My special ingredient: las.

Tudi v današnji rižoti.

In ki ga vedno na krožniku najde najljubši fant, ki se je nad to posebno sestavino v mojih kuharskih stvaritvah že nehal pritoževat ... Če ne bi želel v meni zatret te neznosne motivacije po sekljanju čebule, praženju čebule in mešanju čebule.

Poročanje po nedelji:

Švic ni odplaknil težkih svinjarij, ki čepijo na mojem Optimizmu, je pa prestavil trn ven iz žive pete na blaten buler, ki se že dober dan namaka v bideju ... Kar je okej, če ne bi prinesel novih pizdarij, ki so se pripopale na čisti vrh naših lobanjskih kosti in bodo tam čepele še vsaj do petka. In potem do avgusta in prvega slajda avtomatskih drsnih vrat na faksu po počitnicah. Klavstrofobično je tole z never-ending-story-ji.

Švic je vseeno za tisto nekaj časa pomagal pozabit na kruti lepi svet tam zunaj in napeljal k temu, 

- da je največji problem postal manko ta hitrega na štamprle alkohola za šankom, 

- da je največje čudo predstavljala frkljica s plutovinastimi sandali, ki so se še kako  podružili in popujsali z blatom,
- da so bili najbolj sproščeni trenutki - štuparama trenutki, kar označujem kot fizično ravnotežni napredek ali pa kot poglobljeno raven zaupanja med mojo ritjo in rameni najljubšega fanta, ki se je vzpostavila šele po nekaj letih prakse

- in da je največjo jezo pokasirala hondasivik z v najin šotor usmerjenimi zvočniki, ker saj da smo spali na parkirišču (revolucionarno pri tem je, da na naslednje blatnenje v festivalskih hlačah vzamem tudi uhočepke, kar tudi kolerira z emšo številko mojega dnk-ja).

Švic je pustil črno piko. In par žužkogrizov na mestih, ki dajejo srhljiv opomin, kje vse so plezale kosmate žužkotace. In povzročil je ogromen mozolj na bradi - najogromnejši izmed vseh v moji mozoljasti zgodovini. In scalo je dolgo in po malo. Pa smo shendlali tudi tisto solzo in vseeno je švic pomenil čilautvikend z veliko smeha. Smrkljivemu nosu je poden potem izbila pravljična fotočajanka z mafini v Čudežni deželi, kjer je neutrudno pihal hladen veter, ampak zaradi prisrčnosti celotnega grajskega užitkanja sploh ne bo kanca obžalovanja.

Naj tudi jutri pustim en svoj las, ane. V špinači, ja.

Če na svetu ne bi bilo skrbi, bi umirali mladi.

Ker se ne bi postarali. Mogoče niti ne umrli.

Tuš in milni mehurčki nič več ne odplaknejo umazanije, ki paca po duši, kot so to pridno in enostavno storili včasih, v bistvu še ne dolgo nazaj.

Če bo švicanje tale vikend (in mokre kaplje v soboto!) imelo učinek ... Pa poročam po nedelji. 

Zelenostlinski naraščaj!

Ha, čisto tako povem - odkar mi je crknila prejšnja familija Peteršilj in nakar sem upala, da tiste frišne bilke, ki so na pogorišču na novo zrasle, prav zares pomenijo novo peteršiljasto dinastijo, za kar se je izkazalo, da gre za navaden nekoristen plevel, ki je izkoristil moje ljubeče podarjene kaplje, da se je še bolj okrepil ... Sem tegelc dala nazaj mami v reklamacijo, ki mi je na novo obnovila zemljo in jo obogatila z drugo familijo Peteršilj, ki nima krvne povezave s ta jalovo prejšnjo. Ta novi je tako visoko že zrasel, da bi rabil opornico, če bi hotel pokonci stati.

Bazilika je tudi kar po štukih začela gradit svoje mesnate liste, zdaj pa upam, da dobijo družbo. Ekstra kjut posodico sem namreč našla med embalažo - z luknjami spodaj! 

(ja ja, od lumpi češnjevih paradižnikov je, no)

Nula za ventilator brez pokrovčka.

Ne, ne. Moj rojstnodnevni teden se ni zavlekel še v tedne naprej. Potem sem se le še učila, končno obkljukala en izpit, opravljala še enega, nakar nisem šla na rockotoško rajanje.

Čeprav me je v kaseljcu pridno pričakalo vabilo z akreditacijo in vip parkirplacom.

Vseeno je diplomirala moja najljubša cimra, v Tivoliju z ne-lesbo-cake-fightom smo se imeli fino, kolena so postala pobuškana in krvavo rdeča. Neesetskost in videz mulčice, ki se je na asfaltu razbila z biciklom, me ne motita. Prevroče je tole s sedemintrideset stopinjami - tudi za tipkarjenje.

Rojstnodnevni teden ...

... Se je zaključil. 

Z eno kuhinjsko tehtnico več, z enim škoda-umazat predpasnikom več, z enim luštnim šampanjsko-tortastim žurčičem več, potem ko se je bliskalo in grmelo in potem ko sem naivno menila, da greva domov Aliens pogledat - opa in tu je ta moj prvi surprajz-surprajz party z baloni, piščalkami, roza trakci ... In z dekliči in s fantiči, ki so počasi zlezli tudi na moj cepelin Prijateljev ... Cepelin in še kako!

Pa z eno running sushi pojedino več, potem ko je bil želodec mačkast in pohlepen junk azijskega futra, enim ogromnim šopingom (ne po vsebini, ampak obsegu obletanih trgovin!) pa s še zadnjim šnofljajem nožnih prstov v balerinkaste merellke z meditativnim učinkom na stopala in s končno-sem-lastnica-nečesa-top-udobnega bodočo ponosno mislijo pred petkovo realizacijo nakupa.

In z obiskom Ljubljanskega gradu, ker da se ne spomnim, kako izgleda tam gor in ker da vzpenjačo je tudi treba enkrat preizkusit, ane. Utrip poletne Ljubljane, mimoidočih punc z dolgimi nogami in frajerjev s šmensi sončnimi očali, se je popolno dalo izkusit tam na hladnem drinku ob Ljubljanici.

Potem pa še z enim vročim, tako vročim, da se moji brki (puh!) - zdaj švic brki (švic puh!), ob podoživljanju spet topijo, skozi Tivoli do mehiške pojedine ... Še prej pa z enim novim profi likalnikom za bolj ukrotljive naglavne izrastke in za izravnavanje skakalnice, ki se pojavi po malo daljšem frufruju na moji desni strani. Tudi ta je moj prvi, ker sama si ga najbrž ne bi nikoli nabavila. Zdaj še repek, ki si ga v teh švicljivih časih moram naredit, izgleda urejeno in spodobno!

Najpomembneje sem pozabila - teden se je zaključil še z eno številko več. Še z eno številko več, s katero sem bom zadrla na teleklicatelja, ko me bo spraševal, če se želim udeležiti delavnice računalniškega opismenjevanja in "Še vedno sem dovolj mlada, da tega po defaultu ne potrebujem!". Še z eno številko več, ki jo bom obkrožila, ko bo treba izpolniti katerokolipačže anketo, ki zahteva starost. Še z eno številko več, ko bo prodajalka povprašala po osebnem dokumentu, da bo ta dokazal dovoljenje, da lahko že uhuhu let lahko kupujem alkohol.

Same pridobitve za tale moj rojstni teden! S svojimi pozitivnimi stres momenti je bil čudovit za moje psihoravnovesje.

Obupala, še preden se je samomorilsko zabrisala z balkona ...

Pretepeno, izigrano ... Opeharjeno!* ... Se počutim po dnevu dveh epskih porazov - boj z enim je trajal celo uro, še lačna sem bila vmes, da me je še bolj razorožilo, drugi je potreboval le sekundo in klik na elektronski indeks - hitro, da sem komaj čutila vbod v srce. Tako hudo je bilo, da sploh ni bilo več hudo in pivo pri semaforju in pivo v miškotu in running sushi požrtija makijev, sašimijev, spomladanskih zavitkov, rakovih klešč, škampovih repkov, rakovih čipsov, mini indijančkov, na tone mini indijančkov!, in potem še par šotov jegra ... Je bolečino dokončno izbrisalo. In današnje generalno pucanje bo res balzamična jagoda (trenutni hit mojega lačnega organizma!) na smetani, ki je sicer ne smem ponudit taistemu organizmu, da mi ne zameri. Motivacije pa najbrž še dolgo ne bom zavohala.

Še vprašanje ob tej priliki: kako sem lahko v prejšnjih letih v enem mesecu pod streho spravila po deset izpitov, a zdaj v pol leta, če ne štejem septembra, ki ni bil resen, ne morem niti enega?!

---

*bolj primernega izraza moja forevertugeder sošolka ne bi mogla poiskat!

Ta mesec sovražim 25-procentno obdavčitev.

(študentskega dela op.i.)

Ker sem si v maju do centa preračunala zaslužek, da ja ne presežem čarobne meje in da ja ne bo zmanjkalo keša še za nafutrat pujska, ki mu na riti piše "Poletje 2012". 

Ker potem nisem upoštevala, da se javnofinančni zakon uveljavi s prvim junijem! In v maju delala malo bolj na hojladri.

Ker sem lani glasovala ZA zakon o malem delu in bi bila drugačne študentske finančne politike do zdaj že vajena.

Ker me je že tako nervoza matrala zaradi včerajšnjega velepomembnega veleizpita (s katerega sem se po enem persenu, lekadolu, izbruhu joka v telefon, epskem notranjem boju in dokončno poteptani samozavesti glede znanja želela odjaviti od izpita, nakar mi odjave niso več dopustili) in ker bi lahko veljalo vsaj "nesreča s cvenkom - sreča s faksom" načelo ... Bi bilo takoj vse bolje, ane? Ne pa da travmiram, a bo s septembrom treba na plačljiv četrti rok in napis na riti pujska spremeniti raje v "Četrti rok - 128€". 

Ker si zaradi izpitnega junija ne morem privoščit hard core variante dela, s katero bi zdaj pa res zaslužila ravno prav, čeprav sem prej preveč - in če je to zvenelo čudno, ko sem v teh finančno kriznih časih trobentala naokrog takšno trditev, bom zdaj vsaj s tem utihnila.

Ker bodo poletni načrti za festival ali dva okrnjeni.

Po vseh "ker" razlogih, moram za konec vseeno zabrihtat, da je 25 odstotna oziroma 12 ali koliko odstotkov višja obdavčitev čisto okej ukrep, če bo na ta račun več redno zaposlenih in več resno šolajočih bitij na tem že tako bridkem svetu. Čez omejitev subvencioniranih študentskih prehranskih bonov se ne pritožujem - drži, da je na ta račun prišlo do velikega izkoriščanja in drži, da ob treh zjutraj vesten študent nima kaj počet na kebabu na bavarcu. Ker so takrat vrata hramov znanja zaprta ... Ampak ob osmih zvečer pa še niso! Kakorkoli, kuhat znam, ceneje je in bolj zdravo je. In manj laktozno riskantno za moje črevce, če se malo štorasto izrazim.

Naslednji mesec bo bolje, ko bom vedela pri čem sem s svojim obračunom, ja.