V tretji osebi ednine ali

končno imam čas za nohtovjekirnico ali
ne trudi se razumeti, ker je vsega preveč ali
ta divji december s težkometalnim štartom resnosti v januarju
ali za eksistenco potrebujeva samo še sesalec ...

ali Jana spet teži.

Hjo, saj sem nekaj želela v decembru zacahnat, tam, v najhujši noriji enkrat, a je še na "Objavi" gumb bilo nemogoče - zaradi vse norije, doh - kliknit ...

Rekordno nizka udeležba piscev na tem blogu v decembru kaže realno stanje dogajanja veselic in divjarij, druženj in pijanij. Pa ne toliko spet, ker vsaj do polovice decembra pisci niso ušli izpod nadzora, pač pa so bili mravljice (tudi hude!) - nosili so paketke hrane in tekstilij v svoje takratno mravljišče, potem našli primerno novo mravljišče za samo dve veliki mravlji in enega malega kosmatega mravljožera in z drugo polovico decembra začeli paketke hrane in tekstilij pa vseh ostalih reči drugih materialov prenašati v to drugo novo Mravljišče. Hkrati v tem času so se šele razpustili, ker so po tednih iskanja našli temo Projekta 2013*, in pozabili biti pridni in začeli s hrustanjem prej omenjenih paketkov hrane, predelavo le-teh v celovečerno in potem celovikendaško izkušnjo tatarskega biftka, čeprav z vmesnim balkan žurom s čevapi, klobasicami in šobsko in čeprav kasneje s "tatarskega biftka je za eno leto dost" in "po tem biftku bomo zdaj kriterije postavljali" večerjami in kosili ... Do Noči, ko se ni videlo ognjemetov in petard, saj smo se v vse to prelevili sami - s samo enim, ne do konca odvitim, odpetim in odplesanim gangam komadom. Poslednji žur je bil tam to in za ta poslednji žur ne bi bilo čisto primerno, če ne bi priklical modrih čelad ...

Pofotodokumentirano imam vse - poslednji mesec mislim. Poslednji mesec enega ful dobrega obdobja, za katerega je bil čas, da se po skoraj treh letih zaključi, ker da odraščamo in postajamo sitni in vse bolj radi sami s sabo ... Zdaj čakam samo še na foto-akcijo (ah, jo imam že na mailu!) pri najljubšem razvijalcu in printalcu fotografij v domačem mestu, potem pa ... Splaniran nakup okvirjev v ikei, da personalizirava edino belo steno v samo najinem (pa malo od črne mrcince, ki je tudi najina) novem brlogu ... Aja, Mravljišču. Obiski. In finger food. In obiski in druženje in udobje in domačnost in Jinx. Samota pa samo takrat, ko si jo sam zaželiš. Brez osame. Ta januar je res en poln mesec in vedno sem imela najraje januar. Z disciplinirano jogico in preluftanim plaščem, s prekolesarjenimi petnajstimi minutami in izbuljenimi očmi/učem zaradi maratonskega serijalnega ogleda supernaturalnih epizod. Pa z vitamini v gigantski posodi za sadje in mini merilcem krvnega tlaka, ker da imam previsokega. In s šalcami polnih polic, čudovitimi šalcami polnih polic! V kuhinji, ki je pa res potrebna novih ... Polic. Za čudovite krožnike, skodelice in mikrovele, da bo več prostora za seckanje paprik, paradajzev in slanine. Ne kosti, čeprav je po novem v enem od predalov našla domovanje prava sekira. Ne smeva se skregat - zaradi nje, sem že enkrat povedala. In se še nisva, dobro se drživa v sobivanju pa četudi je on enkrat že prespal na kavču in četudi so že padale in se razbijale čaše po tleh. Tudi moja najljubša, grda in izpod otroških rok narejena, grda, a s potenciranim sentimentalnim  pomenom oblita Glinena skodela.

Toliko in-ov in po novem letu se je tretja oseba ednine šla spremenit nazaj v prvo osebo ednine, da lahko zdaj, v letu 2013 spet izgubljena napišem kaj izgubljenega v to Izgubljeno Vesolje.

*kaj je Projekt 2013?