Samo nočitev z zajtrkom bi!

Po enem tednu sem že kar pasivno začela koristit ta ... Oddih? Ne. Oddih je takrat, ko si oddahneš za par dni od vsakodnevnih bomb in žebljev. Tole je že dihanje na svojem, dihanje v drugem kraju, v drugem obdobju, z drugačnim tempom. Tole je že cela nova rutina, ki jo imam rada ali pa ne.  Ki jo imam rada, ker je vseeno komplet drugačna, in ki je nimam rada, ker je po parih dneh že v skrajnost dolgočasna. S hrano vred.

Sem imela v interesu, da domov  odidem z novo mero samozavesti ... Pa bom odšla z novo mero trebušnega obsega. In z njim še bolj na trdo treščila v realnost, v tisto, kjer sem izgubljena, ampak s ciljnim planetom - kar je še slabše kot pa brezciljno tavanje, saj v tem primeru ravno o poti do tja nimam pojma.  Poleg tega nesrečnega dejstva sem postala tudi sociopat. In neprijazen človek. Robot. Če sem se v prvem tednu trudila s pozdravljanjem, polnim nasmeškov, ko sem stopila v in izstopila iz dvigala, ko sem srečevala ljudi po hodnikih in stopniščih pa v čakalnicah in na sprehodih, sem zdaj v drugem tednu čisto izžeta, saj sem le redkega od pozdravov dobila nazaj. Tako izžeto gledam v tla, ko sem v dvigalu, v krožnik, če sem v jedilnici, v kapučino, če sem zunaj na klopci, v mobitel, ko nimam drugega. Nič več pokončno v oči. Nedovzetna sem za nova poznanstva, MS kolegov je tako v tem obdobju malo. Ljudje mi gredo na živce, avstrijske riti, o katerih sem že govorila, so se po tednu, ko je hotel kipel od količine preklinjajočih  malih mulcev, vrnili. Lahko bi že v začetku razvrstila prioritete, se mi zdi.

Najbrž je krivo tudi vreme, čeprav naj to načeloma ne bi vplivalo na moje razpoloženje. Ob teh mojih (travmatičnih) (pošastprebujajočih) (enoinistih) mehurčkih bi pa znalo udarit po meni z vsemi svojimi kapljami, a? 

Modrosti brez sončne kreme in brez denarnice

Ne, ne, sončne kreme res ne rabim, čeprav se tako poznega oktobra osupljivo s termometra važi finih 24 stopinj, z neba pa brezoblačni sončni žarki, bi pa prav prišla denarnica ... Z mojo osebno pa zdravstveno kartico, ki ju poleg šparplus, mercatorpika, dm (najnovejše kartice zvestobe op.i.), precej prazne bančne in vseh ostalih kartic v svojem vijoličnem trebuhu poseduje moja staranova (ker mi je večno hvaljena in gigantska in čudovita crknila) denarnica ... Bi mi prav prišla, če sem že na rihebu preko, sicer posredno, zdravstvenega zavarovanja.

Da saj bom tukaj še celih štirinajst dni, mi jo bodo že pravi čas dostavili preko pošte, in tako lahko mirno koristim terapije in modrujem ...

Modrujem o allstarkah, ki so  načeloma in objektivno gledano grda stvar. So zares klovnaste s tisto belo kapico na koncu čevlja, še posebej, če so roza in z umetnimi biserčki ob straneh ... Zaradi svoje kultnosti pa so lepe. Kjut. Še posebej, če so roza in z umenimi biserčki ob straneh. Udobne so in povsod pašejo in posebej za tak vroč in brezbundast konec oktobra.

Modrujem o strahu pred njimi in o pomilovanju teh ljudi z vidnimi hendikepi. Da se ti smili? Da so ubogi? Da jih je težko gledat in da je to potrebno videti, da se s tem zaveš, kako ultrasuperkul je tvoje življenje? Ne, ne glej tako. Glej ga kot človeka, ki se smeji, ki potrebuje kozarec, a ga ne bo dobil, ker sokove tankajo samo za zajtrk, glej ga kot nekoga z drugačnim življenskim stilom, ker vsak ga danes živi po svoje, je moderno ... In ne pumpaj si svojega jaza na tak parazitski način. Z usmiljenjem ... Pa daj, no!

Modrujem o tem, kako cenim tale relaks, zdaj, ko sem že malo starejša (ljudje se mi smejijo, ko rečem to, ker mi ne verjamejo, da sem starejša kot pred sedmimi leti ... Wait ... Nekineštima.). Uživam vsak moment malega mučenja, tudi ko namakam noge v vodi z elektriko (meni se to res grozno sliši) in tudi ko mi pokajo kosti na masažni mizi, ker maser ne dojame, da imam bolj razmerje: koža-nič-kost, kot pa razmerje: koža-špeh-kost (ja, hvalim se, da sem v osnovnišoli pri testiranju vedno imela najmanjšo kožno gubo OF THEM ALL). Uživam, ko šibam na fitnes. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na telovadbo. Pa nazaj v peti štuk. uživam, ko šibam plavat. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na sprehod. Pa nazaj v peti štuk. Pa na večerjo, zajtrk, kosilo ... Pa nazaj v peti štuk. Ja, tega petega štuka je veliko.

In še vedno sovražim ogromne avstrijske ate in mame s svojim drenjanjem v dvigalu, ko se peljejo od številka 1 do številke 2, in vse, ki ne odzdravijo, ko jih pozdravim. Tukaj ni nobenega modrovanja. 

Iščem in potem tudi najdem rešitve. Odklop pomirja in ti nazaj sestavlja življenje, aveš.

Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno znova pobereš

In to je to.

Ali pa ne. Ali pa se grozno sliši tale konfucijanski moto, ko pomislim, da enkrat pa ne bom imela take pijanske sreče kot sem jo v tem še ne tednu trezna imela dvakrat. Pa malo sem že naveličana. Pa smotana.

Saj grem novim poznavanjem naproti, saj bom v supergo nazaj namontirala opornico, saj bom še bolj in krat sto skoncentrirana pri hoji, pri vseh obratih in pri nadaljnjih akcijah, saj bom zavestno spremljala še bolj in krat sto vsak moj korak, ampak (ne beri, če nisi nad osemnajst) pičkumaterjebem!_%#895!_#)(%/ kozarcu. In pločniku. In grbinam na prehodih za pešce. In koreninam pod asfaltom.

Kadar se mi smola nalima na prst ...

Torej takrat, ko telebadnem sredi križišča in ko mi pokvarjen muškatni orešček pokvari ambicije za izdelavo bodoče-hudih krompirjevih njokov.

Takrat v ihtavo-zaprepadeno-obupanem afektu poblaznelo kličem po seznamu telefonskega imenika.

1. najljubšega fanta, ki je celodnevno prezaposlen, čeprav brezposeln, s svojimi biznis in enormno pomembnimi dogajanji, ki ne vključujejo tega, kako je maček najbrž požrl čebelo in ne vključujejo podatka, da imava po včeraj razbiti skodelici zdaj kar novo in kdo se je nenajavljen prikazal pred protivlomnimi vrati, ni šans, da bi ga posebej zanimalo..

2. roditelja, ki se ob vseh varuška-dolžnostih in gobarskih podvigih res ne moreta naslikati na mojem domofonu, ko mi zmanjka lekadolov ali peteršilja in paradižnikov, ki nepričakovano (abejžno) nehajo rasti v mojem hladilniku ravno takrat, ko so najbolj ključni in potrebni za kosilo.

3. prijatelja. ... Ki ima sicer velikokrat čas in potrpljenje za moje neverjetne boje z mlini na veter, tudi tolažilne in pomirjujoče odgovore ima v svoji špajzi, a je po tistem, ko spet z ušesom prekinem klic na pa-tako-sem-se-mu-izogibala touch ekranu, običajno še huje.

Če slučajno v pravem trenutku doumem, da s paničnimi, nepremišljenimi in impulzivnimi klici ne ogrožam le sebe, pač pa tudi tiste na oni strani linke (z živci, s časom in potrpljenjem in kaj pa, če ravno jaha konja na štirih gumah?) in se lotim učinkovitega spopada s stresom, ki bi ga moral znati prakticirati vsak - ta vključuje le tri počasne in dolge vdihe in izdihe pred naslednjo akcijo - pojem topel sendvič s sirom. 

Pojem topel sendvič z glutenom in nadevom iz nasičenih maščob. 

Pozabim na svojo dietno in pokajočo po šivih zaradi zdravja prehrano (yeah right, s tem meglenim vidom zadnji mesec res cvetim!). Če mi projekt z junk sirtoastno obsesijo slučajno ne uspe, z velikimi tiskanimi črkami spišem celotno scufano nesrečo v okence nekoč tako poimenovanega lezboshowa, s tem ne ogrozim nikogar, saj moji babi lahko poignorirata zapisano - tako smo zmenjene - pa je tudi bolje. Sendvič plus grozoviti veliki tisk sta zmagovalna.

Danes sem bila posebej velika. Potem ko sem pojedla ta odrešilni sendvič, sem z malimi tiskanimi črkami samo na kratko pojamrala, zgolj opisala dogodek. Potem sem amo enkrat vdihnila in enkrat izdihnila in sem že umirjeno, čeprav s slonjim srcem, ker to se mi vedno zdi eno zoprno in nesmiselno dejanje, zmetala zmečkan krompir s pokvarjenim in ogabnim muškatnim oreščkom stran. In skuhala novo rundo. Pa pojedla skledo radiča in zelene solate, da sem pomagala sendviču čim prej priti skozi organizem. Brez večjega obžalovanja in objokavanja in poudarjanja, da kaj bi bilo, če ... Ne bi. "Če"-jev v preteklosti ni, je vedno govorila zmajevska učiteljca zgodovine v osnovni šoli in takrat je res nisem razumela, kaj s tem misli.

Besno vandranje po mokrem travniku

Tako je pasalo, ko so štumfi vpijali kaplje, ki so pronicale skozi superge! Pa kaj za mokronžnost in hladnovodnost, besno sem tuhtala o odnosih, o biznis in prijateljskih, nejeverna, da akterji tako jasnih failov ne vidijo slash ne želijo videti slash si ustvarijo površne razlage, da upravičijo svoje nefer ambicije po uspehu slash saj res samo iz svojega kota (dokaj objektivnega!) vidim stvar, in skupaj sestavljala eno smiselno analizo situacije, ki sem jo po dolgem pisnem povzetku želela še ubesedit. Še zdaj je zaradi vse delikatnosti ne znam. Da ne bom prala možganov, da ne bom vsiljevala svojega mnenja, da bom samo predstavila svoje doživljanje tega, da na tej točki ne moreš ostati, ker potem postaneš ravno to, česar si ne želi nekdo s polno glavo idej, s polnimi rokami sposobnosti, s polnim zanosom energije, ki si jo pripravljen vložit v vse to, s stoprocentnostjo povsod. Nisi krojen za brezumno mašino z marionetnim značajem, sem rada poetična in dramatična. In nisi slabovoljni bager, ki s svojo črno auro okrog sebe tepta še po drugih, po tistih, ki so v pričakovanju vsakega pozitivnega trenutka, ki se jim je teden potem čudovito iztekel, ki komaj čakajo, da sprobajo prvič ustvarjeno ajdovo kašo z jurčki.

Najprej napišem, potem analiziram, potem še malo drugače napišem. In povem. 

Včasih si muha, včasih pa vetrobransko steklo.*

Odkar sem prevzela brontozavrski stil življenja, odkrivam čisto nove razsežnosti okusov tisočerih različnih sort dreves - od tistih najvišjih z jabolki do tistih najnižjih s stročjim fižolom, da o mojem balkonskem paradajzu ne govorim. Do tega raztegniti svojega vratu interesa sploh nimam, saj prelepo zgleda tista rdeča bunka, ki bo kmalu pokopala celo sadiko pod sabo, s toškočelnim kolom vred. Samo ovohavam vsak dan in čakam, da še eno zeleno volovje srce - ali gigantski datelj - ali kaj že paradajzastega mi je mati podtaknila - zardi. Potem bom ... Ne vem, v posebno rdečo specialiteto sadeže spremenila; in? Brontozavrsko nadaljevala.

Če sem vsaj eno leto poglobljeno posvetila normalnim kuharskim podvigom, ki se jih mora lotit vsak, da se nauči obračat lonec na šporhetu in kuhalnico z večletno zgodovino okusov na leseni žlici in nož (čeprav tega po mnenju brusilca in lastnika celega predala profinožev v najini kuhinji še ne znam), sem se potem v drugem letu napihnjeno in nonšalantno in po francosko zverzirala in se potem v tretjem letu, čisto potiho in mordasplohnires priznam, začela dolgočasit. Kuhinja je zdaj spet cel izziv, vse toliko bolj inovativno, z več predhodnega razmisleka, ki hkrati postaja eno prijetno ufurano in obvladljivo početje. Brez panike, z veliko dobrih čohljajočih hranljivih zadevc za moja črevca, brez laktoze, z manj glutena in s kakšno instant jušno kocko sem pa tja. Še vedno z dobro prepraženo čebulo in s kar dostikrat vseeno ubito zelenjavo, saj kdaj kaj moram pokuhat do mehkega, ane? Pa z jajcem, če hočem delat ta hude piškote. In maslom z drobtincami, da so slivovi cmoki še boljši! 

Za zimo pa zamrzujem - v zamrzovalnik, ki bi ga bilo sicer potrebno odtalit, ker je vsak dan lužica pod hladilnikom, enkrat je celo Fleka kasirala očitek, da je iz protesta za vogalom lužico spustila. No, ni je.

Paradajzovo balkonsko drevo

Par abstraktnih kil lažja sem, res. Se prekrškujem, ko pride do piknika s (prepečenimi) čevapi, se prekrškujem, ko pride do pršutove malice pri neformalno overjeni tašči, se prekrškujem,  ko pride do govejejušnega kosila pri mami. Pa ko se Mcbajta slučajno sezida ravno pri postaji za trolo, na katero je treba še deset minut čakat in to po hudem večeru čvekanja, se prekrškujem. T-rex postanem skoraj enkrat tedensko, a sem vseeno zelo zadržani T-rex. In hitro siti T-rex. S takoj smotano prebavo naslednji dan.

Pa še zaradi enega prilumpanega statusa sem lažja. Še malo se bom ujčkala in cuzala iz državnega cuclja, ki mi je zaenkrat še neuzakonjeno in prijazno na voljo, dokler v miru ne dokončam Projekta 2013. Ki se bo, sprijaznila sem se, lovke butnil še v leto 2014, a načeloma bi se moral zdajzdaj dokončati.

-------------------------------------------------------------

*kopipejst iz knjige o sranju, ki jo je  kot fino darilo z lepim toaletnim papirjem od ljudi, ki skrbijo zanj in jim nekaj pomeni, prejel moj najljubši sospalec - z namenom, da se bo v tem življenju bolje počutil ... In res! Še jaz se bolje počutim, ko prebiram o sranju, ki se pač dogaja, najbrž bo knjiga v roku enega leta že vsa obšlesana in zgarana.

Črepinje

Razbijala sem ves čas. Posrednom neposredno, s krivdo na meni, s krivdo na vesolju, s krivdo na drugem, kakor češ.

Prvikrat sem ležala na kavču in poglobljeno (res!) študirala literaturo za diplomo. Nekaj je zgrmelo po tleh v kopalnici, vedela sem, kaj. Med vsemi plastičnimi embalažami tušgelov in šamponov, ki so ostali celi seveda, je ležala še razbita steklenička arganovega olja. Skoraj polna! Darilo iz Maroka, kjer je zadeva petnajstkrat cenejša kot pri nas, a še vedno draga, če grem v detajle.

Drugikrat sem iz hjuđ kozarca čopala olive.Olive, v katerih nekoč nisem našla smiselnega pomena za moje čute, zdaj pa ne more hladilnik obstajati brez njih. Na kuhinjske ploščice (ali plošče, ker so večjega obsega) ni padel kozarec z olivami, ampak pokrov ognjevarne steklene posode, ki ga ni škoda, je pa škodo naredil po skoraj polovici površine stanovanja. Ni mu bilo več všeč tam v odcejevalniku med ostalo pomito posodo, a kaj. Zato mi je naredil problem s pospravljanjem črepinj, mikro črepinj, ne da bi si smela pri tem zadat zarezo v prst. Ali kam drugam.

Tretjikrat je bilo danes. Ne, včeraj, ker tole revizijo pišem že dva dni. // kakor diplomo že ful dolgo // Nisem postavila tistega vazastega kozarca v korito. Kot pomivalka posode bi morala vedeti, da je tam ... Pa nisem in zato je nanj zgrmelo, kar je zgrmelo, skozi odtok pa cel ni mogel prit.

Konkretno se je dogodilo, hkrati pa te tri črepinje lahko brez problema predstavljajo premike v mojem prsnem košu in lobanji, da je prihajalo do takih razbitin v mojem živčnem sistemu in se je  kakršnakoli koristnost spotikala čez kar imaginarno nastavljene ovire. Pri zadnji črepinji sem rekla, da je dost in v enem dnevu popravila škodo prejšnjih dveh ... (odsekan premor je tole) ... Na koncu žal dojela, da gre za le eno drobtinco te slastne fokače z olivami in česnom in rožmarinom, ki sem jo vso dišečo potegnila iz pečice, ampak kaj ... Saj tako to gre!, rečem in zagrizem v pravkar opisano slast.