Selitev.

Imava luštno mansardno sobico, kjer sva si uredila hudo cosy posteljno gnezdece. Potem imava mojo nekoč otroško sobico, ki se spreminja v pisarno z vsemi sevanji in hrumenji računalniških ventilatorjev, pa še kopalnico in kuhinjo ... ki si ju deliva s še dvema prebivalcema tega zidanega giganta. V lončku za zobatke so zdaj štiri, na kuhalni plošči vrejo samo še malo večji lonci, ker veliki so bili že prej.

V kleti je skoraj celotna najina zgodovina iz Divjine, ki jo zdaj počasi sortirava bolj tematsko kot ob samem rompompomu in đumbusu selitve (seveda, ob prvih pakiranjih še paziš, da vse spada skupaj, potem pa že naključno začneš metat v vreče, kar ti pač pride pod roke, na koncu pa že eno po eno stvar bašeš v luknje že sedmega ali osmega avtomobila), a ta ostaja v škatlah - kot čisti opomin, da se bo celota kmalu premaknila naprej. Nekam, Ko ugotoviva, kako pa kaj.

Bere se popolnoma sprejemljivo, do bizarnega pa najbrž pride, ko povem, da sva razpeta med tremi nadstropji, vau! Veliko imava, a nimava toliko samostojnosti, toliko zasebnosti in miru, kot bi ga lahko imela, če bi bili vsi ti prostori združeni v eno malo, saj ne rabiva nič večjega, stanovanje. Potrebna bo komunikacija, potrebno bo dogovarjanje, potrebno bo prilagajanje, potrebna bo vzdržnost, malo več dobre volje in tisto nenehno prigovarjanje o samo začasnem. Samo začasnem!

Septembrski stres, predvsem ta negativen, je odprl tisoč področij, zelo potencialnih za prepir in za slabo voljo in za slane izbruhe tekočine, da se mi je pri the Projektu zaustavilo, da sem komaj lahko trezno razmišljala o svojem prihodnjem in da mi je otežilo korak in se mi je kondicijska pot zmanjšala s šestih na tri ali pa na eno minuto, stoječe homo sapiens stanje pa predvsem v bolj ping-pong žogastega.

Petkovo poslovilno druženje ob kapljicah alkohola in ob pet dni prej premišljenimi slanimi in sladkimi snacki (ki so združili tisto, kar je bilo za porabit s tistim, kar je dalo malo fensi štemplja) je burno dogajanje malo ublažilo. Ob garaškemu zlaganju v in prenašanju in prevažanju škatel ter ob obsesivnem pucanju omaric in drgnjenju v enem letu in devetih mesecih zažrtih flekih - na večje življenjske zadrege niti pomislit ni šlo, ob pristanku in prvem padcu pod spet svoje kovtre pa je bil ... Zen. In udobno stiskanje in varno lupčkanje, kakršnega rabiš za preživet.

preslica versus primotren

Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna ... Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni nič kaj prijazno zaodmevala ob siceršnjem zlobnem dogajanju, ki ga ta čas napleta vesolje. Po tisti najstrašljivejši noči 24 ur prej, ko je vsak živec v telesu čutil svojo MS, ko mi naravnost stat ni uspelo, saj so mi noge, roke  in hrbet kar v valovih po svoje kontrolirali telo, ko sem do postelje prišla tipajoč po steni, da se nisem kar zvrnila na premikajočih se tleh, ko so mi potem v ležečem položaju migetale noge, ki se nikakor niso želele sprostit, in ko v določenih točkah celo nisem čutila delov telesa, dokler jih nisem zavestno premaknila. Težko dihanje in razbijanje srca sta bila verjetno le posledica panične psihe, ki se je spraševala, če je to-to, če je to tisti prelom bolezni, ki človeku pove, da bo od zdaj naprej njegovo življenje nenadoma obrnjeno na glavo, še malo bolj ovirano in v sedečem položaju. Ne morem, nimam časa za to, dokončat moram diplomo! 

Delno sem prespala noč, delno hodila na wc, delno ugotavljala, ali gre na bolje. Proti jutru je bilo skoraj okej, razen splošne pretresenosti, ki je ostala v mravljicah, ki so skakale čez živčne končiče. V navodilih antibiotika sem prebrala ta neželen redek stranski učinek o možnem vnetju možganov in s tem povezanih nevroloških znakih. MS krat sto, povem dežurnemu zdravniku. Primotrena ne pogoltnem več, naprej se raje zalivam s hektolitri čaja in preslice.

Ja, to o sreči je kar težavna stvar. Običajno se začetni počasi kobacajoči premiki pokažejo, ko začnem z urejanjem razmetanih cunj in s pomivanjem posode. Kot da bi svojo messy, razrešetano in nesnažno notranjost navidez želela prepričat, da je v bistvu vse v redu. Mi uspe! Nekaj podobnega se zgodi s tistim, ko ti raznorazni novodobni guruji sreče nalagajo, da se ob žalosti samo poglej v ogledalo in se namehni ... Že zato, ker je blesavo in smešno, to zna delovat.

V glavi si naredim mini plan, kako se bom soočila s to osamljeno nedeljo in ugotovim, da za dosego cilja ne bi moglo biti boljše kot to, da nimam nobenih distrakcij s strani sveta in človeštva. Brownie je v hladilniku že od včeraj, čudovit je, odtajane smrdljive notranje piščančkove organe (res ogabno smrdljive želodčke in jetrca in srčke) vržem na ponev za mačjo nedeljsko pojedino, zložim vse vrečke v škatlo (vrečkar in škatlar sem, saj veš) in odprem ... Izgubljena v Vesolju, šele potem ta pravi wordov dokument. 

urbano gre v ruralno

Res ne znam špilat na stresove note. V eni fazi se bom kompulzivno prenajedala s sveže pečenim sicer čudovitim kruhom in lizala po notranjosti kozarca, kjer se nahajajo še zadnja jezerca marmelade iz jagodičevja ob enajstih zvečer, v drugi fazi pa bom ob treh popoldne težko pila še kavo. Grenko in črno in to tisto, ki je bila v šparu v akciji nekaj časa nazaj, seveda, kako je ne bi.

Še vedno pišem diplomo, čeprav je ta "še vedno" malo površno izrečen, saj je čez poletje pač nisem pisala. Samo ukvarjala sem se z njo - v sanjah, med kuhanjem, klikanjem med vsemi spletnimi bonbončki ... Razmišljala sem o njej hudo močno, vsake toliko kaj popravila, vsake toliko kaj dopisala in preuredila. Vidno napredovala pa bolj počasi. Tako je v bistvu tudi šlo to poletje mimo. Nisem bila na morju (in hvala vesolju, saj je bilo tudi tam nebo en škaf in je lilo dol iz njega), nisem se kaj preveč gostila po lokalih (tošelj ni prevelikega interesa izražal), nisem ... Kaj sploh še? Sem se družila z ljubljanskimi sotrpini, to sem. In bilo je prelepo, prezabavno in pretoplo. Bila sem na festivalu s polži, v bulerjih in s pravo merico vsega, prav ponosno povem. Bila sem tudi še enkrat na drugem koncu reke, smo pekli pico v improvizirani peči pod zemljo, jedli vesele posebnice in naredili so mi ograjo in stopnice. Kopalk pa tudi tukaj nisem uporabila. Švignilo je! To deževno poletje ... Brez pisanja diplome.

Čez sedem dni bom videla, a se mi bodo jesenski načrti uresničili, kolikor jih še držim v rokah - ob tem, da sem že izgubila stanovanje, svojo petletno študentsko službovanje in vso dostojanstvo, ki spada v komplet. Korak nazaj, da bom šla potem lahko naprej, si prigovarjam. Najbrž me bo pa pred tem korakom nazaj pobralo od stresa.

Precenjene vijolice

Huda fora zdaj, po skoraj osmih letih. Medtem, ko je on še vedno skrajni neromantik, hejter srčkov in "vse to je gej" (ne po homofobično, doh) in ko jaz še vedno najdem romantične elemente v bizarnih situacijah (od štuparame čez pol stare Ljubljane, ker gre za "must" situacijo, do tistih mrtvih pikapolonic, ki so v družbeno sprejemljivem smislu skrajno ogabne), se ponoči, ko spiva, če nisva zlepljena  v žlički (in v levo in v desno), vseeno drživa za roke. Ali pa za rit. Podzavestno in čisto tako, da veva, da sva tam. In da sva tam drug za drugega, za vsak slučaj, tudi ko se eden od mačkonov zgužva med naju. 

Vijolice so tudi lepa gesta. Samo dišat morajo po ta pravi vsebini!

Nekaj sem našla!

Ammm ... V marcu ne napišem nobene objave. Ne, nobene objave ne napišem, dokler ne diplomiram.

Sicer bi bilo vse prenasičeno z jamranjem o tem, kako hitro izgubim koncentracijo (kot zdaj), čeprav sem končno spet našla ta pravo gozdno potko do vrha hriba, in kako počasi mi gre (kot zdaj), a se veselim, ker so na deblih (malo podrtih in ubogih zaradi žledoloma)  narisane ta prave markacije.

Verjetno pa lažem čisto malo s tole odločitvijo.

Po ledenih svečah zdaj skoraj že zvončki.

Če bodo slovenski športniki na olimpijskih v Sočiju nadaljevali s takim tempom, bo vlada najbrž predlagala še zakon o davku na kolajne.

Zahvaljujoč takim hudim uspehom tam tri ure naprej, v istem časovnem pasu, samo v bolj ledenem, kot pa je trenutno moj naljubši fant, sem danes že ob tako zgodnji uri brez dela.

Ki ga pa trenutno tako ali tako spet sovražim in opravljam nezmotivirano v najhujšem odporu, saj ga spet nekaj biksa nakazilo. Mogoče ga ne, mogoče sem ga pa res pobiksala samo jaz z neupoštevanja cc-ja v mailu.

Moja najbolj dramatična izkušnja ledene ujme je bila, ko sem se po pingvinsko morala pretacat čez cesto do smetnjakov, da sem lahko odvrgla smrdljive smeti v to in drugo kanto. V pingvinskem ali retardiranem slogu, same shit. Vse ostalo bolj grozljivo je bilo pripovedovanje iz prve roke.

Jinx gre v širino, Django pa v višino. Ta prva ima najbrž probleme z delovanjem ščitnice, ker drugega razloga ne vidim.

Valentinovo, ta rdeči in po ameriško govoreči praznik, sem od začetne zaslepljenosti z njim in visokimi pričakovanji nad njim v prvih letih, preko ekstremne hejterske naravnanosti proti njemu v naslednjih letih in brezbrižnosti v letih še malo kasneje, počasi vzljubila ... Ne, težko to rečem ... Sprejela! Sprejela na pravi način in v pravem ravnovesju - čisto prikrito mi (ali nama?) rata odkrit čisto male romantične detajle, ki se jih potem da poveličevat. Toliko, da lahko spečem goro krompirčka v obliki srceta, če bi imela ta prave modelčke za piškote, in toliko, da z debelim rjavim flomastrom ogabno napišem nekaj o mojem čustvu in to na srčast post-it listek, ukraden nekoč tam nekje ... Poslan z njegovim potovalnim deodorantom, ki ga vidi šele teh tri tisoč kilometrov bolj v desno. V mestu sredi puščave, ja. In toliko, da dobim mail s škatlo virtualnih guglovih čokolatinov. Čudovito, ne?

Začela sem s fotoserijo svojih pisanih namazov za na moj v moji pečici spečen kruh.

Kompleksnost mačjega karakterja, podkrepljena s fotodokazi s telefonove SD kartice

Če je že aktualno govorit o risih, moram posvetit eno objavo mojemu belobrkemu debelemu in črnobrkemu suhljatemu. Ni za cat-hejterje.

Jinx je na polički ikea omare s pomičnimi vrati, zraven papirnatega pisarniškega materiala in z zadaj na kup nabirajočimi škatlami Gorenjkinih produktov z napako (what? what? zelo uporabne znajo bit!), imela namontiran svoj povštrček. Rumen. Ki poudarja rumenost  njenih oči.

Bil je eden redkih njenih prostorov (poleg tistega na gigantskem wooferju, ki verjetno s svojim magnetom ni dober za njen bodoči tumor, in poleg tistega starega spominskega povštra pod kavčem, ki je trenutno prežet z dlakami na čakanju za krtačkanje in pranje, in poleg njenega večnega praskalnika, ki pa ni tako zaščiten z vseh strani, ima pa grelno lučko nad sabo - kot za želve, in poleg dormeo pene v predalu pod posteljo, ki je v tem času precej hladen prostor, saj je v spalnici).

Mir je imela pred svojim črnim enako kosmatim cimrom, Djangotom (Djangom), dokler je ta bully ni izrinil še s tega njenega povštra.

Sicer menim, da bi se on z njo samo stiskal, ampak se zadeve loti na povsem napačen način - na način, da jo takoj ugrizne v vrat, ko pristopi k njej ... Ko skoči nanjo. In zdaj rumen povštrček, ki se ujema tudi z njegovimi očmi, poseduje Django.

Django je v resnici prava dušica, ki je izredno zadovoljna že samo z asketsko škatlo (in grelno lučko za želve nad sabo), medtem ko je Jinx pravi karakter mačke - she's a lady. Dama. In bitch. Sicer ubogljiva, kar se vseh mačjih procedur tiče (striženje krempljev, umikanje zaspančkov z oči, daj taco pred obrokom in sedi pred priboljškom in gimmefive za hec, vodo sovraži toliko, kot maček mora, torej z lestvice od 1 do 10 izbere ta najvišjo stopnjo, vendar tu pa tam še vedno z zelo očitnim in jasnim pogledom: "I'm gonna kill you in sleep. Tonight, hooman." Sploh v najbolj luštnem fluffy stanju svojih ščetin.

Vseeno pa je Django lump, baraba. Na eni strani naiven in nedolžen in pač je zavetiški muc, muc z zavetiško zgodovino, prijazen in cartljiv, hvaležnost izraža z ropotanjem predilk traktorskih razsežnosti, očarljiv je za umret, na drugi strani pa cel bumbar, še menja svoje mlečne zobe, o življenju ne ve veliko, za hrano se bo zagnal tudi na pult pred mojimi očmi. Firbčen je, ničesar se ne boji, s sesalcem sploh nista na tako hudi bojni nogi.

Django, ki še ni preživel štirih padcev iz drugega nadstropja visokopritličnega stanovanjskega objekta, se je pa že naučil, da se mu Jinx umakne, če se jo odloči zmrcvatit in prevzet njen plac. Enako sta velika, ker je Jinx bolj pritlikava mačka, na kratkih nogah in s chubby trupom, mogoče celo malo zafrustrirana glede tega, saj zna na veliko tečnarit z zoprnimi mjavki, Django pa jo bo kmalu prerasel, ima predolge tace.

Jinx pa Django. Zapis brez mačjega repa in mačje glave pa tudi brez mačje noge, a z mačjo vsebino, ki fino opiše grumpy starejšega in poskočnega mladega. Kot fotomaterial, zaradi katerega bi me lahko moji fotografski prijatelji lahko zapustili, če me ne bi imeli preradi, haha.