Absolvent, ki leti, in absolvent, ki koplje po podzemlju

Samo tole fliknem v Vesolje, preden izvem, da sem včerajšnji izpit naredila. In končno lahko vsaj malo zaperutkam po oblakih.

ali:
Samo tole filknem v Vesolje, preden izvem, da sem včerajšnji izpit ruknila. In znorim, se zakopljem nazaj med rove v iskanje izgubljenih 'žgancev.

Stvar je bila napisana mesec dni nazaj, objavljena ne vem, če je že bila, vsekakor pa se v tem času tuhtanje o tej temi ni spremenilo.

Absolventski staž je ... Ne ... (krac krac čez uvod in to je tak krac, ki ga zrišeš čez neumen esej, ki ga z velikim zanosom nakladanja spišeš pod vprašanje, v katerem ti vsaj dve besedi nista popolnoma jasni)

V času absolventskega staža se lahko prebijaš skozi en kup malih failov/štrbunkov/utopov, lahko se pogovarjaš z rojem (po čebelje, če hočeš) "v ponedeljek pa res začnem" zapriseg, predvsem pa plavaš (ali pa te valovi premetavajo proti tvoji volji) skozi en travmatičen proces iskanja samega sebe ... Če nisi dovolj ambiciozen, če nisi dovolj discipliniran in če nisi že po naravi "ko bom velik, bom pilot" opredeljen in odločen človek. 

Jaz sem na grafu tam bolj levo - pri "manj" delu krivulje. Žal. Šejmonmi. Posledično sem enkrat vsa izgubljeno zabuhla v obraz, ker je negotovost prihodnosti tako strašljivo blizu, drugič pa se potem bašem s krofi in ostalim junkom, ki me delajo v tem trenutku živo in namišljeno trdno.

Lahko pa se prebijaš tudi skozi en kup velikih uspehov, morda dobiš obljubljeno zaposlitev po končanem študiju (ali pa ne), lahko vsak ponedeljek začneš še s čim novim, z jogiranjem vsako jutro, kolesarjenjem vsak večer, z vključevanjem dobrih in zdravih obrokov v jedilnik, s sprehodi v vseh vremenskih razmerah, z učenjem! Lahko veš, da nekoč nekaj boš, ker si nekaj že zdaj, in to je dovolj, da tvoj mehanizem laufa naprej v vsej svoji ropotajoči in premikajoči veličini ... Če si le dovolj pameten, zagnan in vase zaverovan človek. 

In tudi v tem opisu se najdem. V teh nekaj mesecih, kar me je poljubil absolventski staž, sem se zagriženo lotila peke, potem še kuhe (ker mi je crknila pečica in ker se mi kuha zdi kompleksnejša od tega, da surove stvari samo vržeš na pekač in tega zapreš v celico z zares vročim radiatorjem), ustvarila sem si lastno knjigo receptov, na koncu sem postala šef pri "Hej evribadi, ajde, embalaža je polna, gremo!" (to je šef pri sikanju, da so kante v stanovanju polne in da je potrebna pomoč cimrov, če jih želim izprazniti in namestiti nazaj za novo filanje, ki bo trajalo naslednjih pet dni in kante imamo btw zares ogromne). Bitje z enim velikim zagonom torej.

Končni rezultat tega obojega "pa po lojtrci gor in po toboganu dol" je, da kot mantro od začetka absolventa ponavljam "samo še trije so". No, zdaj se počasi "samo še trije so", spreminja v malo manj milo obliko "še tri imam", ki bo najbrž kmalu izbruhnil v jezen "TRI ***$$#(=Q#(&;(=$)U IZPITE MORAM ŠE NAREDIT!" ... Če se ne bom v tem ponedeljku zares zbudila v eno brihtno, ambiciozno, samozavestno in bogadržimzacopate jutro, pri čemer me naslednji padec ne bo oropal motivacije, kar me je do zdaj še vedno spremenilo v grdo debelo pošast - ki je bila še najmanj prijazna do ničesar-krivih najbližjih ljudi.

V knjižnico na kavo in še vedno so trije.

Da bi se lahko takole učila celo življenje!

Razlog, da se izpod kovtra dvignem pred deveto, ni le v sončnih žarkih, ki padajo ven na asfalt ...

(v zadnjem času kar dosti padajo) 

Tudi to, da se poskušam držat pravila, da se s posteljo zlijem v eno še pred polnočjo ni v bližini glavnega razloga ...

(poudarek na "poskušam" je že ogromno, ker če "poskušam", potem sem vsaj tam do enih najkasneje že v deželi mojih izkrivljenih - pravljičnih in znanstvenofantastičnih - nezavednih procesov. Če ne grem na vsakoletno modno revijo v Hostel Celica podpirat mladega oblikovalskega naraščaja ali Eme, tokrat šele drugič v življenju obuta v kopita) 

Začela sem namreč s kompenziranjem pridnega in zabavnega,

(pridno ni zabavno!)

torej s tem, da zjutraj vseeno lahko odmislim ta kruti nori svet preko izmišljenih hbo in cw serij, potem pomijem posodo prejšnjega večera, nato pa se po enajsti peš sprehodim po tistem asfaltu, ki je polno samomorilskih sončnih žarkov, ki so - v obupu ali kaj - skočili iz sonca, do knjižnice. Kamor skočim bolj na kavo, kot pa na žvečenje izpitnih zapisov.

(Pri tej kavi delam študijo, katera boljše in katera slabše vpliva na mojo črevesno favno in floro. Boljše zaenkrat nobena, slabše pa latte-MLEKO. MLEKO!-macchiato, normalno pa mi ostaja zvest irish cappuccino. - a ker kapučin nima mleka? Japajade. V študijo bo potrebno vnesti nove spremenljivke kot so "katere sorte zajtrk sem imela tisti dan," in "koliko sem  in bom tisti dan migala z ritjo")

Luštno je, ker doživljam koristnost svojega organizma, a kaj, ko zadnji vikend pred izpitom ugotovim, da mi snovi ostane še za celo debelo skripto člankov in tri filme z njihovo kritično obdelavo, kar se tiče kaznovanja, odvisnosti, pri tretjem filmu niti naslova še ne vem, kaj šele, da bi poznala tematiko, v povezavi s teorijo. Nerealizirana je obstala tudi tista Ideja o enem intelektualnem popoldnevu, kjer bi s Tanjo skupno preučili celotno snov - vse od tega, zakaj se človek uresniči šele v družbi, pa do tega, kdo je patološki narcis in zakaj bi morali ukiniti zapore. Debate bi snemali, jih dali na youtube in z mednarodno slavo zaslužili dovolj, da si kupiva diplomo.

Jakovfak!

(vem, ta vzklik ni primeren, kaj šele smešen, a če citiram njegovo zadnjo izjavo v Imenu tedna:  "Če se ne znate na svoj račun hecat, pol boljše, da se tudi na drug ne."

Jaz se na svoj račun znam fino hecat, ane.

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo ... In se samomorilsko vrgla čez balkon.

Danes sem vseeno dobila novo priliko - da se izkažem in da zdrobim "People never change" namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh ... Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo - pričakujem - zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in ... Umreta.

Če mi je uspelo v odnosu jaz - kvašeno testo zgraditi eno ljubečo "this is my lil bebe" in potem "this is my big bebe" navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz - zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz - roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.

Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?

Zajtrk jem tri ure.

Saj je prav, da utihnem takrat, ko sem tako slabe volje, da že samo s svojo eksistenco lahko uslabovoljim vsa trupla v radiju mojih najdaljših kinestetičnih lovk (t.j. od enega centimetra ponoči, ko sem z ritjo zlepljena s svojim delilcem postelje do tridesetih in več kilometrov, kjer se nahajajo ostali moji pomembni drugi). Je prav, da utihnem, ker bi bilo sicer res preveč negativnih vibracij na polju okrog mene. 

Potem je prišel pa en lep konec tedna z enim lepim odvozom Mene in vse teže moje duše v en lep kraj med gorami, ki zaradi svoje nadpovprečne svežine ni postal nič preveč onesnažen z mojimi odpadki. Cela obnova bi to bila, če bi tam ostala še kak dan ali teden ali mesec dlje, ker ta betonskost mesta je pričela, čudno, s svojim znanim utesnjevanjem - čeprav sem še do pred kratkim frajarila, da kaj takega pri meni ne bo mogoče. Ali pa je res le nemotiviranost (kar pomeni, da Načrt ni zažarel tako močno, kot bi moral) s svojimi ugrizi že naredila toliko škode, da si želim celo pobega ven iz dimenzije?

Ne, ne, ni samomorilsko, čeprav se sliši tako. Res bi našla le tisti zagon, ki bi bil potreben do petnajstega prihajajočega meseca, no. Knjižnica ni več tako prepojena z učnim elanom, kuhinje pa počasi postajam sita, ker zahteva tisto večno glancanje in pospravljanje za mojimi eksplozijami moke, drobtin in čebule. Naj me današnjih napovedanih skoraj 20 celzijev napumpa z nečim, pliz.

Še, še se razvajam, poneumljam in debelim.

V osamljenem petkovem večeru, s krofi in celo sezono Dexterja pred s cukrom namazanim nosom.

Pa paše. No, ne paše tako zelo, kolikor pa drži, da tako mora bit. Ker kot bitch/jamrajoča družba nisem med zelo priljubljenimi sospalci/sokuhalci/sostanovalci in niti sama nisem kaj preveč zainteresirana za karkoli - en prijazen mail puščam v čakanju že tri dni na primer. V bistvu sem še vedno v stanju, ko bi takoj bruhnila v jok, če bi se v nekaj malo bolj analitično poglobila. Kot v današnji trenutek, ko bi lahko polomljena obležala pod zadnjo gumo nekega terenca, ki me ni videl, ko sem ga obšla z zadnje strani, in naglo zapeljal rikverc, da je počohal moj noht na mezincu. Kar odvilo se mi je par scenarijev, a srečno prišla do tistih happypek krofov za en evro. Evo, še malo pa bom že osrečila mini ljudi na mojem obrazu, ki čakajo na povodenj ali nekaj, da bo njihovim namakalnim napravam za obdelovanje polj zalaufalo. Plac pod očmi je namreč drugi najrodovitnejši plac na mojem telesu, ha! (zašepetam: Mini ljudje pa so očem naše dimenzije žal nevidni, a obstajajo.)

Sestavljanje novega konstruktivnega načrta za moje življenje sem prestavila na nedeljo, realizacija bo sledila v ponedeljek. Do takrat se skrivam pod deko, z ventilom radiatorja, ki je na pet, jem krofe, nisem maškara, nisem še pospravila gore čistega perila in živim nek drug svet teh in teh junakov s teveekrana, ki ga nimam, imam pa laptop desetinčnika - še vedno. To vživljanje v druge mi od nekdaj dobro gre in sploh, ko sem na stopnji oblizovanja dna, je to prec zasvojljivo.

Ajde do nedelje, ko bom slovesno predstavila Načrt.

minus plus minus plus minus plus minus je plus

Ko pogledaš aktualni del Grey's Anatomy in zraven spiješ eno piksno piva ... Te še mobajl, ki se je utopil v z vodo poplavljeni torbici, medtem pa so nekateri deli odpovedali, ne moti. In ne moti te več, da si brez keša in še naprej v dolžniški krizi. Ne moti te več, da je treba domov pripeljati žival, čeprav nimaš avtomobila. Ne moti te več, da živiš v stanovanju mačkosovražnika. Ne moti te več, da se je včeraj izpit končal s še enim ogromnim failom. Ne moti te več nesposobnost reševanja izpitov. Ne moti te več, da si zabit in ne moti te več, da postajaš večni študent. Ne moti te več, da bo diploma ne-letos in ne moti te več, da boš še vnaprej tako zelo brez keša. 

Samo Grey's Anatomy in pir. Tista dva persena po mojem nista pomagala, ker v navodilih ne piše, da bi ti odpravljali otožnost.

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama in kaloriferčkom v kopalnici, z ločenima vhodoma v kopalnico in kuhinjo, s čudovitim pogledom v depresivno naravo brez mesta na obzorju, z mega jinxom, ki je že zjutraj pred vrati tulil, da hoče na toplo (in da hoče hrano, povem poznavalsko, saj se že prištevam k tolmačem mačkonščine), in z nenehnim vrenjem vode v kotlu za čaj na kuhalni ploščadi ... Sem morala že nujno skočit po eno pokrivalo ...

... Po eno pokrivalo modrega odtenka.

V harmonični dvojini so trije dnevi prehitro odtiktakali kazalce na uri in prehitro prečrtali okvirčke na koledarju. Damn, celo uživala sem v žuljenju učila (sori, tak izraz moj avtor uporablja za učno gradivo), da pa je bil poglobljeno-bralni menu malo bolj gurmanski, sem se ob večeru manj matrala pri spopadu kraljev, kjer sem že po nekaj straneh bila jaz tista, ki je padla dol. S prestola, če hočeš.

... Po eno pokrivalo v črni s srebrnimi nitkami.

Ponoči je bilo toplo, dokler me mehur ni (ljubosumno?!) potegnil iz udobnega zažličkanega objema in me poslal boso na toaletne ploščice. Namesto komarjev so po sobi romantično rojile pikapolonice, na podstrešju so špilali polhi, na soboto pa so priropotali kurenti in ... Khm, orači? Gugl pravi, da so to "obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant" (seme). Zaklenila bi se, če bi imela ključ, tako sem se le prestrašeno zaprla v sobo in ... Čakala, da me najljubši fant pride vprašat, če se skrivam. No, druščina se je seveda izkazala kot zelo prijazna, so pa svoje poslanstvo "čaubau zima" letos prikrojili in s sabo raje privlekli en oblak snežink.

... Po eno pokrivalo rjavkasto rumene s cofom na vrhu.

Po eni frišni reportaži s Komorov sva za na pot dobila še en frišen ananas s Komorov. Pa en šop svežih palčk vanilije s Komorov, par limet in kilo limon s Korčule. Komori so tam (to brihtno povem!) med Madagaskarjem in afriško obalo - raj bi bili, če bi bile plaže brez naplavljene plastike umazancev z ostalih celin (nas) in raj bo, če bo otok še naprej tako turistično neodkrit, kot je zdaj. Vožnja po tirih proti domu je bila bela.

... Po eno pokrivalo rdečega seštrika.

Za še bolj sproščen  zaključek (tako sproščen, da sem še na ponedeljek bila presproščena in sem celega nekoristno izkoristila, na bližajoči izpitni baubav pa kar pozabila) tega učno-praktično-diplomskega vikenda sva dočakala še The Umbilical Brothers.- Don't Explain v SiTi teatru. Kombinacija naštudiranih gibov z improviziranimi vložki in prisrčno komunikacijo s publiko je moje smejalne mišice držala v krču še potem, ko sem poskušala zaspat. Hahjjja, fino je bilo. Sem pa omenila, da nisem kaparica, ne? Zdaj sem.