Z jajci nad qiuche!

Moji poskusi peke pit oziroma vsega, kar ima pitasto ali krhko testo, običajno pristanejo v smeteh, v košu za smeti ali kanti konkretneje. Enkrat je bila to jabolčna pita, ki se je razletela po tleh zaradi preprostega štorastega momenta, potem je bil faliran optimizem v obliki pite z maskarpone-borovničevim nadevom, a takrat nisem imela pojma, da se maskarpone brez jajc sam po sebi pač ne peče, sem znorela in je stvar direktno s pekača in še na peki papirju naredila svoj salt med mešane odpadke. Potem, čez leto ali dve (vmesnih uspešnih classy jabolčnih pit in mini pitic v pekaču za mafine, ki so uspeli, čeprav je bil povsod en "ampak" ne štejem) je bila češnjeva pita, ker sem morala porabit zamrznjene zaloge češenj pred selitvijo, ampak se je na žuru nihče ni pritaknil ... Zadnji, precej nasilen preboj na področje pitopekarstva, ki se je izkazal za zaresno rinitev glave skozi zid, sem želela izvesti z mojim prvim kišem, pravzaprav slano pito, ker je bilo poletje, poleti pa nisem prav rada jajčna. Bila je slana pita z bučkami. In bila je zažgana slana pita z bučkami.

Pa ne, vse te pite niso spoznale kante zato, ker bi tako rada stran metala hrano, v bistvu se mi to zdi prav podel odnos. Opravičim se ji, če slučajno pride do tega, da pač zadeva res ni privlačna za oko in želodec. In opravičim se vsem lačnim trebuščkom, ki bi se jim to dejanje zdelo zločinsko. In opravičim se tudi mačkoma, ker jima ne dovolim, da bi kaj takega požrla, čeprav bi najbrž ona dva to z največjim veseljem. Običajno skuham toliko kot pozobam, ali toliko, da lahko potem še nekaj zamrznem, ali toliko, da se ravno še pomatram, da pojem do konca nepotreben repete in potem nekaj časa živim na robu zelo nevarnega človeka bombe. In si obljubim, da te jedi ne pripravim več v tem svojem stoletju.

Danes sem se pa spet začutila za kanec pitopokovsko. Sploh po ogromnih količinah božičnih piškotov, nasploh kvašenih test, če se že igram samozadostnega kruhopeka in sem nora na pice, da o izigrani vlogi dobrot iz listnatih zvaljkov ne govorim. Porabiti je bilo treba artičokine srčke, ki me maltretirajo že s svojo dolgo prisotnostjo na polici ... Kiš bo! Saj je enostavno, sem rekla ... Kot že tolikokrat poprej. Tokrat bom najprej povprašala za mnenje mojo najljubšo pitopekovko, totalno sprofesijonalizirano v tem fohu. Kaj za mnenje - za postopek! Z vsemi detajli in morebitnimi cakami, ki bi me uspele zdrmat tekom ustvarjanja. Uf ... Jajca daš v testo? S ščepom pecilnega? Nisem ljubiteljica jajc v testu, razen če se gremo torte, in nisem ljubiteljica pecilnega, ker ga hitro lahko začutiš. Okej, mogoče sem ga pa prav s tem srala pri vseh bivših falirancih. Popolnoma sem razumela vso enostavnost recepta za testo, pa tudi nadev mi je bil takoj jasen - minimalno dve jajci, je rekla. Ločiš rumenjak in malo speniš beljak, da ne bo tako zbito. Zraven vržeš, kar češ, tudi moje artičoke, samo da prej vse čim bolj zdehidriraš.

Vse je šlo gladko. Cviknila sem pri ugotovitvi o okisanih artičokah pa me je mimogredni klicatelj ozavestil, da se jih da samo sprat pod tekočo vodo. Ker se je kislina še slutila, sem za vsak slučaj odmrznila še slanino, da ne bom na koncu primorana celega kiša sama pojest.

Da si zapomnim ta ultimativni recept moje zdaj še bolj najljubšejše pitopekovke, ga zabeležim v Vesolje.
250 g moke, 150 g masla, 1 jajce, žlička pecilnega pa pol deci vode, ker očitno jajce ni bilo veliko.

V nadev je šlo vse po moje s predpostavko o vsaj dveh jajcih:
tri jajca s kremnim sirom, ker je odprt stal v hladilniku tri tedne, nariban edam sir, ker gre ta povsod in je moj "must have", popražene pol čebulce, česen, pet artičokinih srčkov, slanina, da bo atraktivno še za pujsojede, potem pa še  kozji sir z gorgonzolo, ker je kot sam in surov ogaben za jest (govori nora ljubiteljica sirov), in par rezin pancete, ker so bile tudi že čez rok verjetno.

Prosim se, da se vrnem k tej objavi naslednjič, ko me bo spet prijelo. Naslednjič, če ne bo ta kiš v tisti kategoriji jedi, kjer ga bo za en kos preveč, da bi se obdržal v tem stoletju mojega bivanja. Sicer že samozavestno računam, kako bom ukradla tisto eno jajce iz testa in najbrž spet pristala na osmoljenem teritoriju pit, ampak zdaj bom za ziher vedela, kaj sem ušpičila.

Tole je bilo odlično!

1. 1. 2016

Uvod

Dolgujem ti, ti Njeno Vesolje z Izgubljeno v Vesolju! Eno pravo revizorsko analizo podatkov preteklega in sramežljivo. a preudarno prevaganje načrtov za prihajajoče ali že tekoče leto. 

Podatki

Hvalim se, kako sem v decembru pojedla več mesa kot v celem letu in kako sem v zadnjih dneh pojedla več mesa kot v celem decembru! Na mizi so bili divji pujski, srnice, jelenčki, gamsi v različnih oblikah in predelavah, se hvalim naprej. A svojo presnovo v dva-šestnajst zopet postavljam v zelenojedno dimenzijo. Takoj, ko zaključim s tem prehladom, ki naju je oba spremenil v kihajoči zverini, ki se po stanovanju z enega ležišča na drugega prekladata vsak s svojo rolico stranišnega papirja. In takoj, ko poidejo zaloge gigantskega ričeta, v katerega sem po karnivorsko razrezala dve klobasi.

Tudi o mojih pohodih, ki sem jih opravljala v drugi polovici decembra, Izgubljena v prvi polovici januarja niti sanjala ni. Takrat je ona skeptično obdelovala wordove dokumente z naslovom Projekt 2013 ali Diploma.doc in se vprašujoče smehljala, ko je začela pisat zahvalo. Takrat se je ona še priklapljala na novo kemijo, ki ji je omogočila počasno, a očitno šaltanje v peto prestavo, Tudi že diplomirana in v svoje veliko osemdeset in nekaj kvadratno stanovanje preseljena marčevska Izgubljena si dobre urice hoje po gozdnih potkah vsak dan ni predstavljala. Je pa le pridno telovadila in sopihala na rehabilitacijskem inštitutu in na novo usvajala korake, ki jih je potem v tej drugi polovici decembra vseeno že davno pozabila ... A zmogla!

Vmes sva delno postala še amsterdamska, kar dva para sta se šla poroke, a poletje je bilo najino. Z ugotovitvami, da festivalsko rajanje ni več to, kar je bilo, da nas zdaj dež in blato hudo motijo in da bi v resnici radi le sami grilali brez nadležnežev. Prvo tipično tauhanje izropanega priobalnega hvarskega podvodja po več kot desetletju je naredilo lep spomin. Stanovanje je ta čas vedno bolj postajalo prepojeno z najinim kisikom, odnosi z roditelji so malo pridobili na temperju in postali bolj eksplozivni, a je kul. Mačjedlaka sta zelo zadovoljna, midva pa tudi, ker je med spalnico in dnevno dvoje vrat in imava ponoči mir.

Jesen je bila spet rehabilitacijska in družabna z novimi obrazi, ki so me kolikor toliko vzeli medse, bila je tudi irska z intenzivnimi tremi dnevi na zelenem in mokrem, pa nekaj črnih dni potem na koncu ... Na koncu te jeseni tja do zimskega solsticija.

Analiza

Nič kaj posebnega tole bivše leto, razen tega, da so me prvi trije meseci determinirali za vse naprej! Novo zdravljenje, nov brlog in zaključek Projekta 2013. Posebnih čistk pri sebi ni bilo potrebno delati, ker sem vedela, kdo sem: brezposelna in še bolj izgubljena. Sicer sem poskušala razmišljati čim bolj enostavno. Pri umestitvi sebe v kontekst drugih ljudi sem samozavestna in ne ugotavljam več nobenih revolucij, pri umestitvi sebe v kontekst življenja, mojega življenja, sem postala pa malo bolj zmedena. Sama na sebi nimam kaj za dogradit, ker sem popolna v svojih nepopolnostih tako kot vsi ostali, kakorkoli čizi se to že sliši, imam pa veliko za dogradit v smislu koristnosti, produktivnosti in samih dolžnosti, ki jih imam do družbe, te ogromne spreminjajoče se spužve. Pa če zdaj ta druga trditev pretepa predhodnjo, tako ali tako je vse zmedeno.

Predlogi

Projekt 2015 poimenujem projekt, ki je zrasel iz Projekta 2013, da še nekaj sebe, svoje nepopolne popolnosti, prilimam v ta svet. Pa da se potem ali prej še zares nekje zaposlim - na tisti način, ko bom vsak mesec imela plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na ta prav odrasli način.

in Zaključek

Leto dva šestnajst preživi dobro. Čihapuhaj na alternativnih virih energije, glej sončno in z odprtimi očmi, jej zeleno in lahkotno. Migaj svoje korenine, smej se in bodi obdan z ljudmi, ki cenijo tvoj obstoj. Za detajle si preberi moja lanskoletna navodila za leto dva petnajst, ki jih prav nič ne bi spreminjala. Samo pozno pišem to novoletno objavo, ker sem lena v preskokih med nevroni in še ne bi zaživela v letos. Še malo bi se rada povaljala v lanskih pojedinah, tv showih in podkovtrastih stiskanjih. Pogledala bi še deveti del Harryja Potterja, če bi obstajal. Samo še malo. 

Novosti v času, ko je žica cenjen material

Ne vem, če je še ta čas, ker že tako dolgo pišem tole objavo ... Kakorkoli. V novembru sem malomarna, smrdim in slabo spim.

Malomarna sem v tomesečnem rojstnodnevnem voščilniškem navdihu, lena sem pravzaprav. Dva rojstna dneva meni zelo ljubih oseb sem esemesovsko prešpricala - hecno, kako se to nepomembno sliši, ampak se mi zdi tako noro dobro (skoraj bolj zase?), da nekomu izrazim svoje občutke o njem in naštejem totalno personalizirane želje, ki jih rada zakravžljam v svoje tipkalne izraze prstnih blazinic. Počutim se, da sem to dolžna vsakič storit, smešno je, da sem si ta ritual sama vcepila v navado in če tega ne izpolnim, se slabovestno po malem žrem. Zato me tudi ponoči napadajo novembrski žužki, ki so zmedeni, predvidevam da zaradi toplega vremena, čeprav je potem tudi že snežilo ... Lezejo mi v nos in pikajo pod kolena. Krvavi masaker sem pustila na beli rjuhi, ko sem enega pomendrala pod sabo. Postelja je bila sicer takoj sveže preoblečena, vendar sem resno razmišljala, če bi žužkasti kadaver - mimogrede, tole je ena meni najbolj ogabnih besed - pustila tam v opozorilo ostalim žuželčjim kolegom. Švicajoči smrad, ne zaradi žužinvazij v spalnici, sem odpravila z nabavo novega nezdravega deodoranta. Tisti brez aluminija, s katerim sem zaštartala misijo z bolj zdravo kozmetiko, ni delal. V bistvu sem bolj dišala, če ga nisem uporabila.

Pred irsko zeleno pravljico sem po desetih tednih čakanja doživela kavč.

Po bahanju z rdečo kapico pred zelenimi irskimi škrati in potem, ko sem končno uresničila osnovnošolske sanje in se znašla na placu, kjer so Westlife posneli enega od svojih videospotov, pa prvi flek na kavču. Ker moja črnuha očitno jesta tudi solato, predvsem pa ližeta olje s solate, ki se zraven rado vpije v kavčni tekstil.

V svoj repertoar MS zgodb sem vpisala še eno po čudnem naključju najdeno. Že tako življenje na vsakem koraku preseneča s svojimi zanimivimi preobrati, ko na najbolj nepričakovanih mestih srečuješ ljudi, ki so bili enkrat na silo povezani s tabo, ko te z ljudmi iz preteklosti povežejo stvari iz prihodnosti, ko nekje trkneš ob nekoga, ki je zaznamovan s podobno hibo kot ti, pa ga ne poznaš, pa se potem kar popolno ujameš z njim ... No, če je življenje takšno, je MS svet še bolj prepreden s takimi presenečenji, zanimivimi naključji in spoznanji "Oh, kako majhen je ta naš planet!". Da ne umreš od dolgčasa, bom v posebnem poglavju morala preanalizirat te vse dogodke, povem pa samo še to, da kako zelo vesela sem, da sem v različnih umetno oblikovanih skupinah vedno živela na nevtralnem teritoriju, se nikoli opredeljevala proti ljudem, ampak vedno ostajala za ljudi. Če je bilo tako že v dobi, ko sem bila še brez karakterja, si v prihodnje želim ostat pri tem in to, da bom glasovala za mavrico enkrat pred božičem, ne bo pomenilo, da sem proti omejencem in nestrpnežem. Samo za ljudi se bom opredelila.

In - še vedno ostajam pri žužkih, ne zato, ker bi bilo smešno - zakaj se mi kot žužkofobnemu človeku vedno dogodi, da jih dobivam v nos, da me med spanjem pikajo čebele, da se tik pred mano dol z neba spuščajo pajki, da mi veke in ustnice zatekajo v trikratno velikost, če tja porine rilček komar ... In zakaj sploh tja, če imam pa na voljo še ostalih milijon milimetrov kože, ki ni tako občutljiva na ta strupeni kljun? Mislim, da so moji strahovi povsem utemeljeni in sploh nisem žužkofobna, ker "fobija je motnja, pri kateri oseba doživlja neracionalen strah" - neracionalen!? Moji protižuželčji razlogi so vendar povsem jasni ter prav nič nestrpno in brezglavo zastavljeni.  In sumim, da tista gigantska bula pod kolenom ni ugriz, ampak da se je nek žužmajster enostavno zaredil vame, šel v hibernacijo, ker ga je zunaj preveč zeblo.

Sestavine za najbolj zanič testenine na svetu

Lahko so spet na delu hormonska neravnovesja.

Ali pa eden od nenapisanih stranskih učinkov famypire.

Pa mogoče tisto črno brezno, za katerega sicer vem in kao znam, kako se temu streže.

Gola sitnoba.

Napačna interpretacija napačnega tona glasu.

Ogroženost. 

Preprosta znerviranost, ker se je preveč paprike streslo v ubogo malo omako.

Komunikacijski šum.

Ali pač nič od tega.

Saj čaj na koncu ničesar ne reši. Zlomim svoje že tako poškodovane živce, krpo vržem v tla, malo se butnem, potem obsedim, je konec, sem na dnu. Pa vstanem, pojem najbolj zanič testenine na svetu, ljubezen ni šla skozi želodec. Pospravim, skuham čaj. Pa če je spravni ali pa če ni, tako sem izčrpana, da mi je vseeno.

Nikomur nič ne sporočam, samo rada spet detajliziram dogodek.

kompleksna bruhica nenavadnih simptomov

Moji procesi aklimatizacije se ne spreminjajo. Prvi dan ostajam depresivna, bašem se z junkom, buljim v zgodbe fiktivnih oseb, da pozabim na svojo. Malo uredim reči, v vsakem prostoru vzpostavljam svoj režim nazaj, markiram po kotih s svojimi feromoni, da se ve, da je ta glavna baba doma in da ta glavna baba začuti nazaj svoj dom, Predensam teren, da vidim, če je še vedno vse enako trdo in z istimi ovirami. Potem odzombikorakam po opravkih, odkljukam fampyro, Sonjo in vesoljsko postajo na koledarju, delujem robotsko, nikoli prav preveč pri stvari. Četrti dan sesam, drgnem, prestavljam tisti dve rastlini, ki ju še imam, si oddahnem, da je tretja tako ogromna, da je ne morem. Potem spečem nekaj krušnega. 

Če odmislim nočno seanso tresočih notranjih organov in vrtečih možganov z nemirnimi očmi, globoko dihanje in silovito razbijanje srca - ne zaradi zaljubljenosti, sem okej. Več teh seans, tudi čez dan, je bilo, sumim, da zgoraj omenjena fampyra nekaj dela. Bilanca letošnjega mehurčkanja je na eni strani bolj skromna, ker sem bolj malo plavala, telovadila in se sprehajala, sem se pa več družila. Če popredalčkam letošnjih štirinajst dni v tri kategorije, ki sem jih nastavila zadnjič, dodala sem še četrto, je stvar stala takole:

Novih stikov: ogromno. Še Boruta bi znala pogrešit, če ne bi pretiraval s svojimi creepy serbusovskimi povabili na čaj. Zadnji večer sem spoznala celoten gang petega štuka, eno taužentrožo sem si izborila, ko sem razjasnila, da sem že dolgo polnoletna. Izven emesovskega okolja sem enemu spletnemu nickname-u in fb profilni fotki prilepila še obraz z vso mimiko in kretnjami (čeprav bi si tega morala ohranit še iz enega daljnega večera ob jelly vodka shotih) ter spoznala še njeno potomstvo, kar me je prav prijetno obogatilo - to je ta nek višji level spoznavanja ljudi preko www-jev in afen, ki jih ni za podcenjevat.

Vreme: sončila sem se samo pod lučko, ki se gre polikromatsko fototerapijo. Sicer je deževalo.

Dosežki: ozdravila sem si prehlad v štirih dneh, S pomočjo zgornjih umetnih žarkov je moj nos postal predihan v dveh dneh. Prebrala sem novih dvajset ali trideset strani Goebbelsovega tajnega dnevnika, ki nesramno navezuje tematiko na aktualno dogajanje in straši, kako hitro se lahko scenarij ponovi in kako se človeštvo na podlagi zgodovine lahko ne nauči ničesar. Za sladico sem si pogledala dve sezoni političnih spletk in človeške brezbrižnosti.

Zanimivosti: shujšala sem od pol do ene kile, čeprav sem jedla veliko in velikokrat, s sabo sem si prinesla škatlo mojih ovsenih piškotov, malo prismojenih na spodnji strani, ker sem vedela, da bom eno uro pred večerjo tresoče lačna. Še celo vrečko čipsa sem šla iskat na spodnji avtomat. Za en prst veliko vrečko sem dala evro dvajset. Odlična odločitev je bila, da sem s sabo vzela kuhalnik vode in par škatel čaja.

Vrnila sem se v zelo hejterski svet. Skrajno razočarana sem nad sodržavljani. Eni tupijo o ograjah, drugi o Evropi brez meja, na koncu so krivi Hrvati. Nobeno mnenje ni pravo, vsi so pametni s svojim, eni spet ksenofobni, drugi nestrpni do nestrpnežev. Spet sem na strani objektivnosti, da je med črno in belo vsaj še petdeset odtenkov sive (to uporabim zato, ker je moderno) in to je vse, kar sploh še povem na to temo. Čeprav so moji senzorji za provokacije ali resnično omejene sklepe, prazne marnje, večinoma že apatični, občasno še vedno znorim. Seveda tudi jaz verjetno poznam samo odstotek, morda napačen odstotek, poznam pa svojo odprto glavo z zgodovinskim vpogledom in s krasnim občutkom za soljudi. Predvsem imam široke joške, o katerih košarica B nič ne pove!

Najprej pa plačam svoj simobil.

Velikokrat rada omenim tovarno smrklja, če ta dobro obratuje.

Odprla sem prvo Smrkljarno v tej sezoni. Smrklja imam za odvoz, hotelske rolice papirja ga komaj zmorejo popivnat. Vrata Smrkljarne so že rahlo načeta, poškodovana, vsaka nova obramba s skret-papirnatimi natrganci proti smrklju je težavnejša. Poškodbe zaradi nenehnega maltretiranja Smrkljarninega vhoda blažim s ta modrim blistexom, ker mi paše njegov močan vonj, da sploh kaj od vonjav lahko pošljem v Žganc-landijo. Veliko spim. 

Sicer je vse pod nadzorom: operilske kaplje se tankajo v nos, kadar se v Smrkljarni nagnete preveč sluzi, lekadolski bomboni gredo v goltalnik takoj, ko oslabljenost, telesna temperatura v kombinaciji s počasnim trkanjem v glavi  opozarjajo na destrukcijo celotnega organizma. Med, limona, ananasi. melone in pomaranče pa v boj vstopijo takoj zjutraj ob zajtrku ... Za zajtrk. Kjer so ukinili luštne mini marmeladice in viki kreme in jih nadomestili z velikimi lonci, ki jih hotelski gostje ne morejo odnesti sebi za popoldansko malico, svojemu skrivnemu obiskovalcu ali domov. Paštetk sploh ni več!

In sem bolje. V pomoč je vskočila še posebna svetloba neke čudežne luči, ki greje obraz in nos in sinuse tudi. Cel prejšnji teden po deset minut preživet pod sevanjem le-te ni očitno pomagalo pri preventivi, ki bi pomagala ignorirat veter, ki je s svojim ledenim vrtinčenjem lovil od savne razgreto telo zunaj na bazenu. Zdrava kmečka pamet se mi je šele po treh minutah poguma in finosti vklopila, ampak po treh minutah je bilo že prepozno. Grozen grlobol in potem vsa ta nesoglasja v Smrkljarni, da se ji je utrgalo, so bila pričakovana.

Potem je tukaj še deževje. Najprej teden pripravljanja na dežnike, potem en teden, ko me s suhimi lasmi ne bi spravil v zunanji del velike banje, če bi jo sploh koristila v tem drugem tednu. In potem je tukaj Borut, zaradi katerega se raje skrivam v sobi, na katero trka Kevin Spacey s Frankovim plaščem pod roko. Zadnje sem res elegantno napisala, če veš, kaj se je zgodilo v šestem delu prve sezone, in če slediš mojemu na novo privatnemu instagramskemu profilu, ki ga čaka samomor. Ker je eno leto pripovedovanja zgodbe tam gor dovolj.

Tako dela moj čistilni servis ...

Po drugi strani sem pa tudi en tak živc, ej ... Vse moram imeti čisto in spolirano, kar se odnosov tiče. Pa čeprav s čistili nisem ravno krav skup pasla in se praktično ne ujamemo, če gre za kakšno trše odstranjevanje flekov. Te namreč znam hitro spregledat in ne pošpricat, moj umivalnik v kopalnici je zato velikokrat poln enih las (ne enih, mojih!), ki so zame pač del dekoracije in so zliti z belo banjasto površino. Poleg tega je moj pogled načeloma nekristalen, pred očmi nenehno plujejo neke motnje, težko izostrim karkoli v daljavi, praktično živim v enem zapacanem mehurčku! Zelo težko pa prebrodim fazo med tičem pa mišem, stanjem med zares trdno vezjo in šlampastim dregljajem.

Živc pravim, da sem, ker lahko ne spim zaradi nepoglihanosti komunikacije, ki naj bi bila za določen nivo odnosa značilna. Ti nivoji se razlikujejo že od štarta, nihče ni enak drugemu, vsako prijateljstvo, vsaka korelacija je unikatna in vsaka zase. Če je odnos "po naravi" intenziven in se kar naenkrat ohladi, bom že zalaufala svoj laboratorij in z mikroskopsko metodo preučila vse detajle, poskušala vklopit še teleskop, na stvar pogledati od daleč in še ne bom končala. Mlela bom, dokler ne pridem do sebi všečnega zaključka. To lahko traja mesece, leta. Z obratnim procesom - od zelo povšrnega do intenzivnejšega odnosa - nimam težav. Obstaja še tretji in četrti in peti in dvaindvajseti nivo, bistvo, ki me draži pa je v spremembah. 

Spremembe? A spet! Se sprijaznim, vklopim svoj obrambni mehanizem, okrog sebe nalulam škaf tekočine, postavim dvižni most za vsak slučaj (še vedno rada ostanem dostopna), zameditiram, postanem samozadostna, prepričam se, da sem emancipated and independent woman (v angleščini se to res odločno sliši), zafuram svojo resnico naprej, v kateri naj bi živela srečno do konca svojih dni. Ko ugasne še tisti zadnji mali plamenček, ki me je po malem ves ta čas vseeno žgal, lahko šele trezno razmislim in 

a) poskušam enkrat za vselej dezinficirat, ali 

b) pustim, kot je, saj smo odrasli, kaj. 

Odrasli s svojimi vlogami, problemi, odrasli, ki živimo življenje, da ga čim hitreje preživimo, kot je prav, se vmes kaj še srečamo, se iskreno ali manj iskreno pomenimo, in umremo. Zakaj pa ne? Opcije "b" bi se najbrž morala malo bolj posluževat, ker je uspešnejša - za mojo psiho in za svet. Ker ko se "vmes kaj srečamo" je vedno fin dogodek, brez zamer običajno in pri meni s povsem tapravim nasmehom, nobene fige ne držim z jezikom zadaj za zobmi. 

Pri nadaljevanju tega nekega odnosa, ki se je vmes tako silovito spremenil, da sem travmirala in zaradi tega spekla tono novih kruhov in ponesrečenih pit (res se mi vse pite ponesrečijo - povem naslednjič), sem samo malo bolj previdna, manj navezana, še bolj direktna, pri nenadaljevanju tega odnosa sem pa pač le na "pač" in se ga spominjam z vsem žlahtnim v svojem srcu. Tako!

Živc sem pa še vedno, ni kaj. Prikriti živc.