj bi bil odgovoren naš študij, ambicioznost drugih nam gre celo v nos (tudi v tak nos, ki diha le napol, piše zgoraj), aktivnost je nekaj, kar se nam pač ne ljubi.

Naučili so nas tega, kar jim je bilo naročeno. Naučili so nas kritičnosti, pomagali so nam spoznati širino, pokazali so nam, da obstaja vesolje stališč in nas usposobili za zijanje skozi tuje okno. Kritičnost? Kje je zdaj? Povem ti: pojedla je lastnega roditelja, ga še oglodala, da je postala tako debela, da svojih udov ne zmore premakniti več. Njen novi lenobni značaj je kritičnost začel poenostavljati, pripeljal jo bo nazaj na začetek, ko bomo rekli, da je vse skupaj preveč ogromno, da bi karkoli sploh utegnili spremeniti. Tako kompleksno je, da je že enostavno! Optimizem našega področja se z vsako priložnostjo, da bi se zavzeli za spremembo, oddalji od pravega cilja izboljšave.

Razmišljanje je večkrat okej, če ga pustiš neinterpretiranega, ampak nikakor ne morem brez mojih opomb. Ki so:

Prvič: moj študij je še vedno simpatičen, mogoče postaja le dolgočasen - odgovornost je najbrž pri meni.

Drugič: moj študij ni brezpredmeten. Ima svoj point, spet pa smo naveličani premlevanja vedno istih tem.

Tretjič: nisem v čem depri podobnega. Razmišljam. Iščem začarane krogce.

zasnove brez realizacije

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.

O beograjskem dežničkanju in čevapkanju

Nekje dvanajsto orjaško evropsko mesto, ki je začutilo mehkobo mojih podplatov, je Beograd.

Opomba: Pod orjaško evropsko mesto spada tudi Heraklion, ki nikakor ni orjaški, niti glavni, pod mesto, kjer sem lahkotno stopicljala pa navidezno spada tudi London, čeprav letališkega objekta še nikoli nisem zapustila.

Beograd je siv.

Opomba: Še bolj siv je postal tudi zaradi dežnikov, luž in megle.

Beograd je propadajoče mesto.

Opomba: Mogoče ni propadajoče, ampak vsekakor se ne obnavlja. Bombe se v stavbah še vedno vidijo, stavbe brez bomb pa tudi ne kažejo ravno cvetočega videza. Ah, propadajoče bo kar pravi izraz.

Prav tako Hiša cvetja, Kuća cveća, House of Flowers. Ni cvetoča, ker je trg pred njo poln smeti.

Opomba: Vseeno je bilo ta kraj potrebno pregledati, čeprav Josip z nobeno taco ni posegel v moje življenje. Ljudje tam so prijazni, ne reče se "nas dvoje", ampak "nas dva".

Beograd je presenetil s hostlom, s kopalnimi plašči, copati, brisačami in čistočo.

Opomba: Presenetil tudi z nizko ceno bivanja!

Po vračanju v našo bivšo prestolnico nimam posebne želje, deset ur z vlakom tja in deset ur z vlakom nazaj je bilo nenavadno prijetnih, čeprav je bolel hrbet in pekel mehur. Družba še osmih malih žurerjev nikakor ni bila prepirljiva, še toliko bolj ne, ker Beograd ni tako zelo žurersko mesto, kot je šminkersko. Vrste na stranišču so zanimivo daljše pri fantih kot pa pri puncah!

Povzetek: Čudovite izkušnje v ne tako čudovitem mestu.

Obročkasto ali tudi to je dober nasvet za šoping!

Spet reklama, sicer skromna, absolutno pa lahko odprem oglaševalsko agencijo, ker sem tako super pri tem. Naslov objave je ukraden iz slogana gospodične Osenarjeve, za katero še vedno trdim, da je za pojest, čeprav je njena mahajoča leva roka a little bit annoying (angleško, ker je "annoying" lepa beseda).

Če želiš, da bo preostanek tvojega življenja rožnat, trikrat potiho zapoj Kekčev song, potem ga še trikrat zamrmraj, nato se trikrat na jolemajole način zasukaj, trikrat na glas zavpij "Od Jane obročki so najbolj kul!" in si naroči enega. Si fant? To ni ovira. Stisni še en "like" na Elle Talent TUKAJ.

Lahko se pridružiš tudi na Handmade by Jana Troha in prešnofljaš njeno spletno stran. Vohunjenje je s tem dovoljeno. 

Zdaj trikrat z dlanjo udari v dlan, plosk!

Make love or have sex?

Na glas je včasih besede slišat čisto drugače, kot jih poslušaš, če le tiho razmišljaš o njih, ane? Zanimiva je preprostost, ki jo spoznaš, ko se z nekom o tem - pa čeprav je skoraj neznanec - pogovoriš.

Sem zelo tipična družboslovka, nakar si ti naravoslovec, še bolj tipičen. Jaz sem estrogen, ti testosteron in jaz gledam na problem iz nešteto različnih vidikov. Ti pa samo iz enega. Jaz kompliciram pri analizah, razlagah, argumentih, pri enostavnih odgovorih, zate je rešitev jasna, takoj vidna, le ena. Medtem ko nekaj tebi čisto samoumevnega zafecljam v neizmerno veliko število vozljičkov, ti primeš štrikec in vsi vozlji postanejo samo navidezni. Jaz sem divergentno, ti pa konvergentno in spet se mi zdi taka površna in hitra posplošitev nepravilna in zločinska, kot da te označim, da nisi ustvarjalen. Seveda si, ampak na tvojem področju, ki se ne tiče reševanja problemov, ki po tvojem ne obstajajo.

Zakompliciram, ti poenostaviš. Se prilagodim, tebi je vseeno. Zato sva za skupaj in zares je fino.

Mantra: "Nazaj v zverinjak!"

Še štiri večerje, štirideset preplavanih dolžin bazena, tristopetdeset strani zadnjega dela Twilight sage (nja, še vedno padem noter, zraven ugotavljam o popularnih samomorilskih težnjah, zavijam z očmi nad izmišljeno prepoved o seksu pred poroko in berem naprej ...), še deset litrov popite vode, samo še tri masaže (ob katerih sicer kričim, ker boli, in ne uživam, ker masaža ni enako božanje) in še nekaj obupanih esemesov, ki na glas hrepenijo po po-moje-svobodnem življenju ...

Potem grem nazaj v zverinjak. K mali mišji zverinici, veliki zverini z medvedjim objemom, k skupini vedno lačnih zveri - manj po znanju, več po hrani - in k mnogim drugim na dveh nogah hodečim zverinam, ki se bodo vame zaletavale na prehodih za pešce, se z mano borile za proste stole na premetavajočih mestnih avtobusih, me grdo gledale izza šalterjev raznih pomembnih in še bolj nepomembnih institucij, k zverinam, ki zares kažejo zobe in niso prijazne.

Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih. 

po-moje-svobodno življenje je tisto, ki ima zajtrk šele ob pol dvanajstih in nima dveh toplih obrokov na dan

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim.

Ni hakeljca v tem, da je dovgčas, hakeljc je v tem, da se take zdrave rutine vsak normalen človek naveliča (normalno je edino zdravo, ja?).  Uživam, seveda uživam, ker sem v karanteni pred zunanjimi pritiski in zvermi urbanega sveta (z izjemo hotelske receptorke, ki grize), po tihem pa mazohistično pogrešam vsakodnevne brzice, ki premetavajo človeško telo, kakor se le njim zazdi.

Urnik v turkizni barvi, ki se spremeni le ob vikendu, ko ne obstaja, je v podrobnostih tak:

7.30: brutalni skok iz postelje (to si prebereš kot: trikraten zamik budilke za deset minut, nato odvlek s pomočjo nevidne sile do kopalnice, šele na stranišču pa ugotovitev, da je pretok krvi zdaj usmerjen v vertikalo, ne več v horizontalo).

8.12: zajtrk (tudi ta je rutina: ob vsemogoči ponudbi na krožniku pristanejo štirje prepečenci, košček slanine in sira, šalca kakava in dvakrat kozarec pomarančnega soka).

9.30: telovadba in iskanje izgovorov, zakaj se mi popoldan ne ljubi na kavo, zakaj se mi popoldan ne ljubi na sprehod in zakaj se mi popoldan ne ljubi plavat (vse to se mi sicer ljubi, ampak ne v taki prijazni, a vsiljivi družbi).

10.05: ogled dveh delov Big Bang Theory.

10.50: kolesarjenje po dva krat dva metra velikem prostoru, naredim nekaj kilometrov, po petnajstih minutah imam dovolj, usedem se na stol. Poklepetam s sokolesarjem, če ga imam.

11.10: ogled dveh delov Big Bang Theory.

12.00: kratek sprehod po parku.

12.20: kosilo.

15.30: plavanje, petkrat gor in petkrat dol po navadnem bazenu, nato petnajst minut namakanja v vročem bazenu (v kar je všteto tudi prerivanje z debelimi in manj debelimi mamami na masažnih šobah).

16.30: ogled dveh delov Big Bang Theory. 

18.25: večerja.

19.00: opravek nekaj klicev, ki so pomembni za moj čustveni obstoj.

20.00: branje četrtega dela sage Somrak (Breaking Dawn) in zgražanje nad bedasto vsebino knjige. Možnosti, zakaj  so moja mnenja takšna, sta dve: a) postala sem zrela; b) vsebina knjige je postala (?) bedasta. Ker je prva možnost zelo vprašljiva in po mnenju mnogih nemogoča, gre najverjetneje odgovor k točki b. Ker pa je bila vsebina knjige moji duši zaradi vampirske narave na začetku neizpodbitni "vau", zdaj pa se mi od vse osladnosti ruši sladkorno ravnovesje v krvi, je vsebina zagotovo postala bedasta - vsaj v smislu pretiravanja. Ko je dovolj, je dovolj, ker pa se po novem skušam držati tega, da začeto dokončam, bom tole sago prebrala do konca. Ah, pravkar se je pojavila še ena teorija in sicer teorija mojega vednoumnega prijatelja, torej: c) moja angleščina je tako zelo slaba, da tričetrt knjige ne razumem, kar posledično prinese prebavljivost in to, da bom prebrala še celo četrto knjigo. Seveda se moj vase zaverovani jaz s tem ne strinja.

21.30: spat.

Ogled dveh delov Big Bang Theory pomeni tudi sočasno klikanje po medmrežju (kjer seveda, kot obljubljeno, opozarjam nase), pomeni pa tudi to, da bo epizod kmalu zmanjkalo. Na zalogi imam tako še:

- sezono Breaking Bad  

- šest sezon Sex And The City plus oba filma

- nove dele zadnje sezone Weeds

- Glee (da prešnofljam, kaj je ta pohvaljena reč)

- samo en del nove sezone One Tree Hill

- animiranček The Secret Of Kells

Materiala dovolj, shramba na mojem minitopu polna, polica, kjer me čaka še preostalih deset knjig je tako še pridno nedotaknjena. Ne dolgočasim se, uživam v brezdelju, pogovori z mano so super (še vedno me draži misel na vse moje izgubljene dežnike v enem dnevu), manjka pa mi določen pretres, ker je mirno življenje zares za umret (op.p.: pretres, ki ni v obliki človeka, ki mu ne zmanjka pohval in povabil na kavo).

Izginotje letos ne pride v poštev.

Ker sem v zadnjem času poosebila mačji praskalnik, je edino prav, da si vzamem pavzo od funkcije, ki jo nenamerno nudim mali podganji zverini. Res, na svojem telesu sploh ne najdem zaplate kože, ki ne bi bila popraskana! Še hrbet je pokrit z dolgo debelo krasto, a ta je bila povzročena po lastni pijani krivdi. 

Kakorkoli že, eno prvih velespoznanj, ki so me doletela ob otvoritvenem čofotanju v bazenu, se sliši (če bereš na glas) takole: z vsakim letom mojih dvotedenskih mehurčkanj vedno bolj postajam "stična"  (v stiku) s Svetom. Civilizacijo. Ljudmi. Lani sem vpeljala prenosni računalnik, navdušeno odkrila, da ima hotel brezžični internet, a sem se pri dostopu do mailboxov, facebooka, google readerja, forumov in ostalih portalov držala nazaj. Zares pridno držala nazaj. Letos ne nameravam prakticirati odrekanja internetnim bombončkom, ostala bom www-aktivna, poštnim nabiralnikom ne bom dovolila, da se zrušijo pod težo elektronskih pisem, spam sporočilca bom brisala sproti, sledila bom vsem pomembnim in nepomembnim statusom tako imenovanih prijateljev in stisnila "hide" pri vsakem, ki mi bo šel na živce. Svojega web-vedenja ne bom spreminjala, Svetu, Civilizaciji, Ljudem se bom kazala kot živeča in prisotna, le pobahala se bom na vsake toliko. Pobahala, da uživam? Ne, pobahala le zato, ker veliko ljudi zavida mojim prostim štirinajstim dnevom. Hahah. Težila bom s povišanim tempom blog objavljanja in kar se da brezbrižno povem, da mi je vseeno, če bo šlo za nekakovostno skovane, brezsmiselne in neanalizirane misli. Čeprav se mi, glede na ves prosti čas, ki ga imam, zdi, da bi bilo skoraj nemogoče, da ven butnem kaj nepremišljenega ...

V nadaljevanju se ne bom izognila komentarju na nesramen ton glasu, ki vedno znova prihaja iz receptorkinih ust.

V divjini: a da je že pol leta?!

Z brezveznimi prepiri, s povečano količino dotikov, objemov in mimogrede poljubčkov, z mučno tišino ob kosilu in prijetnim klepetom preden zaspim. Z minusom na prvem mestu, s plusom pa na drugem, da vsem privoščljivcem in sebi pokažem, da življenje v dvoje ni le črno, niti belo, pač pa je oboje in z vsemi vmesnimi odtenki, z rdečo, modro in rumeno.

Teta Zlobna Sila mi še vedno pomaga pri razbijanju inventarja (nazadnje spet lonček za zobatkalice, ampak s tem, da je bil tokrat čudovito ustvarjalno poliman s pisanimi školjkami, ki so se nehote znašle na tleh med lončkovimi črepinjami), moje preintenzivno čustvovanje se je pomirilo (neupoštevajoč obdobja bolezni in obdobja obupne panike pred izpiti), pralni stroj je bil zelo hitro prijazen do mojega praktičnega udejstvovanja, kuhanje me pa pač še vedno zajebava. Pa tudi slednje počasi gre in bo šlo še naprej.

Dobili smo, dobila sva, dobila sem nekaj, na kar se res spoznam. To nekaj je tisto, ki potrebuje komentar "Oh, kako je luštna," in to, kar potrebuje tak komentar, ne sme jesti ostankov od kosila, ravno prav toplo mleko sme piti le za pocrkljat in občasno, mora lulati pa kakati v svoj peskovnik, ne sme praskati kavča, ne sme spati v roži in ne sme se sprehajati po mizi in pultu. Mala zverinica grize in ima kremplje, skoraj nikoli ni pri miru in ne pusti se še tako čohat, da bi ji premečkala še kosti.

Pogrešam mamine zelenjavne župe, enolončnice in filane paprike, seveda, ampak preživetje v divjini je tudi za izgubljene še kako možno.

obrazi vsi isti

Na živce mi gredo, ker so brez blišča. Dolgočasni, sivi, prosijo za povabilo na čaj, kričati pa bi morali "Daj, poseksaj me že!", biti bi morali jasni, veseli, s kontrasti, izražati bi morali tisto nekaj ("nekaj" je v poševnem tisku in z veliko začetnico).

Potem pa še stagniram. Ko bi morala stisniti zobe še za en teden, da dokončam načeto, zaidem v pasivo in se obesim na "Itak bo vse okej". Ne bo okej, če niti kaplje znoja ne vložim v to!

Čakam spremembo, nezadovoljna sem v tem ničnem stanju, želim naprej, v končni fazi pa je smešno to, da vseeno vse stvari stojijo tako, kot morajo. Zajkla je napumpana, maček mali z belim slinčkom ima svoj zaprti skret. Le na številki frizerja moram pritisniti zeleni gumb.

Tako daleč je ...

Ali pa je sedanjost tako nepremaknjena, ah, nepremična. Tako daleč je brezskrbna vročina poletnih dni in tako daleč je brezvezno mehurčkanje jesenskih noči! Tako daleč je čas, ko me ni bilo strah dneva po tej prihajajoči zadnji moreče presanjani noči. Zavijam z očmi, ker je bivanje v tej negotovosti hkrati lahko tako zelo udobno. Mogoče bo še vse okej.

Nisem želela, da je tako.

Metaučim se še naprej.

Še vedno beri le, če v sredo pišeš dvojni kolokvij iz AND Pedagoška psihologija I - 3 (še bolj pa ti, ki si se v spomladanskem roku prijavil na napačno zadevo).

Motivacija je najbrž beseda, ki jo v vseh učečih se kontekstih človek najpogosteje izreče, misli in tudi sliši, če se veliko druži s svojimi sotrpini. Seveda nisem izjema - o njej ogromno govorim, o njej ogromno mislim, o njej ogromno slišim, na čistem vrhu pa se o njej še ogromno učim. Lahko opišem svojo nemotiviranost ob učenju o motivaciji, torej o tem, da je učna motivacija skupen pojem za vse vrste motivacij v učni situaciji, kajti obsega vse pobude za učenje, ga usmerja, mu določa intenzivnost, trajanje pa še kakovost? Pha.  Pa bom, ker je koristno.

Enako kot obstajata notranji in zunanji svet, obstajata tudi notranja in zunanja motivacija. Bolj razmišljam, bolj ugotavljam, da pri meni notranja motivacija ne obstaja. Interes in užitek mi študij že prinaša, ob zunanji pobudi, katere strani  knjige si moram skenirat v svojo bučo, da mi znese za pozitivno oceno, pa morda iz nekega kljubovanja ne vidim smisla v tem, da bi  svojemu umu prizadejala napor. Želim razviti svoje sposobnosti, doseči želim nekaj, kar me zanima, ampak se pri samem učenju vse skupaj zalomi. Redko zapadem v stanje zanosa, bolje imenovanega "flow"-a, ko bi me dejavnost v zvezi s študijskim učenjem tako potegnila vase, da bi izgubila občutek za čas, utrujenost, hrano (oh, come on, nikoli!), ko bi bila pri tem svojem delu samoumevno uspešna, se ne bi obremenjevala z rezultatom, ko bi natanko vedela, kaj želim in bi vedela, kako dobro napredujem. Seveda bi to pomenilo (torej, če rečem, da "flow"-a v zadnjih štirih letih zares nikoli nisem doživela) precej žalostno situacijo innnnn ... Lagala sem. Če ne drugega, sem padla v statistiko in računalništvo, kjer bi brez "flow"-a težko karkoli naredila. Tudi pri vsesplošno zajebani zgodovini sem morala pozabiti na sedanjost. Ha!

Moji učni cilji so precej jasni - opravljeni seminarji, opravljeni izpiti, opravljeni letniki, diploma. Doh. So pa našteti cilji uvrščeni v kategorijo ciljev, ki so usmerjeni v dosežke ali storilnost. Druga kategorija, kjer cilji vodijo do bolj kakovostnega in vztrajnega učenja (in le zakaj bi bila jaz kdaj v uspešnejši skupini?), so cilji, usmerjeni v učenje ali v obvladovanje. Ne rečem, da se ti cilji v meni ne pojavijo nikoli, ker se pač morajo, če želim sploh karkoli razumeti, priznam pa, da so v končni fazi v prevladi vseeno cilji, ki so pogojeni s faking zunanjim vplivom. Počasi bom izjavila, da so tisti ljudje, ki se v šoli zares učijo le zaradi interesa in radovednosti - kljub omejujočemu šolskemu sistemu - pod kožo pravi zeleni alieni, ki obstajajo le na planetu Nikjer.

Nivo, ki ga želim alil pričakujem v določeni dejavnosti ali pri nekem predmetu (govorim o svoji ravni aspiracije), je včasih postavljen precej nizko, kar je že v štartu zgrešeno. Nekje sem že obljubila, da se ne bom več učila le za zadostno, ampak samo še za odlično oceno, ampak mi je kmalu po tistem (ob prvem težjem izpitu) postalo prav malo mar. To ni bilo odvisno od prejšnjih neuspehov pri točno tem predmetu, ne od sistema vrednot mojih sošolcev (damn, toliko sem pa ja že stara!), ampak najverjetneje od trajnejših osebnostnih značilnosti. Marentič Požarnikova tukaj navaja anksioznost - o, ja, včasih sem zares tesnobno razpoložena ob misli na neprijetnost, ki me šele čaka - ampak jaz poenostavljeno raje navedem lenobo. LENOBO! Zanimivo, da omembe le-te v že včeraj omenjenem učbeniku sploh nisem zasledila (ali pa sem morebitno omembo potuhnjeno spregledala).

Notranja in zunanja motivacija se absolutno prepletata, najbolj domače pa diši storilnostna motivacija, ki pomeni pričakovanje, da bomo našli zadovoljstvo v obvladanju zahtevanih dejavnosti. Pričakujem, pričakujem. Včasih zadovoljstvo celo najdem! Torej tudi jaz nisem popolnoma brez notranje motivacije (napisano s ponosom).

Če sem prepričana, da ne bom naredila izpita, ga zares ne bom. Drži kot pribito. Tako pravi tudi teorija pripisovanja, ki razlaga prepričanja o vzročnih povezavah in vpliv takih prepričanj na čustvovanje in nadaljnje ravnanje. Pri nas, smrtnikih, se pojavljata dva vzorca pripisovanja. Medtem, ko je eden prepričan v osebno kontrolo, je drugi prepričan, da je nemočen. Če ve, da na izid lahko vpliva sam, govorimo o notranjem lokusu kontrole, če pa verjame v to, da ga ta vesoljna krutost premetava po vesolju proti njegovi volji in hkrati pri tem premetavanju ne more narediti nič, da bi ga zaustavil, pa govorimo o zunanjem lokusu kontrole in naučeni nemoči. Lame ... Ampak jaz vedno slepo govorim, da je profesor kriv za izgubljen izpitni rok! Ker je in pika. Dahah.

Spet povzeto po: Barica Marentič Požarnik - Psihologija učenja in pouka

Metaučim se.

Bereš, če v sredo pišeš dvojni kolokvij iz AND Pedagoška psihologija I - 3.

Vse moje učne strategije stojijo na pravem mestu. Pri strategijah uspešnega branja se lepo ločim na  vse tri - uporabim predbralne strategije, kjer iščem vire (oziroma mi jih kolegialno pred nos prinesejo dragi sošolci), pri bralnih strategijah berem s popolnim razumevanjem, nenehno ugotavljam bistvo, ki je večkrat tako samoumevno, po branju pa poročam o prebranem - bolj ali manj uspešno s kracanjem po izpitnih polah. Držim se metode PV3P, kjer snov pregledam, potem vprašam ("Zakaj je to sploh potrebno znat?"), nato preberem (če mi že nihče ne odgovori), ponovim in spet ponovno pregledam, če v ponovitve slučajno ni zašla kakšna holivudska zgodba o superjunakih, ki pred neumnimi ljudmi rešijo izobraževalni sistem (!?). Specifične strategije, kot so podčrtovanje, robne oznake in izpisovanje (pozor, izpisovanje je koristno le ob izločanju nepomembnih podrobnosti in ob iskanju nadrejenih pojmov ali stavkov, ki nadomestijo podrejene) so del mojega prilaščanja pozitivnih ocen že od nekdaj. In nihče od bivših učiteljev me ni naučil tega - niti posredno, še manj pa neposredno.

Med predavanji kolikor toliko poslušam. Selektivno in pregledno zapisujem po razlagi, če mi to predavateljeva jasnost, razumljivost, čustvena zavzetost, njegova kongruentnost, brezpogojna naklonjenost, empatično razumevanje in sprejemanje učenca (haha, teh nekaj zadnjih brišem, so le lastnosti idelanega učitelja) sploh omogoča.

Rišem miselne vzorce in pojmovne mreže. Zelo rada. Pojmovne mreže v bistvu vklopim kar v sam miselni vzorec, da je videti bolj slikovito. Oblačke barvam, puščice občrtujem z močnejšimi barvami in lepo pišem. Ne držim se pravila, da je miselni vzorec zapisovanje ključnih besed v razvejano razporeditev (ki temelji na zakonitostih možganskega delovanja), pač pa ključne besede vedno zapišem v središče, podsistem pa ne predstavlja novih ključnih besed, ampak razlago, ker mi sama ključna beseda običajno ne prikliče asociacije, pač pa le zmeden "D fak?". Ne poenostavljam, ker mi potem itak ni nič jasno, utegnem pa v tem pretiravat, zato sem si tokrat posebej snov iz učbenika, ki je popoln zgled učbenika, prilagojenega učencu in spodbuja metamagenske aktivnosti (poglej, pišem izkustveno obarvani povzetek nekega poglavja prav iz tukaj!), uredila v en pisan zvezek, v torek pa bom zadevo zrisala še v manj pretiravajočo obliko.

Povzeto po: Barica Marentič Požarnik - Psihologija učenja in pouka

Naj te odpelje Bomb vlakec s 1100 vagoni

To je oglas.

Ne za alkohol, za dogodek!

V petek (ta petek) te lahko povozi, lahko pa se odpelješ z njim - z bomba vlakcem, ki bo čihapuhal male štamprle kozarčke v večje kozarce pred sabo. V prostoru, kjer cveti, bo vlak podrl svoj rekord v številu svojih vagonov, pot z njim pa bo predvsem zabavna.

Klik za podrobnosti.

Fotografija je s Facebooka.

Dva litra nista od muh!

Da naj bi vsak normalen človek popil (vsaj?!) toliko tekočine na dan, je jasno ob vseh zdravstvenih nasvetih, ki jih podarjajo cajtngi, mamce in dohtarji. Da sta dva litra v primerjavi s 776 milijoni nafte (pretresljivo ogromno), ki je to leto scurljala v Mehiški zaliv, samo kapljica, je tudi nespregledljivo dejstvo. Pomembna reč pa je, da ob vsej fizični neaktivnosti, ki se je poslužujem zadnje dni, sama komaj požlampam dva litra vode in če si ne bi za vsak dva deci nakracala stebrička in zrisala dveh ograjic, globoko dvomim, če bi v enem dnevu sploh prišla do enega litra. Pa čeprav ob prepričanju, da veliko pijem.

Zdaj dokazano res veliko pijem. Delo preteklih dni je na papir in mobifotko zakoličeno tukaj na desni. V ograjice niso vrisane šalčke kakava, tetrapaki probiotičnih jogurtov, krožnik juhe in kozarček kokte, samo čaj in voda predstavljata posamezno dilo. Strašen stranski učinek, ki je v bistvu zelo zaželen in celo zahtevan, je še povečan obisk straniščnih prostorov, kar bi bilo precej moteče v primeru mestnih opravkov, kjer javni wc sploh ne obstaja.

Pridna sem, ni kej.

Mali obupani ekolog.

Odkar je občina pred vsako hišo pripeljala plastično zeleno kanto z rumenim pokrovom, ki je namenjena embalaži, je moja mati naročila še rjavo kanto za biološke odpadke, zdaj čaka še enako veliko plastično kanto za mešane komunalne odpadke, ki bo nadomestila staro štorasto kovinsko. V ločevanju odpadkov je skoraj ugledala nov osebni smisel, čeprav je po mojem mnenju dovolj že tista vrednota, ki si jo pridobiš s tem pravim  odnosom do smeti. Se pa že nekaj časa sprašujem in tudi ugotavljam, kako je ločevanje postalo opravičilo za naše onesnaževanj in kako je "Lahko smetim, saj ločujem," vseeno postal nek tih zagovornik našega umazanega potrošniškega ravnanja.

Mjah, nič mi ni prav. Lahko omenim, da mi je bila v otroštvu ena izmed bolj strašnih risank, prav ne_spomnim_se_imena risanka o Planetu Zemlja, ki zboli zaradi smeti. Ločevanje s kasnejšo reciklažo je seveda trenutna rešitev, optimizem nas malih, manjšega kupovanja in uporabe embalaže pa se je tako ali tako težko lotiti, če na delikatesi dobiš več papirja kot salame. Pisano vrsto kant pred našo hišo pozdravljam in kar je najpomembnejše - zdaj je moja osebna proizvodnja kupčka plastike in papirja tako - namesto par sto korakov oziroma krajšega sprehoda po naselju - deležna le šestnajstih korakov po šestnajstih stopnicah do dvorišča.

Slovar za nevedneže: kanta je zabojnik za smeti.

čaka me brutalni ritem - I'm in the army now!

Moja prihodnost, torej naslednjih štirinajst dni, bo neprizanesljiva do vsega, kar je podobno prostemu mišljenju, počasnemu korakanju pod soncem in malomarnim zamahom z roko. Moja prihodnost, torej naslednjih štirinajst dni, bo ob smehu vedno očitajoče prhnila, ob izražanju ostalih čustev (žalost, skrb, obup) pa bo še posebej grozeče zabrundala. Moja prihodnost, torej naslednjih štirinajst dni, bo zahtevala zbranost, osredotočenost in disciplino delovanja možgančkov, še posebej organiziranost, na drugi strani pa fizično vitalnost, ker se zaveda sovpliva obeh teh dveh reči.

If you want to survive, get out of bed!

Zahvaljujoč zobatim bakterijam, ki so si v mojem malem mehurju ustvarile cel kompleks z lunaparkom in šoping centrom, se je moje poletno učenjaško popotovanje s planiranega enega sproščenega meseca skrčilo na dobrih štirinajst dni. Štirinajst dni pod pritiskom, absolutno. Če želim, da gre z izpiti tako, kot je prav, moram na mesto komandirja v moji buči postaviti enega orng avtoritativnega gospoda z močnim glasom pa neusmiljeno dušo, svojo popustljivo naravo pa bom za to obdobje vrgla s prestola.

Sergeant calls: "Stand up and fight!"

Seveda globoko čutim, da se bom ob takojšnji aktivaciji, v asketsko oblikovanem stolu, z litrom čaja in kilogramom hrane, s prošnjami za nadomeščanja v službenem kaselcu in z mobitelom, ki bo neutrudno cingljal z opomniki, tako podala v stanje polne zasedenosti, da bom na koncu opravila tako težaškost izpita kot zelene številke na bančnem računu. Ha! Ob tem verjamem v pozitivne učinke stresa.

Oh, oh, oh, You're in the army now.

črna becka med sladkarijami

Zdaj vem, zakaj je potrebno nabavljati tudi brezvezne sladkarije, kot so (na)politanke. 

Nihče jih ne mara, kar pa jim prinese ogromen plus - v težkih časih, ko s polic izginejo vsi tofifeji, milke pa ostalo čokoladje, iz hladilnika se odvalijo jajca, ki so za palačinke ključna, nedelja je in trgovine niso odprte, takrat ostanejo (na)politanke. Ob svojem trenutnem cukr_padu razpoloženju danes še teh nimam. Ker jih pač nihče ne mara.

Mogoče jih jutri kupim preventivno.

Še vedno spim z medvedom.

Miškin rep pomočim v namišljeno tinto in škrabajoče na papir sodobnega načina zapišem o tem, kako je deklič Večera, čeprav boječ se vsakega šundra v temnem ozadju, spoznalo Jutro.

Pa spet ne prezgodnji, ampak dopoldanski čas dneva postaja moj najljubši. Kot da je vsa pomečkanost jutra z zadahom v vrednosti Grahamovega števila bolj udobna od zlikanega večera z napackanimi vekami in dišečega po mačji nočno-vijolični luksuznosti? Da.

Nočna toaleta

Ker je začetek; ker sem očitno dobila novo optimistično dimenzijo v svoj um, ki vedno nekaj čaka; ker sem uživanje v deževnem slash sončnem dnevu uspela preusmeriti na uživanje brez "uh, kaj bi dala, da bi ..."; ker je naporna vleka žaluzij proti zgornjemu delu okna in potem šraufanje okenskih kljuk, da nos pomolim v svežino, lahko tako zelo vznemirljivo. Tako zelo...

Tako zelo, da se od izčrpanosti noči lahko vržem na preprogo kot mrtvec, dvignem nekaj medenic proti nebu, potem spijem kavo s strašnim učinkom na moj živčni sistem, preberem novice prespanih osmih ur, krmežljavo zatrepam v hladilnik in se odločim, da bo želodec na rižev vafelj s topljenim trikotnikom pripravljen šele čez dve uri. Jutra (po deseti uri?) so krasna!

Umazano lopatkanje po peskovniku.

Oksimoron ali bistroumni nesmisel je, da smo ljudje vsi po vrsti hrepeneči po svobodi, hkrati pa si življenja brez pravil, brez reda in voditelja nismo zmožni predstavljati.

Dedukcija ali sklepanje iz splošnega na posamezno je, da je človek Izgubljena. ali Nekdo, ki je izgubljen v tem vesolju, hrepeneča po neobremenjenem življenju brez polaganja računov, hkrati pa željna omejujočih odnosov, ki bodo kritično postavljali vprašanja "Kam?", "Kdaj?" in "Zakaj?".

Mazohizem zagotovljen ali kako?

Ah, ne, ne. Ne silim v nekaj, kar že preizkušeno ne obeta hoje po stopnicah gor oziroma kar že preizkušeno pomeni samo skok v prepad, pač pa samo na svoje momente dolgočasja pogrešim nekaj tako zelo destruktivnega. Potem za hip panično pomislim, da sem edini astronavt v celotnem Niču, zapadem lahko celo v nekajurno depresijo osamljenosti, ko bi v brezrazumskem stanju celo pomislila, da sem podobna lepi žrtvi, ki se naveže na svojega grdega ugrabitelja. Haha.

Hvala prstom na roki, ki pomagajo prešteti osebe mojega življenja, ki me ne bodo zapustile kar tako, nimajo namena po teptanju mene kot korakajočemu bitju naprej in ki bodo vseeno pripravljene sprejeti moje sporočilo brez glave pa repa in medvrstično izdaviti "Vse bo še okej". Kvaliteta je namreč pred kvantiteto - je družba že večkrat pogruntala.

Zadovoljna sem, samo razmišljam spet malo bolj na glas.

tako nežna, da še muhe ne bi ubila

Julij je bil tako prijazen, da mi za Avgust ni pozabil pustiti minusa na bančnem računu, kaj šele s svojimi savskimi prodnjaki na spodnjem delu okončin polno malih hrastic, ki si jih bom najbrž praskala dol še okrog silvestrovega (navdušenja nad praskanjem lepo zrelih hrastic tudi mene ni sram priznati). Ni pozabil pustiti niti temno vijoličastae modrice ob kolenu, katere izvor je povsem neznan in meni nerazumen (pravzaprav pa skoraj sumim, da se je zadeva zgodila tisto noč, ko sem v svojem pohodu proti kuhinji zgrešila tako imenovana vrata in butnila v še bolj imenovani šank), prepustil je tudi ožganino pri levem palcu na roki, ki ovira pohajkovanje z roko v roki, ker moški vedno pozabi, da njegova pisana baba nima le ožganine dva centimetra in pol velike, pač pa ji je v bistvu nadvroča džezvica v njeni ponovni nerodnosti pojedla celo roko. 

Julij je Avgustu predal še en razbit kozarec (nadaljnih 70 let sreče gratis) in spomin na poroko srednješolske kolegice, ob kateri sem zasmrkala, čeprav do dogajanja nisem ravno vrgla očesa ali ušesa. Sem predaleč sedela. Plastična posoda paličnega mešalnika še ni kupljena, obisk servisa sem vedno prestavljala na hladnejše dni, da ne bi slučajno od vročine gavznila pri lpp-prestopih, potem pa sem tako ali tako ostala tudi brez šestih evrov, kolikor naj bi plastika koštala. Hrenovke v testu so uspele.

Prvi Avgust sem seveda rezervirala za prvi dan učenja za namen jesenskih izpitnih rokov, a ker je nedelja, se kaj tako grešnega ne bi spodobilo. Začnem s ponedeljkom.

Mimogrede - naslov objave laže točno toliko, kolikor agresije sem dejansko sprostila ob umoru muhe, ki se mi je dve uri moje potrpežljivosti zapletala v lase in tacala po monitorju. Zdaj je v smeteh - ta splošnih. Ležanja v kanti za biološke odpadke si ne zasluži!

ta polnočna dlan

Ponoči fasada še vedno ostane razgreta in po ozki ulici veter ne more izvajat svojih pihljajev, ker nima prostora za zalet in polet k oknom iz drugega nadstropja, ventilator v obliki ogromnega falusa pa zrak samo pešta in le prijetno dvigne krilo, če se že obrne proti tebi, samega prostora pač ne ohladi.

Na kraj pameti ne pade, da bi se stisnila k tebi in da bi v objemu romantično zaspala. Prevroče je že za samo misel, več od nekaj minut moje telo v potno eksplozijo ne zna zaplavati. Ostane nama dlan, dlan na dlan, kar je bolj ljubko pa še potenje na tem delu telesa ni tako za umret.

Maurice Béjart: Le Presbytère! Balet za življenje

Osupljivo.
Čudovito.
Razigrano.
Freddy Mercury.
Nikakor dolgočasno.
Padeš noter.
Francosko slišoče.
Iz Lozane v bistvu.
Naježene kocine vsake toliko.
Hudomušno.
Queenovsko.
Tudi Mozart na kratko.
Polna zasedenost Križank.
Baletno.
Pa moj prvi je bil.
Nenačrtovano.
Gostje vseh sort (zares!).
Nezavedni nasmeh na ustih.
Zgodba o smrti, je rekel Béjart!
Za življenje.
Show Must Go On!

cvetke pri 46ih stopinjah

Hektolitri popite vode ob normalnih temperaturah povzročijo obiske weceja vsakih deset minut. Hektolitri popite vode ob temperaturah nad petiintrideset pa povzročijo moker obraz in lepljiv hrbet. Obisk weceja je minimalen in podpovprečen. Kapljica švica po licu priteče večja od solze. Sklep: nehala bom s hektolitri vode, od zdaj naprej popijem le še šalčko tekočine na dan (moj thanatos malomarno reče: in se najbrž zdehidriram do smrti).

Nikakor se moja izgubljena narava še ni potuhnila. Njena nova žrtev so korekcijska očala, ki so po znanstveno fantastičnem postopku, ki ga moja domišljija ne zmore spoznati, izginila. Sklep: ustanovitev posebnega sklada za nove nadomestke izgubljenih predmetov, ker je dovolj tega, da moj bančni račun pokaže nulo tudi, ko se na račun steče mesečno zasluženi evrokovančkasti priliv.

Ozračje nima 46 stopinj, ohišje računalniške zverine ga ima. Poljubljam ta najin (ha, zdaj je seveda tudi moj) ropotajoči ventilator!

Litvanske cvetke so bile pa še posebej zanimive.

(3.) Xsara - vlak - avtobus - vlak - Xsara

Poljska prometna infrastruktura

Še vedno imajo le sto kilometrov avtoceste, ostalo je nekaj podobnega celovški ali pa malo širšemu asfaltiranemu kolovozu čez polja. Vsi razumemo, da ima Poljska ogromno polj? Get it? Get it? Poljska - polja, polja - Poljska, HAHAHAHHAHAHH (pravi Annoying Orange). Letos nas je na sever odpeljal GPS. Anna je govorila, na katerem križišču moramo desno pa kdaj je treba levo. Stvar je potem taka, da je gradnja (ali obnova) cest na Poljskem v velikem razcvetu (sklepam), GPS pa seveda obvozov nima za omembe vredne (razumljivo), tako smo ravno po zaslugi te navigacijskih pošasti in Anninega glasu vseeno nekajkrat zašli. In izgubili nekaj bencina in ur, pridobili pa še dodatnih nekaj kilometrov.

Okrog 1500 do tja in okrog 1800 za nazaj. 23 ur gor in več kot 30 ur dol. Zadnji dan smo namreč silili v travnato puščavo med Baltskim morjem in Kaliningrajskim zalivom, kar je od takrat naprej moj najstrojžji severovzhod, videli pa nismo praktično nič zanimivega, doživeli smo le par grdih pikov črnih velikih komarjev.


V Maribor

Roadtrip se je zaključil predčasno in ni šel po pričakovanih idejah - pa kaj. Nekaj frišnih cunj sem prinesla še domov, bilo je super, letošnjo Heineken zapestnico bom spet nosila celo poletje.

Zdaj imam težave s svojo mašinco, ki me žene nazaj v realnost vsakdanjih težav, nazaj k projektu zdravega prehranjevanja, recikliranja odpadkov in šihtarjenja. Že pri tem, da sem morala objaviti tri dolge zapise, sva prišli v konflikt, meni bolj podobno bi bilo najverjetneje nekaj bolj krajšega. Omenjena mašinca še ni nazaj vzpostavila kriterijev za reguliranje vseh mojih miselnih procesov in bojim se ponovnega potopa nazaj v virtualni svet. Trenutna www neudomačenost je v bistvu zelo udobna.

(2.) Xsara - vlak - avtobus - vlak - Xsara

Bilo je bolj sončno, bolj morsko in vsi mi v večji pripravljenosti na čudno naturo poljskih bitij z glavo in zobmi. Ta nas je sicer ob neverjetno zoprnih straniščnih čistilkah, ki stražijo pred vhodom v stranišče za dva zlotyja (je približno 50 centov), in ob sofestivalcih, ki prosijo za neploskanje ob fireshowu, ker na to gledajo kot na predstavo in je ploskanje vmes pač moteče, pa ob tistih, ki meter pa piškot visokemu (nizkemu) dekliču ne dovolijo uživati komada Pearl Jamov na ramenih, ker bodo oslepeli, če bodo gledali njeno rit in ne bodo videli ekrana, ki se ob sončnem zahodu in ob polkilometrski oddaljenosti od odra tako ali tako skoraj ne vidi  ...

Haha, poved je tako dolga, da ne znam postaviti razumljivega zaključka ... 

Torej, ob vseh takih čudaških, nedružabnih in mrkih in še bolj zašrflusanih poljskih cvetkah (omenim naj še tipa, ki je na vlaku brcnil spečega starega dedca samo zato, ker je nekaj želel brcniti in tega zmedenega obraza, ki ga je imel ata na obrazu celo pot naprej, ne morem pozabit!) smo našli tudi povsem skulirane, prijazne, odprte in angleško govoreče čvekulje (to so bili običajno tisti, ki so vsaj enkrat v življenju šli čez mejo). In veliko večkrat smo dobili vprašanje kar tako - iz kje prihajamo in kateri jezik govorimo. Tako vsekakor zgoraj opisane čudaškosti ne morem posplošiti na vseh 37,810,793 Poljakov (vir je wiki), lahko rečem, da ima Poljska, kot vsak drug narod, svoje ekstreme negativnega sprejemanja kot pozitivnega navdušenja nad tujcem. Imajo tudi nekaj balkanskega, ko se gre za prerivanje za zapestnico, ki ti omogoči vstop v festivalski prostor, da ne govorim o sardeljenju na avtobusih. 

SARDELJENJE = nadpovprečna kapaciteta množice ljudi v zaprtem prostoru (z izjemo plaže, ki je odprti prostor), ki podira zidove intimnega prostora drug drugega, prisotno je razno otipavanje, smradu po švicu in zadahu iz ust ne moreš ubežati, ko dobiš priložnost, da skočiš stran, začutiš, kako je svoboda pomembna reč.

Za ščep bolj neumni so security check tipi in bejbe. En dan ti vzamejo kovinsko škatlico (ker verjetno lahko nekoga zabodeš s tem?), naslednji dan ti je ne. Na drugih vratcih ti vzamejo fensi vžigalnik, ki ga dobiš pred prizoriščem, na šestindvajsetih vratcih vžigalniku ne privoščijo niti pogleda, spet ti en dan vzamejo tobak v vrečki, čez pol ure pa veš, da ti ga ne bodo.

(1.) Xsara - vlak - avtobus - vlak - Xsara

Tole bo zaradi preglednosti v treh delih.

Rock Otočec 2010

Od letošnje rockotoško rajajoče izkušnje obstaja le list papirja s povabilom na VIP parkirišče in po VIP zapestnico na VIP blagajno, kjer jo dobim v zameno za VIP povabilo.

Gdynia 2010

Ponovna Heineken Open'er izkušnja na severu Poljske in izkušnja celotne poti do tja in nazaj pa je skoraj bogatejša kot lanska, bila je manj obremenjena s časom in denarjem, na krožniku je bilo več klobas in v glavi prisotne veliko manj omotice zaradi srkanja raznoraznih vodk - s ta glavno bivolovsko Żubrówko. 

Vse navidezno in nenavidezno primerjam z lanskim pohodom v kraj, kjer je poleti prava noč dolga le tri ure, in kjer so sončni vzhodi bolj čarobni od zahajanja (slednjega namreč zaradi koncertnega bombandiranja zgrešiš!).

Koncertiranje?

Mando Diao, moja skupina, za katero sem neutrudno težila, da je nismo zamudili in zares smo pred oder prišli zadnjo minuto, so me po pričakovanjih maksimalno zadovoljili, Dance With Somebody je kot zaključni komad spravil množico, ki ji ni konca, v enakomerno valovanje, vsi ostali komadi so bili primerno nabiti z energijo in za prav vsak komad je bilo prav, da so ga zaigrali. Damn, zares je vse plesalo!

Pearl Jam, Death Weather, Casabian in finalni Fat Boy Slim so me spravili na dekco, da sem žaromete in melodije spremljala od daleč pa vseeno od blizu in tako, da mi je ozvočenje dalo vedeti, da sem tam.

Gorillaz Sound System ni dosegel svojega, Empire of the Sun so me začarali s svojim scenskim nastopom, ko so celoten nastop zavili v posebno domišljijsko zgodbo. Groove Armada so telesa , tudi moje, nezavedno prisilili v gibanje.

Ne spomnim se več vseh nastopajočih, štirje odri ob istem času cel večer so ogromno. Čudovite in poceni hrane, ki je na festivalih običajno ne pričakuješ pa tudi.

Pijanski update z alkoholom.

Ne bom postala fenica redbula na fejzbuku, ker me je nemarno pripravil, da sem bila ob petih, šestih in ob sedmih zjutraj v povsem brihtnem (zbrihtanem) štartu za sesanje sobe, če le ne bi ostali tega časa interpretirali kot "čas za spanje". 

Je okej, ker je poskrbel za sproščenost in ker je bil nagrada spontanosti pa ker je zalaufal center za prvi tuji jezik, kar je svetu pokazalo, da sposobnost mojega (prekomernega) govora še kako obstaja. Žal mi je, da z vsem tem nisem začela že par ur prej, pred zadnjim izpitom, ko bi mi - verjamem! - odprlo tudi tiste najbolj zašvasane možganske lopute, ki zapirajo pot do palet angleškega besedišča, ki se še bolj skrijejo, ko potrebuješ besedo za pogajanje pa potem namesto lepega negotiation najdeš butastega izmišljenega contracting (really: WHAT?!).

Sicer pa moja harmonija še vedno obstaja in traja. Prav zares edine čustvene potope doživljam le še ob gledanju 24 ur (složnost ljudi me vedno pripelje do absolutne ganjenosti in rahle tresavice zaradi zadrževanja solzave povodnje), zživcirano histerijo doživim, ko zagledam Nejca Simšiča z njegovo ruto (TUDI!) sredi poletja in dejansko je moja toleranca (in občudovanje hkrati) do osebnih stilov ogromna, Nuška Drašček, ki niti enkrat še ni zgrešila kamere s svojim rezgetanjem, mi na nek simpatičen način sproži zavijanje z očmi, seveda se pa vedno znova hahljam (še bolj kot ob zobeh Tomaža Klemenčiča, ko pospremiš šport pa čeprav je tematika poslednja stvar, za katero bi se človek zanimal) ob takšnih pa drugačnih izjavah naših bistroumnih politikov (in Pahorjev "Ja, krucifiks!" še vedno vodi).

Veselim se prihajajočih prostih celih štirinajst dni, ko bodo zračni mehurčki napolnjeni z notnimi zapisi lepih, kocinegorstoječih in energičnonabitih melodij, vizija naše ceste bodo jezera pa morje na mamljivem severu, naš strah bodo divje svinje in vidre ali bobri, za komarje pa nabavim najnovejši autan. Najbolj všeč mi je vohljajoča ruskost, ki jo čutim, ampak dotaknila se je še ne bom, britvice bodo pozabljeno zapakirane v toaltni torbici, spet pa bom skakala v luft pa na ramenih med množico že nenaravno zadržanih tujcev, ob katerih potem spoznaš, da je moj narod še daleč od sinonima zategnjenosti.

Rodim - živiš - umremo.

V nekem ironičnem bistvu je pa pri pojmu življenja vse tako preprosto - jaz se rodim, ti se rodiš, mi se rodimo, jaz živim, ti živiš, mi živimo, jaz umrem, ti umreš, mi umremo. Vsi se jebemo s faksom, s statusom študenta, vsi se potem jebemo še s službo in statusom zaposlenega. Vsi prebavljamo in vsi imamo svojo najljubšo pico. Če imamo mastne lase, si jih umijemo, če smrdimo po švicu, se umijemo, če duda pade na tla, jo umijemo.  Vsi iščemo svojo popolno ujemajočo se drugo polovico in potem jo najdemo in potem ni več tako popolna, vsaj pri skrajnih kotih manjka nekaj delcev materiala, pa jo imamo še vedno tako radi, da živimo z njo. Zjutraj vstaneš, preživiš dan, greš nazaj v posteljo.
V točno tem ironičnem bistvu je naše gužvanje pod dežnikom ali pa tekanje pod modrim nebom prav lepo. Racionalnega smisla, za čem točno se ženeš, ni - razen malih izmišljenih življenjskih ciljev, ki pa so skoraj pričakovanje družbe in ne tebe. Pa naj bo tako. Mi paše.

Pijanski update brez alkohola.

Pa daj no. Par mesecev nazaj je bil hudič s presežkom žavbastih losijonov in krem za roke, ki jih nisem uporabljala oziroma sem jih, ampak se vsebina tub ni od/premaknila nikamor, zdaj me bo pa žrlo to, da imam kar naenkrat zame neznačilno veliko število parov čevljev. Najnovejši so ježuščkovi šandalčki, gladiatorski čeveljci ali cezarjevi natikači  pisanih barv. Moje življenje je težko.

Ker me je pričakala položnica zadeva: Komisijski izpit pri predmetu AND Angleški jezik I za 40 evrov, ki bo plačal povsem imaginarno komisijo, sem morala dan pred tem razbiti še multipraktik posodo, da bom zdaj ta rezervni del iskala po servisih, ga našla in ga najbrž preplačala. Štrik od wc kotlička, ki samo meni ostane v roki, žaluzije, ki se samo meni pustijo zaflenčkati in steklena polička pod ogledalom, ki samo meni med pucanjem pade na tla, so preteklost. Zdaj sem prešaltala na darjodejno uničevanje bele tehnike. Prihodnost bo torej najverjetneje pralni stroj, ker se ravno učim njegove uporabe.

V bistvu imam res pravi pijanski karakter - glede na vrsto nerodnosti, še vedno ostajam brez praske na podplatu, ko razbijem plastiko, brez glavobola, ker bi mi žaluzija ali wc kotliček padel na glavo in brez porezanih dlani zaradi padajoče steklene poličke. Festivalske karte za julijsko rajanje na severu celine ob mandodiao melodijah, empireofthesun ritmih in ostalih zvokih (prvih dveh se očitno najbolj veselim) so brezslabovestno plačane, z varčevanjem ta mesec spet ni bilo nič, življenje v divjini se v neizmerno kljunčkajočem stanju drži že nadrealno dolgo in tudi današnje slovo je bilo neverjetno neotožno in ljubeče (torej brez mrkega pogleda, ker ti greš, jaz pa ne, brez prikritega vsiljevanja, da zdaj pa imej slabo vest in brez direktne želje, da slučajno ne uživaj preveč).

Spomladansko izpitno obdobje se je zaključilo že v začetku junija - pa ne zaradi neuspešnosti, samo rezervnega plana nisem imela prštimanega za primer, da se prijavim na napačni izpit in to ugotovim šele v tistem blokiranem obdobju, ko je tajnica tečna za štefnarjenje po spletnem sistemu, profesorica pa neomajna, ker je ta napaka samo moja odgovornost. Meh ... Nekje se moram še naučiti, kako je s temi stičnimi pa nestičnimi ločili.

Sicer pa v sredo samo še spedenam AND Angleški fucking jezik II in do avgusta ob omembi česa učečega se ne premaknem niti najbolj skrajno leve/desne trepalnice. Veliko je poševnega tiska danes in če kmalu ne pogoltnem lekadola, bom odplavala.

Če ne pišem, ne iščem.

Če ne pišem, nisem izgubljeno, še najmanj v vesolju!

Definirana sem kot triindvajsetletnica, ki je pri osemnajstih nehala šteti svoja leta, in zaradi dveh čudovitih duš danes dobila celo četico lakov za nohte v temno modri, vijolični, roza, rdeči, rumeni in zeleni barvi.

Fotrova princeska in fino zgledam, je rekla Starševka. Zadovoljna, ker diši in diši po poletnih čričkastih večerih pa po svežih čivkastih jutrih, diši po načrtovanih velikih in nenačrtovanih malih potovanjih. Na lepe konce, med čudovite razglede, v dobri družbi in s posebej izbranimi melodijami.

Da sem spet skoraj pocukala napačno osebo, je že skoraj pozabljeno. Zlomljen Koledar me ne vznemirja, odhod nekoga še manj, ne spomnim se, kateri film sem si nazadnje pogledala. Mislim, da sem tudi bitje, ki ima na zatilju svinjsko klopno pošast. Šele zjutraj bom vedela, če je to res. 

Zdaj pa ne iščem in ne pišem.

Kršitev predvolilnega molka. Kaznujte me!

Zdaj bom dolgočasna političarka v pižami, ki mogoče prehitro in neumno sklepa pa vendarle trenutno trdno stojim za naslednjim zapisom.

Na volišče ne morem, ker sem iz popolnoma nerazumnega butastega razloga izgubila svojo volilno pravico (ali tudi pozabila svoj listek trideset kilometrov bolj desno) - lahko tukaj v Vesolju zalajam, kaj bi obkrožila? Lahko. Ker se pisanju o takih občutljivkah običajno izogibam.

Da bo jasno, da nisem za izgubo slovenskega morja, da bo jasno, da nisem nekdo od pripadnikov enoumja, za katere nas je označil Radovan Žerjav (SLS) v petek na shodu Zbora za republiko in da bo jasno, da sem za rešitev vprašanja, ki se v dvajsetih letih ni premaknil nikamor!

Res, morja ne bomo izgubili, morda stik z odprtim morjem, ki pa se z dodatnimi dogovori lahko določi, Luka Koper bo v vseh primerih aktivna in ga srala še naprej in... Enoumje? Lepo prosim, ampak ste mi s tem morda želeli povedati, da moram obkrožiti proti, poslušati nasprotno stran, ki bevska samo zato, ker mora, in s tem še vedno ostati ovčica, ki sledi? Mrš, bolj butastega argumenta še nisem slišala in gospod, ki je tole izjavil, ne bi mogel še bolj pritisniti na mojo odločitev, da obkrožim za. Oznako o enoumju vzamem kot žaljivko!

Absolutno je tematika občutljiva, težko sem ponotranjila eno stališče, čeprav o tem poslušam in pišem že od novembra. Z vsako izjavo sem bila enkrat tukaj pa enkrat tam, na koncu je prevladala želja po tem, naj že utihnejo vsi skupaj. In kar najbolj drži, je to, da v primeru, ko se dve strani nikakor ne moreta sporazumeti, naj o rešitvi spora pač odloči tretji, v tem primeru arbitražno sodišče, ki bo stvar in zagovore obeh držav najbrž dobro poslušalo.

Sem ZA arbitražni zakon. Kdor je v dvomih pa se mu gre na volišče, ker je tako lep dan, naj obkroži ZA namesto mene, uboge reve brez volilnega listka. Nasprotnikom zakona pa: brez osebne zamere prosim.

Zadrega tedna.

"Gospodična, kolk ste pa vi stari?"

"Am... 21. 22. Ne, 23 bom naslednji mesec... Naslednji teden..."

Na srečo mi varnostnik ni prepovedal vstopa v klub zaradi morebitne prekomerne opitosti. Samo osebno sem morala pokazat, prisežem pa, da sem res morala po letnicah preračunat, v katero generacijo spadam. Damn.

Ali: pravzaprav je bil to kompliment, ki pravi, da bom pri age formula žavbah celo prišparala.

Ne počutim se odlično.

Postajam poraščena pošast z mastnimi lasmi - če jih ne bi končno zdaj potuširala in posušila s pokvarjenim fenom. Ta je potem iz sebe vrgel iskrico, jaz pa njega na tla.

Postajam asocialna zijalka v papir brez volje do telefonskih pogovorov in virtualnih chatov - če ne bi vsaj potipkala po telefonski tipkovnici in pošiljala trpeče vsebine vsem svojim sotrpinom.

Postajam debela, vedno lačna in požrešna - a se vsaj jung fooda ne lotim in ostajam pri jogurtkih, solatkah in sadju. Pa lajbnic maslenih piškotih.

Postajam mentalno izgorela, miselni procesi so vse počasnejši, samozavest v znanje pa na dnu. Že vidim, kako bodo jutri razni elementi identitet, kompetenc in kvalifikacij obtičali nekje v zadnjih omarah spomina. Bruham.

znova, ponovno, spet, še enkrat - nenehno

Naših 75 kvadratov se uči. Po limonadi za dobro jutro, zajtrku masla s česnom in peteršiljem, po ledeni kavi in po plemenitem (plesnivem!) siru s smetano in njoki z naribanim ementalerjem, po jogurtu, koruznih kosmičih in po smokijih.

Strašno priden človek sem postala, ko sem nezavedno pogruntala, kakšen tempo učenja mi ne bo povzročal slabe vesti. Letos ne potrebujem Kokoši, da me bo s svojim perutninarskim očesom srepo nadzirala.

Sploh ne trpim, datumsko razporeditev sem že posvojila. Grozljivo bi bilo, če bi se mi vse skupaj porušilo. Všeč mi je, ker so tile dnevi namenjeni samo meni ali: učenje mi je skoraj udoben proces.

to be continued

Seveda sem ob prihodu v Stanovanje takoj našla študentsko. V bistvu sem jo cel vikend nosila s seboj - v torbici, v stranskem notranjem žepku je bila.

Vsevesoljna nagrada se mi torej odvzame. Škoda, ker je bilo kul imeti detektor za vsako morebitno izgubljeno stvar.

still lost ali: i'm still loosing things

Po fotoaparatu, katerega za pol leta sodobnejša, bolj siva in novejša različica ga je že nadomestila, bi vsak, ki ima v glavi nekaj soli, popra, cukra, še nekaj curryija in rdeče paprike v prahu, neizpodbitno vedel, da bom na svoje stvari začela gledati z ljubečim očesom, v katerem se skriva senca paranoje pred izgubo tega predmeta. Pa ni tako. Že sem na mizici lokala pozabila plastenko v trgovini kupljene vode, ki bi morala biti nenehno v torbici, in že dobim tudi prvo nagrado letošnjega natečaja za najbolj izgubljeno dete v vesolju. 

V globalno medplanetarnem jeziku: And the winner of The Most Lost Award is...

...taramtaram!

Lastnica novega Canona a490, njen domnevni izvor: planet Zemlja.

Stavnice o tem, kako dolgo bo v njeni lasti ostal mali canon, so že odprte na Neskončnosti galaktičnih strežnikov.

Če je jutri po čisto čudnem naključju ne najdem v Stanovanju, sem tokrat izgubila študentsko izkaznico. Omenim naj še, da nimam nobene dobre podlage za to, da bi izkaznica v Stanovanju zares bila, saj sem bila od obiska makdonalca, vrnitve v Stanovanje pa do ponovnega odhoda iz Stanovanja tam brez brskanja ali odpiranja denarnice, torbice ali... Uh! Spomnila sem se, da sem iz torbe zares nekaj vzela in pravkar sem dobila povrnjen potencial glede zaupanja vase in v svojo skrb, ki jo premorem do vseh svojih stvari! Morda ne dobim prve vsevesoljno izgubljene nagrade!

Pelerina, bulerji in Metallica

Fade to Black

Seveda smo zamudili. Dež je padal in bila sem na hrbtu.

Nothing Else Matters

Obvezen je bil. Stiskali smo se in se držali za joške.

One

Bojišče je bilo blatno, skoraj rockotoško. Na vrsto je prišlo lulanje.

S pravo metalno energijo. Koncert je bil prekratek. James bo še dolgo pel, Metallica bo še dolgo preigravala in koncert mojega življenja, v katerega sploh nikoli nisem verjela, je izpolnil pričakovanja.

Ustvarjalnost za oceno.

Ura še enajst ni bila, dve kavi pa sta bili že uspešno politi pod vplivom mojih nerodnih tac. Pa jo redko pijem. Ena je bila moja, druga je bila samo nesrečna in pozabljena in na napačnem placu. Prva je bila pred jutranjim izpitom, druga po njem, med izpitom pa mali listki s pisavo deset, lepo polepljeni in obstriženi, še lepše pomarkirani s toplimi barvami, plod zgodnjega ustvarjanja, niso prišli do izrabe svoje funkcije. Ne upam plonkat tudi v primeru, da profesor zatopljeno bere in še bolj zatopljeno kraca po svojih pomembnih materialih, ne upam niti, če je odkrito toleranten do prepisovanja in te vidi, ampak te ne vidi. Zato odgovore - in tudi danes sem jih - pišem po navdihu čim boljšega približka vsebine pravilnih odgovorov, ki si jih povsem vizualno predstavljam na kateri strani plonkpapirčka, v katerem kotu plonkpapirčka in s kakšno barvo plonkflomastra je ta zapisan.

Redko zaupam v svoje znanje, sreče običajno nimam, ampak za tisto osem (pa čeprav bi s temi malimi listki dobila deset) ali pa za tisto šest (pa čeprav bi s temi malimi listki dobila osem) vem, da je ta prava (doh, tole je spet en relativen izraz) povratna informacija za mojo intelektualno dimenzijo (haha). Sicer plonkanja ne obsojam.

Zvečer me čaka še en izpit. Mali listi s pisavo deset, tokrat produkt popoldanskega ustvarjanja, bodo z mano, a najverjetneje spet v torbi pred mano. Navdih, ne pozabi me.

Palačinka, pojej me!

Krasno, še en vikend brez telefona. Škisovo rajanje se je v sredo uspešno in blatno zaključilo, zdaj je prišel čas pretežnega bojevanja ambicioznih, prizadevnih in pridnih osebnosti s temno stranjo, ki je lenoba in ki je strah pred neuspehom in ki je nezaupanje vase in ki je obup in potem že vdanost v usodo brez prihodnosti. Kako naj ob tem skrbim še za ploskost trebuha, ki zdaj že zjutraj postaja trebuhast?

Aprilski nadobudni načrti, v katere sem zares verjela in bili so zares privlačno zastavljeni, so se iz dneva v dan vedno bolj kregali z mano. Sledil je propad datumov in posledično to ni naredilo nobene usluge moji vsesplošni izgubljenosti. Datumski zid je sicer ponovno zgrajen, spet imam občutek, kakršnega dobi Towely, kadar je zadet (z njegovim brisačkastim tonom na glas preberi I feel like I could conquer the world), ampak se mi zdi misel na učenje tako ogabno odbijajoča, da si že ustvarjam v mislih, kako bom zbila še ta zid in ga prestavila za še en teden naprej. Ah, in ta Pahor.

Ko jem, cmokam. Mogoče je to moteče za sočloveka, važno pa je, da to močno ponazarja moje zadovoljstvo ob grickanju grickalnega. Obljubim, da tega ne počnem pred neznanci oziroma tistimi, pri katerih ne smem biti nadležna. Včasih v ritmu cmokljanja tudi zamrmram, celo zapojem (glagol peti). Palačink je bilo pa zadnji mesec preveč. Še vedno prebolevam izgubo fotoaparata.