Ljubiteljica metafor in oklepajev

Na eni točki se pa potem počutim, da se počasi fotošopiram nazaj v pravo mene, Vesoljko, z oblekico za deset evrov vred. Je že jasno, da potrebujem teden ... Dober teden, da spet umirjeno zadiham kisik s sicer utečenim dihalnim konceptom pa da dobim nazaj tisti svoj pogled s pravo mero racionalnosti in objektivnosti (in posmeha!). Da pretipam vsa področja svojega teritorija, da le ne čaka kje kakšna kovinska past, ki bi me zagrabila za taco in izstradala do prosjaške in hlastajoče faze, ki je običajno za okolico obupna in izsiljevalska in zato res ne prinese nobene reševalne vaeje.

Ko spečem svoj prvi kruh po dnevih mučnega prelaganja svojih koščenih kilogramov z vso psihično navlako, ki nosi tudi težke (samopomilovalne, neperspektivne, usmiljenja vredne) ideje v smislu "oh, kako sem v resnici sama in nikogar nimam" (zraven klicarim cifre najljubših ljudi, ki me prepričujejo v obratno), in "oh, kako nikoli ne bom izšla ven iz te pasivne pur pene" (pa začnem listat po knjigi o skrivnostih življenja, moči misli, zakonu privlačnosti, ki misli pretvarja v stvari), in "oh, kako bom ostala družbeno nekoristni fenomen s crazy cat lady karakterjem" (počoham enega, počoham drugega in na svojem hrbtu nesrečno otipam črtaste ranice, ki nakazujejo mojo funkcijo živega praskalnika za mačke) ... No, ko spečem svoj prvi kruh s tangzhong testom (smešna reč: lepljiva kepa, ki domačemu kruhu reče, da je kot iz pekarne, svežino in mehkobo ohrani dlje, za želodec pa predstavlja nočno moro), uničim še zadnji tesnobni žebljiček, ki je kljuval v mojo zavest, da pokrpana lahko približno užijem dni, bivanje, prihodnost. Vsaj toliko, da sem v kondiciji za kovanje načrtov, v kondiciji za to, kar sem dva meseca varno potiskala pod ilovico.

Samo še en naslov rabim ... Moj srditi um!

Dovolj je. Poišči tisti ciničen odnos do življenja in povečaj jakost samoironije in tistega hecnega pogleda na svet, ki si ga neznano kdaj odvrgla neznano kam (pri tem je "nezano" prehitro izrečeno in "neznano" pravzaprav pomeni tisti srečen balonček, v katerem si lebdela predolgo in ko je počilo in si sunila ob tla, je bilo težko nazaj realnost zadihat s klimatizirano mero parodije). Potrebuješ to reč, ker podopustniška depresija, identitetna kriza in prihajajoč dogodek s sluzasto poparčkano perjadjo okrog in okrog, ti pa boš sedela za mizo s samskimi, ne bodo pripeljali ven ravno zdravega pa nasmejanega bitja. Ampak razvalino, ki ne bo upala več vstat s stola, saj se bo bala, da ne zna več hodit.

Plesala boš, ne jamraj. Čeprav v mislih in bo možganska spužva postala woofer tvojih notranjih superbeatov. Mirno in z odprtimi očmi ... Očesom ... Boš spremljala parado popolnih zvez v prostoru, se malo vzvišeno muzala in srdito pritiskala na star telefonski tipkalnik, da si boš vse svoje genijalne zamisli in opažanja ohranila za poročilo naslednji dan. Namesto vina boš srkala kafe. Močen kafe, da boš naslednji dan primerno zmačkana in bodo vsi tisti posiljevalci z alkoholom dol popadali še kako pred tabo. En hudo kreativni splet v tvoji glavi te bo rešil, ti bo zagnal kisika po žilah, ti bo zravnal zabrazgotinjene izrastke, ti bo pomagal, da se zarežiš v vsakdan. Čudovito bo.

Tako ti to zmoreš. Veliko heca na svoj račun, nekaj heca na tuj račun, opisat vse to na glas, da še ostali potrenirajo tistih par smejalnih mišic ... Pa bo. Pa bo multipla skleroza spet tista uboga sirota, ki je dobila tebe in ne obratno. Pa bo vsa patetika postala en blazen komičen roast, na katerem se bo ... Pilo kafe.

Kako je FB ukradel BD ...

... In kako en dober mesec stlačit v samo eno objavo.

Še dobro, da sem se vsak dan vsako poletje do nekaj let nazaj bila prisiljena matrat s skledo borovnic, da sem se povsem podzavestno in nehote zasvojila z njimi. Poseben užitek prinašajo in letos sploh niso kisle. Delam borovničeve smutije, delam borovničevo-ribezove mafine, delam borovničeve pite in jem češnje. Pravzaprav ta trenutek ob še dodatni podpori strašnega zvarkovskega redbulla, piškotov z vijolične poroke in pravih belgijskih bombonov doživljam pravi sugar rush, ura je ful ponoči.

Navdahnjena s strani Zapečenega kruha se največ poje sem naredila svoj prvi kruh z drožmi, v bistvu ravno preden so mojo vaginalno favno in floro osvojile horde glivic. Brezkvasni kruh prav nič ni pomagal v boju proti štali, ki so jo povzročili brezvezni amoksiklavi. Doživela sem prvo dekliščino, starša pa še zadnjo svečano podelitev diplome svojih otrok (vsaj jaz se ziher ne bom več spustila v to sago). Dekliščina je bila zares lušten, enostaven, udoben in brezskrben uvod v vijolično poroko med vijolično kitko in vijolično kravato. V vijolično tudi zato, ker rdeča ne bi prišla v poštev.

Uspelo mi je sami vzleteti, leteti in pristati v pravi državi. Še prej pa imeti piknik v parku, vetrovno kruzati s čolnom po kanalih, piti pivo v najbližjem mlinu, ki je pivovarna. Odkriti poffertjes - male palačinke, za katere potrebujem samo posebno ponev, pa jih naredim doma, jesti pomfri, humus, "holandski toast", kozji sir in čokoladne mrvice. Imeti peanut butter-jelly time, piti brezalkohono vino in praznovati osemidvajsetko na eni od streh neluksuznega dela Amsterdama, kjer soba stane samo sedemstopetdeset evrov na mesec. Prižgati joint za popolno nizozemsko izkušnjo. Pogledati prvo True Detective sezono in prebrati par elektronskih strani ob najbližjem kanalu. MS fiksira tudi v tujem mestu ... Še bolj. Skozi vse stadije sva šla z mojim gostiteljem - imela sva se romantično, imela sva se strastno, imela sva se sluzasto zaljubljeno, potem pa tudi sitno, godrnjavo in nasršeno. Izkoristila sva se le!

Ob tresku nazaj v slovensko realnost sta se me najbolj razveselila kosmata črnuha. Eden je bolj na izi, kot vedno gangster, ta drugi izraža obsedeno motnjo s cartanjem in je že prav utesnjujoče. Ukvarjam se tudi z razbolhanjem. Razbolševanjem. Razbolhotenjem. Mislim, da imata bolhe.

Sicer pa delam na tem, da vključim en malo bolj "dol mi maha" gumb za ena stanja ... Aaaaa, kar malo jezno in razočarano in žalostno me špika tam med pljučnimi mehurčki in srčno stiskalko, tam pod levo joško, ko v mislih analiziram vse dogodke, vse nezaključene dolgove, vse izrečene in zaprisežene trditve, vsa modra razglabljanja, strinjanja, ustvarjanja izpiljenih psiholoških profilov in ... Obrekovanja, nič zlohotna, ampak še kako potencirana možnost tega, kako kmalu še sama pridem na listo. Ali pa ne, mogoče so samo moje utvare, preveč emocionalni zaključki? Bi rekla, če sem že človek, ki gre težko naprej z nekim nerazčiščenim odnosom - predstavljaj si zalepljen zvečilni gumi na tvojem najljubšem podplatu!

Postanem vesela, da mi v slušalkah odzvanjajo besede SDS-ovcev, zaradi katerih sem še malo bolj jezna. Jeza na objektiven člen je vedno tista prijazna, zadovoljujoča jeza, ki se ji lahko malo posmehneš, čeprav bi najraje klofnil tisti ksiht, ki se kaže na ekranu. Politika je navsezadnje lahko en dober filter za popolnoma osebne frustracije in to sploh ni slabo. Politika je pravkar dobila malo bolj prijazen prizvok.

Zdaj, če tekom tega mojega pretiranega cukrovanja nisem fasala hudega diabetesa in ne bo treba na amputacijo recimo palca na nogi, jutri zmiksam smuti z listi rdeče pese. Da malo zdravo zacirkulira kri v meni.

Čarobna marsovska skodelica

Sobota je bila čudna. Ob tokratnem prihodu mojega najljubšega bitja sem bila ne-tako-vzhičena in sploh-ne-vznemirjena in po-polnoma-ne-zmetuljčkana in ne-kričeča in ne-cvileča in nič-filmsko-režiserska, kako da mu bom skočila v objem, se mu prisesala na jezik, uboge tanke lase, ki komaj sežejo do ramen, zavihtela čez ramena in ob tem desno nogo pokrčila tako kot to počnejo v holivudu pred propelerjem vojaškega letala. 

Če sem se že za karkoli morala sekirat (ker vedno se je treba za nekaj), sem se zaradi te svoje nenavadno nepremične vzvišene reakcije, ki bi lahko nakazovala na (a) Mojo čustveno apatijo?  (b) Navado? (c) Konkretno ohladitev? Ker to se tudi kar dogaja ljudem. Da ne govoim o samem tem obdobju, ki sem ga preživela tako zelo nedramatično napram tistemu sedem let nazaj ob najinem prvem daljšem "apart but in my heart" (grozljivo se bere takratni zapis, ki bi že kar konkretno freudovsko obdelavo rabil) ... Preživela sem ga tako zelo bolj zrelo, tako zelo bolj doraslo, tako celo zadovoljujoče, tako ... Skulirano! Ko to povem, seveda ne-krilato ne pomeni ne-veselo. 

Nedelja je bila super intenzivna in primerno obložena z dekami, kovtri, povštri in mački (kosmatimi in tudi tistimi, ki pridejo zaradi fantovščin in takih žurov). Bila je skrajno udobna, skrajno domača, kot da tega aprila sploh ne bi bilo. Ponedeljek je kljub napovedanemu stresu postal le priden, na izi lušten in še malo družaben. Danes pa ... Se spet vrnem v prazno stanovanje. Tesnobno začutim nekaj osamljenosti, grenkobno pogledam prazen stol za ta večjo pisarniško mizo, v koš za umazano perilo odnesem še zadnje njegovo na tleh ležeče cotje. Potem pa povsem samodejno iz omare vzamem prav skodelico marsovske sorte in že en sam srk iz nje poživi misli, organizem je takoj bolj toplega odtenka, vid postane bistrejši ... Ja, res je, da gre za kavo in splošno znan učinek le-te, ampak ta marsovski oranžnozeleni čupavec z zlobnimi zobmi zraven pritisne svoj poseben abrakadabra zaljubljeni štempelj, ki opomni, kako je fizična osamljenost precenjena in kako bo tudi maj prijazen in se bo še prehitro obrnil preko slabe Skype povezave ter vse druge sodobne e-golobje pošte.

Uničevalka paličnih mešalnikov

In razbijalka keramičnih lončkov za zobne ščetke.

In polivalka smutijev po pultih.

In pozabljivka posipanja pecilnih praškov v mafine.

In porivalka* plutastih štofeljcev v luštne flaške z zdravim oljem.

Gre za izkupiček mojih osmoljenih dejanj v zadnjih 36 urah. Mogoče sem tega deležna zato, ker sem že prešla v fazo, ko nimam fizično nič več za počedit, samo še miselno kalkuliram, 

kako bom šla vohat tulipane, se izljubljat in trenirat tuj jezik pa bo najbrž čofnilo v vodo, 
kako moram ustvarit dih jemajočo univerzalno prošnjo za delovno mesto, 

kako moram spisat seznam ustanov, kamor bom šla težit s svojim obstojem, 

kako je zaposlitvena rehabilitacija ena pozitivna opcija zaposlovanja mene, 

kako težka je sicer ta naša slovenska zakonodaja, kjer se vse čudno prepleta, je res težko razumljiva, a imam k sreči že dovolj poteptan in pripravljen teren za sprejemanje novih kompliciranih informacij,

kako me pretresajo novi birokratski postopki, za katere sem sicer prav menila, da ne bi smeli biti tako nesmiselni,

kako imam fajn ambulantno medicinsko sestro, ki pokliče nazaj, da se popravi,

kako sem bolezensko za en klinc,

in navidez nič ne delam, kar mi omogoča več časa za uničevanje, razbijanje, polivanje, pozabljanje in porivanje (hmf ... Glej opombo!!!). Vseeno pa razbit keramični lonček za zobatke predstavlja zares kruto budilko, 

• če je treba takoj ukrepat, da osem mačjih tačk ne raznosi črepinj po stanovanju,
• če je treba čim prej posesat, dokler še veš, do kam vse je razneslo črepinje,
• če imaš sicer po kopalnici prakso stopicljat bos, (manemoj)
• če se sesalec s prvim prižigom oglasi, kot da se mu je zabasal filter ,,,
• in če moraš potem najprej odstranit tisti ogromen žmukelj dlak, pravo novo žival potegnit ven, zamenjat filter in nazaj sestavit elemente sesalčeve kantice, ki mi tokrat začuda niso kazali namišljenega srednjega prsta.

Prenesti moraš še grozovit zvok sesalca, ki ves frišen in prenovljen vleče črepinje vase in se v tvojih krmežljavih jutranjih ušesih in glavi sliši še nekajkrat bolj močno kot v resnici. Mimogrede omenim, da je sicer sesanje moje najbolj osovraženo hišno opravilo.

Se mi pa vsaj smuti tokrat ni polil, da bi ga morala srkat s pulta, ker orehovega olja je pač škoda, s kivijem pa so koprivini in malinini (koprivovi in malinovi?) listi izpadli še bolj zeleno. Mafin brez pecilnega praška je narasel, ampak ohranil zbito strukturo, za luštno flaško bo pa prišla nova luštna flaška. Ah ... Ob upoštevanju, da mi palični mešalniki pač niso usojeni - prejšnjega plastične zobke sem zmlela s surovo čičeriko vred, tokratnega pa očitno z jedilno čokolado (pa sem uporabila ledolomilec!) - navijam za en kvaliteten blender. V naslednjem življenju, ko bom pridno službovala, zaenkrat bo ta, čeprav na višji frekvenci ropotajoč, še okej. Kako se znam vedno potolažit.

______

*tole je res beseda z negativno konotacijo. Potisovalka in potiskanje?

Spomladanski detox, korak II. ali III., in IV. in V.

Zdaj, ko malo zanalašč na kraj dajem razmišljanje o zaposlitvi, tisti ta pravi, ki v dandanašnji državi predstavlja že hudo ogrožen pojav in je že čista iluzija samo razmišljanje o razmišljanju o njej, kaj šele ob predpostavki, da se na kar dveh področjih kategoriziram pod ranljive skupine, naprej izkoriščam nesterilno okolje in kramo na mojem podlobanjskem podstrešju - da se moram poiskat, pravim, ugotovit nov motiv za imeti stalni naslov na tej Zemlji. Čiščenje, razstrupljanje imenujem ta proces. Spomladansko lahko, ker je ravno pomlad in ker sem tudi metaforično prilezla iz temne in ledene dolge zime.

Prvi korak je bilo zapreti soško poglavje, poiskati minuse in pluse in potegniti črto, kako je naš inštitut za rehabilitacijo en super pameten inštitut, ki bolnika poskuša čim bolj celostno poskenirati in mu pomagati, da kar se da zapolni manko, ki ga je pridobil preko nezgod, bolezni in drugih okoliščin.

Drugi korak je bilo sortiranje navlake, ki se je na moje čakre usedla skozi leta mojega življenja. "Za stran", "V hibernacijo za nadaljnjih par let", "Za trenutno uporabo in preživetje", so se glasila imena kontejnerjev - pod zadnjega zagotovo spada sto evrov, ki sem jih kar tako našla v eni izmed kuvert med papirnato kramo starih pogodb, računov in voščilnic (in seveda je bila v tem konkretnem primeru uporaba takojšnja, evrov ni več, na vznemirljivo najdbo, za katero sem s prvim prebliskom menila, da je ponarejena, sem po nekaj dneh že povsem pozabila). Drugo presunljivo odkritje mi je pomagalo pri pomiritvi najbolj iritirajočega živca, ki se pojavi ob izgubi nekaj let spominov v obliki fotk (fotke so mimogrede zame od vedno najdražji in v bistvu edini relevanten spomin) - digitalnih fotk, ki so tekom let in milijon prenosov med računalniki pristali v brezničju. Nekoč sem bila očitno vseeno toliko pri pameti, da sem vse skupaj po hrčevsko zapakirala na CD in DVD ploščke ter jih pospravila v povsem logičen predal, med ostale že razvite fotke iz dobe lova in nabiralništva. To me je v bistvu spomnilo, da bi lahko enako naredila z gigabajti fotk iz moje sodobne zgodovine (hrček sploh nima tako zelo slabe konotacije) ... Kakorkoli, zadihala sem - z osvobojenimi čakrami in pomirjenim živcem.

Pri tretjem koraku imam še vedno nogo v luftu (dobra vaja za ravnotežje). Ja, saj je stanovanje zdrgnjeno in spolirano z najinimi čistili in je tudi že označeno z najinimi vonjavami, v odtoku so tudi samo še najine kocine in lasje, še vedno me pa zasleduje občutek, da še ni vse očiščeno prisotnosti prejšnjih uporabnikov teh prostorov pa čeprav gre morda samo na imaginarno auro. Po mojem je čas tisti, ki jo bo zagarantirano odstranil, a? Res je, da stenske čačke v dnevni sobi še čakajo na beljenje, prav tako kuhinjske stene na močnejše odtenke ... Pa na kuhinjsko mizo, kavč ... Kavč. Prva stvar, za katero navijam (takoj za kavčem), je prezračevanje v straniščnih prostorih, ker - saj ne, da je stranišče brez lastnega okna že tako skrajno utesnjujoča stvar.

Četrti korak? Nabiranje čemaža, vsakodnevna jutranja telovadba z elementi joge, polnovredni insta-zajtrki z žiti, oreščki in semeni, sprehodi za trening hoje, nabiranje mladih kopriv, ustvarjanje smoothijev z razmerjem 60-40 za sadje, uživanje čemaža, filanje čemaževega pesta v majhne steklene lončke, limonada za bazično telo. Vse to, vse še več, za pomlad. Ampak ne pretiravat. Pametno bi bilo, da zdaj, ko sem že nekaj mesecev čista alkohola (z izjemo tinkture ameriškega slamnika tu pa tam in resnega požirka podtaknjene đus-vodke za rojstni dan enega mojih najljubših) in skoraj kave in redbullov in ostalih substanc, ki bi utegnile povzročat glavobol in vrteče možgane ... No, bi bilo pametno, če bi se nehala po nesreči z glavo butat ob ostre predmete v stanovanju in ob tla.

Peti korak predstavlja približni letni načrt. Nek naprintan koledar sem le dobila (že z aprilom!), da sem zacahnala na hitro pomembne datume v naslednje pol leta. Kdaj grem še jaz vohat tulipane, sem že približno ugotovila, z zaposlitvijo se aktivno začnem ukvarjat drug teden - ko me bo realizacija najbrž minila in bom zapadla v naslednjo krizo.

Po-sočje

Ena točka s seznama "Ko diplomiram" je skoooraj čekirana. 

Po vseh bitkah, ki sem jih bíla na soški fronti tam v Ljubljani, se počutim prenovljeno, popravljeno, stabilno. Močnejšo. Ne popolnoma, ampak z dobrimi izhodišči za sezono pomlad-poletje in vnaprejšnje življenje. Kot da bi spet na novo spoznavala sebe in svojo bolezen, naučila sem se ozavestiti vsak svoj gib do mezinčka na nogi (mimogrede: to je prekleto težek proces!), začutila mišice, za katere nisem vedela, da še obstajajo. Dele telesa, ki so se polenili, sem zbudila, jim naložila enako težko nalogo, kot so jo do zdaj v večjem procentu prevzemali aktivni deli. Stopala sem poravnala v pravilno držo povprečnega homo sapiensa, stegenca sem si okrepila, da ni bilo za verjet, kako švohcena so bila na začetku rehaba. 

Vsak dan sem domov iz rdeče opečnate vrtnice prihajala drugačne volje, a vedno izčrpane in utrujene. En dan polna elana za naprej, ko sem dobila pozitivne feedbacke terapevtk o vidnem napredku in izboljšanju, naslednji dan vsa prestrašena, če mene tudi enkrat čakajo krči v trebuhu, ki spominjajo na predporodne popadke. Sem menila, da sem seznanjena z vsemi hakeljci te bolezni, da vem za vse morebitne scenarije, ki bi se lahko odvili v meni, realno srečanje s temi pa onimi zgodbami so-bolnikov (pa čeprav sem tudi teh vajena) me je pa kar malo psihično zdelalo. Tako napredujoče je ... Tako depresivno. Tudi naročilnica, ki sem jo prejela za "kaj pa če" pripomoček ni pomagala pri nazaj vedrejšem pogledu na svet.  

Sočenje je torej delovalo na fizičnem in psihičnem nivoju. V končni fazi pozitivno, Fizično absolutno, psihično sem pa še vedno malo presrana. Prav je, da se oklepam tiste bilke o neverjetni spremenljivosti bolezni in dejstvu, da je pri čisto vsakem lastniku MS-ja potek povsem drugačen. Nekje je vse skupaj burnejše, nekje je vse skupaj stagnirajoče, nekje samo dvakrat useka in zadeva uide izpod nadzora. Kakorkoli se je treba poglobiti vase in ne na to, koliko listja je na dvorišču pri sosedih - groza, kako to spominja na čisto splošno pravilo vsakega bivajočega na tem planetu. "Kaj pa če" pripomoček je pa garantirano varno postavljen v temo (temno klet), pazim, da ga ne privlečem ven, lahko nikoli.

V bistvu sem imela namen napisat, kako nabiram čemaž, kako sem obsedena s čemažem in kako še nisem naredila čemaževega pesta. Pa kako sem svojo staro omaro rešila osnovnošolske, mladostniške in študentske navlake, kako je šel največji kup na deponijo, kako je najmanjši ostal v omari in kako sem srednjega naselila v najine prostore, ki so še precej revni z omarami, v katerih imam zaenkrat dovolj prostora, saj je najdražji začasno (?) šel dihat zahodnoevropski zrak in tulipane.