Analiziram analizo ...

Ena velika analizatorka, analizerka, analizorka, analitičarka ... Analitičarka! sem. Odnosov, psiholoških profilov, človekovih ravnanj, človekovih dejanj. Besed, reakcij in čustvenih stanj. Analiziram vsak problem, vsako situacijo in vsako razpoloženje. Zakaj, čemu in kako. Pa to delam tako popolnoma nezavedno, kakor načrtno in zavedno, pa potem tudi ne delam tega ... Samo čez čas me doleti neko spoznanje. O sebi, o svetu, o širši družbi, o ožjem krogu oseb, o določenem pomembnem drugem in o tebi.

Skozi celotno stresno obdobje sem želela zgruntat točen razlog, ki se je prav hitro izkazal kot precej očiten in je butal vame z druge strani vesolja. Kako se situacije ne umirijo, če po alinejah takoj naštejem imena žebljev, ki se zarivajo v mojo lobanjo? Kako se situacije ne umirijo, če poznam posledice, ki se lahko iz vsega tega ven razvijejo? Kako se situacije ne umirijo, če so mi jasni postopki reševanja in se pod črto vedno kaže kot glavni korak ta velecenjeni pogovor ... Vedno pomaga, pa ni znal. Niti načet ni bil, niti z namigi ni podregal. Vse rešitve, ki so v teoriji tako sijale, so se v resničnem svetu odraslih in zrelih ljudi zdele tako plehke, tako neznosne, tako šibke in neverjetne.

Potem je minilo. Pomirilo se je. Žeblji so šli malo ven, luknjaste rane so se malo zakrpale, vse problemsko se je iz sočutja potuhnilo v najgloblje rove nezavednega - k ostalim pošastim, nagravžnim pajkom in izprijenim čudakom.

In useka, pride na dan kot spremljevalka v podporo - do tega me je pa zelo hitra analiza pripeljala - trnju, tako imenovanemu optimiziranemu procesu! Vsi se strinjamo z njim, vsi ga cenimo in se nam zdi logičen in pameten in napreden. Vseeno ga pa nekdo prvi ne vključi v svoj vsakdan, vsaj takoj je težko preklopit nanj, posebej v tem delu življenja, od katerega ni potrebno črpat nekega dobička v obliki evrokovancev, v tem delu, ki je lahko in mora biti bolj brezskrben, jebivetrski. bolj na izi, bolj sproščen, preprost in enostaven, se mu ni potrebno tako borit za vsako minuto, za vsak kilometer in za vsak vdih kisika vase ... Nekdo drugi pa ga obravnava kot svoje življenjsko vodilo, komaj diha, tako je učinkovit, dosega zastavljene cilje, hitro napreduje, vidiš odtis vsakega koraka - tako v poslovnem kot zasebnem tempu. Optimizacija procesa predstavlja to ubijajočo neoliberalistično ideologijo, ki ima svoj plus, a ima velik minus. Predvsem ji manjka sočutja, ji manjka širine pogledov, ji manjka kreativnosti in to ne idej, kako zoptimizirat nek proces, ker tega ima veliko, ampak ji manjka tistih svobodnih neobremenjenih plovb skozi svet, ki navdaja s svojimi tisočerimi barvami, čudovitostmi in raznolikostmi. Sicer ne prinaša česa posebej materialnega, prinaša pa mnogo duhovnega, paralelnega znanja o stvareh, da sploh lahko preživiš brutalno primarno gonjo za uspehom.

Pa sem spet pri neoliberalizmu, že drugič v zasebnem - ne gospodarskem in ne političnem, bolje rečeno popolnoma osebnem - sektorju življenja v tem prelomnem obdobju, tokrat je malo manj grebatorski. Še vedno je grozen do bitja, ki mu je nasmeh ogromno vreden.

(vulgarni) Edit:

Ah, da povem še štorijo o koprivah ... Kot že velikokrat in od vedno se hudujem nad privilegijem bitij z lulčkom, ki se lahko samo postavijo ob ograjo pa zalijejo in zamarkirajo un svoj grmiček, ko jih pač prime na odtok. Pa izgleda svetu povsem normalno. Bitja brez lulčka so pa malo depreviligirana, ker morajo ob tem početju počepnit in vesolju posijat z notranjostjo svojega mednožja (ja, malo vulgarna sem). In kot že velikokrat in od vedno sem visoko nad gorenjsko avtocesto začela malo panično iskat kotiček, da odrešim svoj mehur. Ni jih bilo veliko na tistih travnatih površinah, kjer vsi vse vidijo, sta bili pa tam ob lepi poti do cerkvice dve drevesi. Idealno, če počepnem vmes! Pa sem ... 

Lulala sem na placu z najlepšim razgledom na Gorenjsko 

in lulala sem na placu, zaradi katerega me je še cel dan pekla leva ritnica. Koprive so bile čisto male in predvsem samo navidezno nežne!

Selitev.

Imava luštno mansardno sobico, kjer sva si uredila hudo cosy posteljno gnezdece. Potem imava mojo nekoč otroško sobico, ki se spreminja v pisarno z vsemi sevanji in hrumenji računalniških ventilatorjev, pa še kopalnico in kuhinjo ... ki si ju deliva s še dvema prebivalcema tega zidanega giganta. V lončku za zobatke so zdaj štiri, na kuhalni plošči vrejo samo še malo večji lonci, ker veliki so bili že prej.

V kleti je skoraj celotna najina zgodovina iz Divjine, ki jo zdaj počasi sortirava bolj tematsko kot ob samem rompompomu in đumbusu selitve (seveda, ob prvih pakiranjih še paziš, da vse spada skupaj, potem pa že naključno začneš metat v vreče, kar ti pač pride pod roke, na koncu pa že eno po eno stvar bašeš v luknje že sedmega ali osmega avtomobila), a ta ostaja v škatlah - kot čisti opomin, da se bo celota kmalu premaknila naprej. Nekam, Ko ugotoviva, kako pa kaj.

Bere se popolnoma sprejemljivo, do bizarnega pa najbrž pride, ko povem, da sva razpeta med tremi nadstropji, vau! Veliko imava, a nimava toliko samostojnosti, toliko zasebnosti in miru, kot bi ga lahko imela, če bi bili vsi ti prostori združeni v eno malo, saj ne rabiva nič večjega, stanovanje. Potrebna bo komunikacija, potrebno bo dogovarjanje, potrebno bo prilagajanje, potrebna bo vzdržnost, malo več dobre volje in tisto nenehno prigovarjanje o samo začasnem. Samo začasnem!

Septembrski stres, predvsem ta negativen, je odprl tisoč področij, zelo potencialnih za prepir in za slabo voljo in za slane izbruhe tekočine, da se mi je pri the Projektu zaustavilo, da sem komaj lahko trezno razmišljala o svojem prihodnjem in da mi je otežilo korak in se mi je kondicijska pot zmanjšala s šestih na tri ali pa na eno minuto, stoječe homo sapiens stanje pa predvsem v bolj ping-pong žogastega.

Petkovo poslovilno druženje ob kapljicah alkohola in ob pet dni prej premišljenimi slanimi in sladkimi snacki (ki so združili tisto, kar je bilo za porabit s tistim, kar je dalo malo fensi štemplja) je burno dogajanje malo ublažilo. Ob garaškemu zlaganju v in prenašanju in prevažanju škatel ter ob obsesivnem pucanju omaric in drgnjenju v enem letu in devetih mesecih zažrtih flekih - na večje življenjske zadrege niti pomislit ni šlo, ob pristanku in prvem padcu pod spet svoje kovtre pa je bil ... Zen. In udobno stiskanje in varno lupčkanje, kakršnega rabiš za preživet.

preslica versus primotren

Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna ... Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni nič kaj prijazno zaodmevala ob siceršnjem zlobnem dogajanju, ki ga ta čas napleta vesolje. Po tisti najstrašljivejši noči 24 ur prej, ko je vsak živec v telesu čutil svojo MS, ko mi naravnost stat ni uspelo, saj so mi noge, roke  in hrbet kar v valovih po svoje kontrolirali telo, ko sem do postelje prišla tipajoč po steni, da se nisem kar zvrnila na premikajočih se tleh, ko so mi potem v ležečem položaju migetale noge, ki se nikakor niso želele sprostit, in ko v določenih točkah celo nisem čutila delov telesa, dokler jih nisem zavestno premaknila. Težko dihanje in razbijanje srca sta bila verjetno le posledica panične psihe, ki se je spraševala, če je to-to, če je to tisti prelom bolezni, ki človeku pove, da bo od zdaj naprej njegovo življenje nenadoma obrnjeno na glavo, še malo bolj ovirano in v sedečem položaju. Ne morem, nimam časa za to, dokončat moram diplomo! 

Delno sem prespala noč, delno hodila na wc, delno ugotavljala, ali gre na bolje. Proti jutru je bilo skoraj okej, razen splošne pretresenosti, ki je ostala v mravljicah, ki so skakale čez živčne končiče. V navodilih antibiotika sem prebrala ta neželen redek stranski učinek o možnem vnetju možganov in s tem povezanih nevroloških znakih. MS krat sto, povem dežurnemu zdravniku. Primotrena ne pogoltnem več, naprej se raje zalivam s hektolitri čaja in preslice.

Ja, to o sreči je kar težavna stvar. Običajno se začetni počasi kobacajoči premiki pokažejo, ko začnem z urejanjem razmetanih cunj in s pomivanjem posode. Kot da bi svojo messy, razrešetano in nesnažno notranjost navidez želela prepričat, da je v bistvu vse v redu. Mi uspe! Nekaj podobnega se zgodi s tistim, ko ti raznorazni novodobni guruji sreče nalagajo, da se ob žalosti samo poglej v ogledalo in se namehni ... Že zato, ker je blesavo in smešno, to zna delovat.

V glavi si naredim mini plan, kako se bom soočila s to osamljeno nedeljo in ugotovim, da za dosego cilja ne bi moglo biti boljše kot to, da nimam nobenih distrakcij s strani sveta in človeštva. Brownie je v hladilniku že od včeraj, čudovit je, odtajane smrdljive notranje piščančkove organe (res ogabno smrdljive želodčke in jetrca in srčke) vržem na ponev za mačjo nedeljsko pojedino, zložim vse vrečke v škatlo (vrečkar in škatlar sem, saj veš) in odprem ... Izgubljena v Vesolju, šele potem ta pravi wordov dokument. 

urbano gre v ruralno

Res ne znam špilat na stresove note. V eni fazi se bom kompulzivno prenajedala s sveže pečenim sicer čudovitim kruhom in lizala po notranjosti kozarca, kjer se nahajajo še zadnja jezerca marmelade iz jagodičevja ob enajstih zvečer, v drugi fazi pa bom ob treh popoldne težko pila še kavo. Grenko in črno in to tisto, ki je bila v šparu v akciji nekaj časa nazaj, seveda, kako je ne bi.

Še vedno pišem diplomo, čeprav je ta "še vedno" malo površno izrečen, saj je čez poletje pač nisem pisala. Samo ukvarjala sem se z njo - v sanjah, med kuhanjem, klikanjem med vsemi spletnimi bonbončki ... Razmišljala sem o njej hudo močno, vsake toliko kaj popravila, vsake toliko kaj dopisala in preuredila. Vidno napredovala pa bolj počasi. Tako je v bistvu tudi šlo to poletje mimo. Nisem bila na morju (in hvala vesolju, saj je bilo tudi tam nebo en škaf in je lilo dol iz njega), nisem se kaj preveč gostila po lokalih (tošelj ni prevelikega interesa izražal), nisem ... Kaj sploh še? Sem se družila z ljubljanskimi sotrpini, to sem. In bilo je prelepo, prezabavno in pretoplo. Bila sem na festivalu s polži, v bulerjih in s pravo merico vsega, prav ponosno povem. Bila sem tudi še enkrat na drugem koncu reke, smo pekli pico v improvizirani peči pod zemljo, jedli vesele posebnice in naredili so mi ograjo in stopnice. Kopalk pa tudi tukaj nisem uporabila. Švignilo je! To deževno poletje ... Brez pisanja diplome.

Čez sedem dni bom videla, a se mi bodo jesenski načrti uresničili, kolikor jih še držim v rokah - ob tem, da sem že izgubila stanovanje, svojo petletno študentsko službovanje in vso dostojanstvo, ki spada v komplet. Korak nazaj, da bom šla potem lahko naprej, si prigovarjam. Najbrž me bo pa pred tem korakom nazaj pobralo od stresa.

Precenjene vijolice

Huda fora zdaj, po skoraj osmih letih. Medtem, ko je on še vedno skrajni neromantik, hejter srčkov in "vse to je gej" (ne po homofobično, doh) in ko jaz še vedno najdem romantične elemente v bizarnih situacijah (od štuparame čez pol stare Ljubljane, ker gre za "must" situacijo, do tistih mrtvih pikapolonic, ki so v družbeno sprejemljivem smislu skrajno ogabne), se ponoči, ko spiva, če nisva zlepljena  v žlički (in v levo in v desno), vseeno drživa za roke. Ali pa za rit. Podzavestno in čisto tako, da veva, da sva tam. In da sva tam drug za drugega, za vsak slučaj, tudi ko se eden od mačkonov zgužva med naju. 

Vijolice so tudi lepa gesta. Samo dišat morajo po ta pravi vsebini!

Nekaj sem našla!

Ammm ... V marcu ne napišem nobene objave. Ne, nobene objave ne napišem, dokler ne diplomiram.

Sicer bi bilo vse prenasičeno z jamranjem o tem, kako hitro izgubim koncentracijo (kot zdaj), čeprav sem končno spet našla ta pravo gozdno potko do vrha hriba, in kako počasi mi gre (kot zdaj), a se veselim, ker so na deblih (malo podrtih in ubogih zaradi žledoloma)  narisane ta prave markacije.

Verjetno pa lažem čisto malo s tole odločitvijo.