Malomarnost ali kako to ni malomarnost, ker na svoje stvari skoraj obsedeno pazim.

Počasi presegam meje normalnega izgubljanja, zalaganja, "padlo mi je ven iz torbe" in "najbrž so mi ukradli" fraz. Zdaj prehajam v ekstrem, ko vidim izgubljeno tam, kjer izgubljenega sploh ni, paranoja me zagrabi že v trenutku, ko celotnega območja še nisem preiskala, označim, da sem nekaj izgubila še preden trezno preanaliziram kraje, kjer bi tako imenovana izgubljena depeša (nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo - izraz je zadnje čase popularen, zato sem ga uporabila) potencialno bivala.

Zakaj je tako?

Ker sem čisto zares letos z malomarnostjo pogubila že fotoaparat, potem očala, nadaljevala sem z raznimi malimi predmeti kot so štumfek za telefon, dve brisači, denarnica za kovančkast keš, rokavice, da o raznih petevrskih padcih iz torbice, čeprav sem zelo pazila nanje, ne govorim. Zadnji izgubarski podvigi se tičejo Urbane ter ploščice za tipke predvajalnika na mobitelu, ki se je kasneje sicer skrivnostno pojavila na precej vidnem mestu.

Vsa ta smola, ki se me drži, ali pa zmedenost, s katero jo sama povzročam, ali pa malomarnost, ki jo posedujem (to zanikam, ker na stvari pazim po svojih najboljših močeh in nič ne morem, če so te moje moči bolj švoh) že pošteno preseda in mi krade miren obstoj na tem planetu. Zdaj sem namreč to, da sem precej izgubljene narave, močno zasidrala v svojo zavest, kar za sabo potegne to, da v denarnici s 100 evri vidim samo še 80 evrov, ker da mi bankomat ni izplačal pravilnega zneska ali pa da nisem vsega denarja pospravila na varno, ko bi morala. Spet - kot ob vsaki pretekli izgubi - se mi od slabe volje zaguba čelo in že začnem s samopomilovalno pridigo ubogim, poštenim in nič krivim ljudem zraven mene, kako mi vedno uspe nekaj izgubit, kot da bi imela na računu kdaj več kot 200 evrov in da letos zares nihče ne dobi decembrskega darila (ki je miklavžasto-božično-novoletno-karkoli darilo). Ob ponovnem odzadrganju denarnice čudežno (pa v tem primeru čudeži ne obstajajo) ven vzamem vseh 100 evrov. Ljudje so me tako še dlje kot prej v svoji nesreči, zdaj v svoji sreči, primorani poslušati, ker res ne morem verjeti, kako zelo površna sem.

Rešitev?

1. Lahko se preselim na drug planet, kjer bo nebesni svod drugačen kot tukaj. - Ampak sem še vedno prepričana, da srečne in nesrečne zvezde ne obstajajo razen v literarnih okraskih.
2. Lahko zamenjam svoj nick iz Izgubljena. v Izgubljena? ali pa v Punca z glavo na pravem mestu. oziroma Punca, ki ve, kako stvari stojijo. Še bolje: Punca, ki ve, kje so njene stvari in kje je ona. - Vraževerje ...
3. Lahko bi preprosto pazila nase in na svoje stvari, bila bi manj zmedena, bolj preudarna in bolj stabilna v dejanjih. - Večkrat obljubljeno, večkrat zapriseženo, nikoli realizirano. Je nemogoče.
4. Lahko bi popolnoma zamenjala družbo. - Najverjetneje je ta tako žleht, da mi kradejo in skrivajo kulije, flomastre in radirke, ker so moje ničminijasno reakcije zabavne.
5. Lahko bi sprejela dejstvo, da so izgube del življenja, vsi imajo izkušnje z njo, razlika med mano in tabo je le v tem, da izgubljenemu predmetu posvetim petnajstkrat več miselnega obremenjevanja kot ti. - Tole se sliši še najbolj realno, pametno in izvedljivo. Vseeno me nervira!

Ideja o posebnem skladu za nadomestila izgubljenih predmetov blogerja Izgubljena s spletnega naslova http://www.herlostuniverse.blogspot.com/ še vedno obstaja.

one of the greatest

Neprecenljiva izkušnja, iz katere se nisem naučila prav nič, se je zgodila tik pred jutrom, ko sem v kuhinjo nameravala odnesti skledo piškotov. Do kuhinje nisem prišla, ker sem dvoje vrat pred kuhinjo s truščem, ki je ponoči še glasnejši, obležala na tleh. Nekaj minut od vsega šoka nisem prišla k sebi, prva misel je bila, če je z glineno posodico vse okej, druga misel je bila, če so stekelca očal cela, tretja je šele bila, če je fotografska oprema, ki se mi je nastavila pod noge in mi na brutalen način zaželela lahko noč, nepoškodovana. Šele četrta in zadnja misel se je začela ukvarjat s tem, kako me od sunka boli vrat (prisežem, da bi bil v prometni nesreči to tisti trenutek, ko bi mi namontirali opornico okrog glave!), cel dan naprej pa sem odkrivala modre kroge po kolenih, zdaj pa enega čutim na riti. Najbolj zabaven del (zabavno se mi je šele zdelo, ko sem zadevo prespala) nastopi tule: ker sem najbrž zbudila celotno stanovanjsko zgradbo (danes je spodnji sosed prišel izrazit željo, če bi svoje divje topotanje po parketu lahko za eno njegovo tresočo omaro umirili), mojega najljubšega fanta, ki je sicer spal meter od točke zločina, (fotooprema in njen poskus umora) nisem. 

Ni nujno, da je izkušnja neprecenljiva, bom pa počasi začela rangirati svoje vrhunce telebanstva in ga ocenjevati po desetstopenjski lestvici. Tale padec je bil najhujši v moji zgodovini treznih padcev oziroma takoj za tistim, ko me je v tretjem razredu osnovne šole v radiator poslal in mi ga tako na stegno naslikal trikrat težji sošolec. Top-štor nagrada pa je vedno moja: veliko padam in se skoraj nikoli ne poškodujem!

trapped before december

Zdaj kimam tistim, ki so november razglasili za najbolj beden mesec v letu. Deževna depresivnost mi je bila sicer od nekdaj všeč, tudi speštani kupi listja na pločnikih imajo svoj čar ... Ampak ko me november s svojimi bacili in virusi ne izpusti iz krempljev? To mu zamerim, seveda. Na dan pred decembrom sem se tako prepustila antibiotikom, čeprav mi je bilo jemanje le-teh predpisano kot povsem svobodna odločitev in odločena sem bila, da škatle ne odprem, ker nisem kaj preveč ogromen zagovornik tabletkastih stvorov, če ni nujno. Če ni nujno ... Očitno je bilo nujno!

V najinem brlogu tako vlada izredno stanje. Že drugo noč sva spala vsak po svoje - on na kavču, jaz pa majcena v postelji za pet. Nisva na bojišču zaradi po tleh ležečih štumfov ali kaj podobnega, samo spoznanje, da si že tri tedne izmenjujeva smrkljaste mehurčke, si hkrati kuhava čaje in mešava lekadoleplusce, v tandemu smrčiva zaradi zabasanih dihalnih poti in tekmujeva, kdo dlje časa rabi, da se odkašlja, je doseglo drugačno taktiko spopada s prehlajenimi organizmi. Na drugi strani sem jaz tista skeptična, ker vseeno dihava isti zrak in prepoved lupčkanja in čohanja najbrž ne bo dosegla želenega. Bah.

Trenutno sanjam o neutesnjenem decembru brez občutka, da bo na silvestrovo nečesa konec (razen tega, da bo številka 10 poteptana, big deal). Ne želim, da december mine hitreje od 31-ih dni, ne želim pospešenega tempa in dirkanja čez trupla utrujenih iskalcev presenečenj slash uresničevalcev želja razvajenih mulcev. Kuhano vino naj bo, lučke naj bodo, darila pod smreko naj bodo (tudi pod mojo, če bom imela trenutek), pretiravanje z vsedecembrskim rajanjem in divjanjem naj si pa kloni božičkov, miklavžev in dedkov mrazev zatlačijo v rit. Zmernosti sem vedno vesela.

Prežgankofobičnost

Za kosilo smo imeli prežganko. Prežganko! Takoj sem bruhnila v jok. Ne toliko zaradi mizernega stanja v mojem želodcu in ponorelega prebavnega sistema, kot pa zaradi same prežganke, slavne župe, ki mi je v davnih vrtčevskih in zgodnjeosnovnošolskih časih grenila kosila v kovinskih krožnikih in mi za celotno nadaljnje življenje pustila travmatične črve med mojimi brbončicami in v že tako občutljivem goltalniku (brbončice so z goltalnikom ključnega pomena pri uživanju hrane).

Prežganka je ogabna, prežganka je fuj z veliko začetnico in ne kuhaj mi je za kosilo - tudi če mi bo rešila presaditev mojega želodca in čeprav sem hvaležna, da nekdo kuha kosilo.

Sneg, zdravi zobje, zdrave dlesni in brez zobnega kamna, štirinajstdnevni počitek oziroma prosto življenje, prva ustvarjalna delavnica brez ročnih spretnosti vodje je za mano, pozitivna računica prihajajočega meseca in filmsko popoldne so popolnoma brez pomena, ker se nos, grlo, kašelj, zdaj pa še želodec, ne spravijo v svoje normalne okvire, ki bi mi omogočali živahno funkcioniranje v svetu! Kot da bi bilo imunski sistem tako težko postaviti nazaj v nevremensko pogojeno stanje, pha.

En siten (deževen?) koktejl brez dežni(č)ka.

Mix neprespanih misli, ki ustvarjalnosti ne pustijo pompa in zablokirajo že, ko se je potrebno domisliti le naslova neke delavnice, tako utrujenega organizma, da že ni več utrujen in želodca, ki mrmra, da je lačen, čeprav mu je že goltanec poslal paket dveh šestin pice, original kinderjajca, dveh fake knoppers napolitank in treh fake pringles rezin čipsa (v bistvu je to malo, želodcu ne paše prav veliko, ampak zakaj dafak mrmra?!), je beden.

Matematično: 2 kozarčka + 6 ur spanja z brutalnimi prekinitvami + 1 zmenek za prakso ob 9h + vsega skupaj 1 obrok hrane + 1 energy drink  + 1,5h srboritega tipkanja =  10 x počutje za na luno. 

V bistvu letim in sem visoko (ne kot pilot, ampak kot načvakana party žival), je pa bedno.

A četrti letnik zares postane samo še mešanje dreka?

Moja desna nosnica je še dihljiva, medtem ko se je leva že zaprla, prav tako levi slušni kanal, levo oko pa gleda še bolj utrujeno kot sicer. Z zmasiranimi stopali, ki se mi ne dogajajo pogosto, s šajtrgo ali samokolnico vozim vtise s predavanj preteklega meseca na kup. Ne ugotovim, ampak le potrdim: letos so vsebine predavanj postale  cela megla nad Sorškim poljem ob sedmih zjutraj (čeprav me vlak po tem koncu ne pelje več vsak dan in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstala pred sedmo uro zjutraj). Če so že profesorji tisti, ki se trudijo za segrevanje ozračja, smo jaz pa še nekaj tisti, ki se ne dvignemo v luft, ostajamo pa sključeni vsak v svoj stol in vsak s svojo kracaško umetnino na robu papirja.

Kot da smo slišali že vse (pa nismo), kot da smo skritizirali že vse (pa nismo) in kot da smo že našli rešitve za vse probleme današnje družbe, izobraževalnega sistema in strtih src (pa jih nismo). Obupali smo nad idejami, za uresničevanje katerih naj bi bil odgovoren naš študij, ambicioznost drugih nam gre celo v nos (tudi v tak nos, ki diha le napol, piše zgoraj), aktivnost je nekaj, kar se nam pač ne ljubi.

Naučili so nas tega, kar jim je bilo naročeno. Naučili so nas kritičnosti, pomagali so nam spoznati širino, pokazali so nam, da obstaja vesolje stališč in nas usposobili za zijanje skozi tuje okno. Kritičnost? Kje je zdaj? Povem ti: pojedla je lastnega roditelja, ga še oglodala, da je postala tako debela, da svojih udov ne zmore premakniti več. Njen novi lenobni značaj je kritičnost začel poenostavljati, pripeljal jo bo nazaj na začetek, ko bomo rekli, da je vse skupaj preveč ogromno, da bi karkoli sploh utegnili spremeniti. Tako kompleksno je, da je že enostavno! Optimizem našega področja se z vsako priložnostjo, da bi se zavzeli za spremembo, oddalji od pravega cilja izboljšave.

Razmišljanje je večkrat okej, če ga pustiš neinterpretiranega, ampak nikakor ne morem brez mojih opomb. Ki so:

Prvič: moj študij je še vedno simpatičen, mogoče postaja le dolgočasen - odgovornost je najbrž pri meni.

Drugič: moj študij ni brezpredmeten. Ima svoj point, spet pa smo naveličani premlevanja vedno istih tem.

Tretjič: nisem v čem depri podobnega. Razmišljam. Iščem začarane krogce.

zasnove brez realizacije

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.