Nekaj sem našla!

Ammm ... V marcu ne napišem nobene objave. Ne, nobene objave ne napišem, dokler ne diplomiram.

Sicer bi bilo vse prenasičeno z jamranjem o tem, kako hitro izgubim koncentracijo (kot zdaj), čeprav sem končno spet našla ta pravo gozdno potko do vrha hriba, in kako počasi mi gre (kot zdaj), a se veselim, ker so na deblih (malo podrtih in ubogih zaradi žledoloma)  narisane ta prave markacije.

Verjetno pa lažem čisto malo s tole odločitvijo.

Po ledenih svečah zdaj skoraj že zvončki.

Če bodo slovenski športniki na olimpijskih v Sočiju nadaljevali s takim tempom, bo vlada najbrž predlagala še zakon o davku na kolajne.

Zahvaljujoč takim hudim uspehom tam tri ure naprej, v istem časovnem pasu, samo v bolj ledenem, kot pa je trenutno moj naljubši fant, sem danes že ob tako zgodnji uri brez dela.

Ki ga pa trenutno tako ali tako spet sovražim in opravljam nezmotivirano v najhujšem odporu, saj ga spet nekaj biksa nakazilo. Mogoče ga ne, mogoče sem ga pa res pobiksala samo jaz z neupoštevanja cc-ja v mailu.

Moja najbolj dramatična izkušnja ledene ujme je bila, ko sem se po pingvinsko morala pretacat čez cesto do smetnjakov, da sem lahko odvrgla smrdljive smeti v to in drugo kanto. V pingvinskem ali retardiranem slogu, same shit. Vse ostalo bolj grozljivo je bilo pripovedovanje iz prve roke.

Jinx gre v širino, Django pa v višino. Ta prva ima najbrž probleme z delovanjem ščitnice, ker drugega razloga ne vidim.

Valentinovo, ta rdeči in po ameriško govoreči praznik, sem od začetne zaslepljenosti z njim in visokimi pričakovanji nad njim v prvih letih, preko ekstremne hejterske naravnanosti proti njemu v naslednjih letih in brezbrižnosti v letih še malo kasneje, počasi vzljubila ... Ne, težko to rečem ... Sprejela! Sprejela na pravi način in v pravem ravnovesju - čisto prikrito mi (ali nama?) rata odkrit čisto male romantične detajle, ki se jih potem da poveličevat. Toliko, da lahko spečem goro krompirčka v obliki srceta, če bi imela ta prave modelčke za piškote, in toliko, da z debelim rjavim flomastrom ogabno napišem nekaj o mojem čustvu in to na srčast post-it listek, ukraden nekoč tam nekje ... Poslan z njegovim potovalnim deodorantom, ki ga vidi šele teh tri tisoč kilometrov bolj v desno. V mestu sredi puščave, ja. In toliko, da dobim mail s škatlo virtualnih guglovih čokolatinov. Čudovito, ne?

Začela sem s fotoserijo svojih pisanih namazov za na moj v moji pečici spečen kruh.

Kompleksnost mačjega karakterja, podkrepljena s fotodokazi s telefonove SD kartice

Če je že aktualno govorit o risih, moram posvetit eno objavo mojemu belobrkemu debelemu in črnobrkemu suhljatemu. Ni za cat-hejterje.

Jinx je na polički ikea omare s pomičnimi vrati, zraven papirnatega pisarniškega materiala in z zadaj na kup nabirajočimi škatlami Gorenjkinih produktov z napako (what? what? zelo uporabne znajo bit!), imela namontiran svoj povštrček. Rumen. Ki poudarja rumenost  njenih oči.

Bil je eden redkih njenih prostorov (poleg tistega na gigantskem wooferju, ki verjetno s svojim magnetom ni dober za njen bodoči tumor, in poleg tistega starega spominskega povštra pod kavčem, ki je trenutno prežet z dlakami na čakanju za krtačkanje in pranje, in poleg njenega večnega praskalnika, ki pa ni tako zaščiten z vseh strani, ima pa grelno lučko nad sabo - kot za želve, in poleg dormeo pene v predalu pod posteljo, ki je v tem času precej hladen prostor, saj je v spalnici).

Mir je imela pred svojim črnim enako kosmatim cimrom, Djangotom (Djangom), dokler je ta bully ni izrinil še s tega njenega povštra.

Sicer menim, da bi se on z njo samo stiskal, ampak se zadeve loti na povsem napačen način - na način, da jo takoj ugrizne v vrat, ko pristopi k njej ... Ko skoči nanjo. In zdaj rumen povštrček, ki se ujema tudi z njegovimi očmi, poseduje Django.

Django je v resnici prava dušica, ki je izredno zadovoljna že samo z asketsko škatlo (in grelno lučko za želve nad sabo), medtem ko je Jinx pravi karakter mačke - she's a lady. Dama. In bitch. Sicer ubogljiva, kar se vseh mačjih procedur tiče (striženje krempljev, umikanje zaspančkov z oči, daj taco pred obrokom in sedi pred priboljškom in gimmefive za hec, vodo sovraži toliko, kot maček mora, torej z lestvice od 1 do 10 izbere ta najvišjo stopnjo, vendar tu pa tam še vedno z zelo očitnim in jasnim pogledom: "I'm gonna kill you in sleep. Tonight, hooman." Sploh v najbolj luštnem fluffy stanju svojih ščetin.

Vseeno pa je Django lump, baraba. Na eni strani naiven in nedolžen in pač je zavetiški muc, muc z zavetiško zgodovino, prijazen in cartljiv, hvaležnost izraža z ropotanjem predilk traktorskih razsežnosti, očarljiv je za umret, na drugi strani pa cel bumbar, še menja svoje mlečne zobe, o življenju ne ve veliko, za hrano se bo zagnal tudi na pult pred mojimi očmi. Firbčen je, ničesar se ne boji, s sesalcem sploh nista na tako hudi bojni nogi.

Django, ki še ni preživel štirih padcev iz drugega nadstropja visokopritličnega stanovanjskega objekta, se je pa že naučil, da se mu Jinx umakne, če se jo odloči zmrcvatit in prevzet njen plac. Enako sta velika, ker je Jinx bolj pritlikava mačka, na kratkih nogah in s chubby trupom, mogoče celo malo zafrustrirana glede tega, saj zna na veliko tečnarit z zoprnimi mjavki, Django pa jo bo kmalu prerasel, ima predolge tace.

Jinx pa Django. Zapis brez mačjega repa in mačje glave pa tudi brez mačje noge, a z mačjo vsebino, ki fino opiše grumpy starejšega in poskočnega mladega. Kot fotomaterial, zaradi katerega bi me lahko moji fotografski prijatelji lahko zapustili, če me ne bi imeli preradi, haha.

I have to do that.

Follow my blog with Bloglovin

Bitch! - Yes, Master.

Pozdrav soncu ... am, dežju.

Saj res živim v pravljici - imam popolnega princa z 59 sivimi konji, moje kočije so oštevilčene s številkami tja do 25, parni vlak mi na podeželje vozi vsake pol ure, ob mojem prestolu s črno-belim sedežem in petimi kolesci me čuvata dve črni mačji pumi, za katere predstavljam foodfairy, živim pa v graščini, dovolj veliki s svojimi 42,5 kvadrati, da bivam in kuham in pucam po svoje. V goste (e s ta zategnjeno črtico gor) vabim in dobivam same eminentne ljudi z dobrim srcem, (tudi dvornonorčevskim) smislom za humor, ljubeznivim nasmehom in udobnim objemom, uživam v vseh pojedinah, ki jih pripravljam, nato pa nonšalantno do zrna graha pod jogijem lahko prespim dopoldne.

Ja. Potem grem na sprehod mimo travnika po makadamu in se po celih desetih minutah hoje (in z dvema vmesnima postankoma, od katerih je eden tudi deset minut dolg) povoženo priklatim domov, v to svojo graščino, se po štengah odvlečem v tretji štuk in na svojem prestolu odsedim eno uro, da pridem k sebi. S to zoprno črno boleznijo s tisočerimi obrazi in nepredvidljivimi nameni, ki jo je bilo treba sprejet vase - z odprtimi rokami in nogami in možgani - da se je možno vsakodnevno spopadat z njo, jo pomirjat z norišničnimi kostumi, jo filat z baldrijanovimi kapljicami in zapirat v oblazinjene prostore. Za sprijaznit se z njo ali za obupat nad njo? Ne.

Ni pravljice brez dobrega in zla, brez čarobne vejice in mečev, brez zajčkov in volkov, brez samorogov in trolov, brez lepih dobrih vil in bradavičastih čarovnic. Imajo pa vse po vrsti srečen konec, fin nauk in dober naslov.

Po praznikih ...

Je bliskalo in grmelo. Ne samo v mojih črevcih, kjer grmi vsak dan, ko je miza preobložena, ko je na mizi en kup nasičenih maščob in čistega glutena in pacljivega cukra in alkoholnih kozarcev, ko miza potem ponudi še, da se spravi v prtljažnik avtomobila, saj da je zložljiva, in tako oskrbi še neskromne dni med prazniki in po ... No, ampak tudi (pri bliskanju in grmenju smo) v atmosferi. V tej, kjer v zacetku januarja ni snega in je deset stopinj. Malenkostno povem, da že od oktobra v torbi preventivno nosim kapo, ki mi je do zdaj prav prišla ... Samo kot podritno ogrevalo, ko se je bilo treba usesti na LPP klopco, ki je kovinska in še poleti s potencialom, da volk ugrizne v rit.

Zdaj se trudim zbalansirat stanje v mojem telesu, danes z brutalno dieto, omiljeno joga vadbo in enim kratkim sprehodom. Pa s klikom na mapo "diploma" in pucanjem mačjega skreta, ki sicer ni moje delo, ampak se mora zdaj ob dveh sračkuljah ta dejavnost izvajati striktno vsak dan in brez počitnic.

Naivno ali pa ne - zares verjamem v saj po novem letu boljše bo.

Sarme tudi na drugega januarja!

Upam, da sem vse naredila prav. V leto 2014 sem vstopila v rdečih gatah, ker da prinašajo ne denar, ampak več denarja kot v preteklem letu - to pa je kakorkoli dobro, ker ga je bilo v letu nulatrinajst komaj za sproti. Naoljčkala sem se po celem telesu, da koža ne bo spet tako suha celo leto, in si za vrat zlila par konkretnih špricev edinega parfuma, ki ga imam, da bo dišalo okrog mene še v pomlad pa v poletje pa naprej. Toliko od mojih mini silvestrskih obredov, dokler se vsa pozornost spontano ni preusmerila v družbo, ki se je potem zbasala v ta mali najemniški bivalnik, ki kapacitete za več kot dvanajst niti ne bi zmogel. Bilo nas je enajst in to samih dobrih in toplih in veselih in iskrenih nasmehov, tistih, ki so ob ognjemetih in silvestrskih golažih in alkoholih z mano že četrto ali peto leto, pa tistih, ki so bili ob tej priliki polupčkani prvič pa si pridobili verjetnost za eno tako luštno praznovanje še naslednjič.

Slika 1: rdeča fotka
Fotografija je nastala spontano na znanem kraju, v znanem času in z znanimi ljudmi ter slučajno popolnoma sovpada z barvo mojih in njegovih gat.
Fotografinja je umetnica.
Fotoaparat je leča umetničine mobimašince.

Naslednji dan sem se zbudila s še nikoli tako močnim glavobolom in šampanjsko slabostjo. Šampanjcu se z veseljem odpovedujem, medtem ko se svoji štorasti naravi, tudi čarodejski želji, da bi mi uspelo kdaj pa kdaj zatajiti korak in brez njega speljati pot brez strahovitega padca, kljub miselnemu prizadevanju, očitno še ne. Stanovanje je bilo naslednji dan nadpovprečno čedno, nobenih s čistilom na debelo premazanih tal, nobene bruhice po parketu, nobenih črepinj nikjer in nobenih flekov po steni. Zelo dobro se spomnim, da tokrat ni bilo obiska policajev s pozivom po umiritvi divjanja, tudi sosedje za naslednje dni ne morem reči, da so gledali. Civilizirano smo speljali tale žur, se debelo najedli pa normalno nazdravljali. Ne, ne, tole sploh ni opisovanje kar enega druženja, ampak opisovanje primera za tisto prvo točko iz prejšnjega zapisa - ne obdaruj toliko z materialom, kot s svojo prisotnostjo. Tole je bil pač dober uvod k izpolnjevanju tega napotka za lepši svet!

Novoletne zaobljube? Preživeti 2014 ... In to kolikor se da spodobno.

P.S.: Ampak sarm pa res ne jem.