Jezen cof z Božičkove kape

Vsako leto ista zgodba tega božičnega predvečera ... Sem tudi tokrat nesrečna! #sepredensejevecerzacel

Najprej - klasika - zaradi posiljevanja z letakov, plakatov, katalogov s slikami preobloženih miz in sfejkanih srečnih obrazov in promoviranja skoraj zlorabljanje besede "družina" (naj se še tukaj farški ljudje zgražajoče zamislijo, ne samo nad idejo dveh istospolno usmerjenih staršev, fakof!) na sto kvadratnih načinov, pa zaradi neštetih fotk daril, instagramskih posnetkov smrekc (ja, tudi moja ena) in lučk in medenjakov ...

Potem zaradi lastnega povzemanja in ponotranjanja kapitalističnega smisla tega praznika in o, kako pomembno je zdaj kar naenkrat, da ne bom na ta večer slučajno sama, da bom v krogu pravih ljudi in daleč od utrujajoče gužve v nakupovalnih centrih (ja, prav tam bi bila zdaj, da bi si navidez zakamuflirala tole praznino, ki jo trenutno čutim) ...

Pa zaradi najljubšega fanta, partnerja, sospalca, sopotnika, ne vem več, kako naj ga sploh kličem, če uradno naziva odnosa sinhrono ne nameravava nikoli potrdit, hkrati pa živiva v isti viziji skupne prihodnosti in skupnega staranja, ki mu poenostavljeno rečeno zares dol maha ob vsej tej praznični noriji ... Pa ja, saj tudi meni!! 

Ampak na koncu se je treba odločit za vseeno en lušten večer, neosamljen in nepatetičen. Ne, ne, nisem zagrenjena, grinchevo najstniško zagrenjenost sem že davno prerasla, samo vseeno je tako naporno koordinirat pritiske družbe, umetno skreiranost toplega vzdušja, lastno zadovoljstvo ... In kakšno darilo mogoče? Ne bo daril! Še to, kako bom odplačala sobotno kazen za napačno parkiranje (ali žrtev spremenjenega parkirnega režima v centru ob sobotah), nimam pojma.

Ne vem točno, kaj me moti, najbrž to moje podrejanje drugi obliki uresničevanja nekega cilja, ker bo malo drugače, malo bolj ovinkasto pa z malo več vpletenimi? Kar vem, vem, da sama nečem bit danes - pa če je to zaradi svetlobnega onesnaževanja z raznoraznimi lučkastimi okrasitvami, ali pa zato, ker sem slučaaajno zvečer prosta, kar se dela tiče. Juhej, prost večer imam!

bulšitizmi

Pijem metin čaj z listki šentjanževke in v resnici je to kar močna stvar. Sem dosegla svoj zen, da lahko normalno nadaljujem z delom. To slavno drugo branje me je konkretno mahnilo v lice, je čisto oteklo in rdeče, potresava mi v rokah, ko tako z zanosom pišem še vse zadnje diplomske stihe, bruhajoč občutek me daje v prsnem košu tam med mojimi trenutno upadlimi joški.

Zavijam z očmi, ko nizam te že osnovnošolske stavke, ki se v besedilu trenutno dvaindevetdesetih strani ponavljajo še desetič. Srčna aritmija se pojavi ob vseh mimobežnih mislih - hitreje deluje srčna zaklopka, ko pomislim, pa saj ima zadeva smisel! Pa saj bo šlo skoz, bo šlo ... Izpolnila sem bistvo naslova, popravila opombe in se bolj osredotočila na to moje andragoško področje. In upočasni se pretakanje krvi, dobim ozebline v že tako premražene okončine, ko pomislim, kakšno sranje mečem na papir, kakšno neskladje obstaja med odstavki, kolikokrat je prekinjena rdeča nit oziroma koliko preveč jih je! Da bom samo jaz razumela, kaj sem želela povedat, saj se v moji glavi vse lepo povezuje. Res je, da sem od Projekta 2013 pa do zdaj že skrajno izgubila objektiven pogled pa da mi mora itak nekdo drug sodit ... Nekdo jutri.

Res je, ko pravijo, da je največji problem kvalitativne raziskave nestandardiziranost, kar za Izgubljeno v Vesolju poenostavljeno pomeni še eno dodatno iskanje same sebe v tem. Ha, lahko bi vedela!

Mačje počitnice

Poleg prask po rokah in scufanega puloverja sem si za spomin shranila še noro na novo pogrešanje teh dveh mojih črnih dlakastih kep, ki z obeh strani ponoči oklestita spečega Človeka in ga v smislu totalne simbioze grejeta.

Mačke so inteligentna bitja, ko se gre za njihovo preživetje v stanovanju. So lovke in za razliko od zunanjih bolj divjih sorodnih zverinic namesto miši lovijo človeško hrano ... Kot so skleda s chilli con carne-jem, ki jo pustiš pred računalnikom, ker moraš nujno na stranišče. In kot so tudi vafljeva masa, ki teče čez vafljev pekač, ker je masa na primer preredka. So pomočnice, ko delaš testo za pizzo in če slučajno kaj pade na tla, pospravijo namesto tebe. Naučijo se odpirat vrata, naučijo se odpirat vrata omaric, naučijo se odstranit zatič, ki jim preprečuje odpirat vrata omaric - ker notri je že pečena pizza s sardelicami in sirom na vrhu. Ko Človek meni, da je dal stvar na varen plac.

Mačke imajo raznovrstne karakterje. To niso samo mačke, to so Jinx pa Django, Jimmy in Haš. Jinx ne pleza po mačjem praskalnem stebru, Jinx ne zna uporabljat krempljev, zato je nujno potrebno striženje in na to Jinx ne gleda kot na degradacijo. Je zamerljivka, ampak tudi odpusti in ko odpusti, je popolnoma tvoja in še sama je posesivka. Django je še mlad pa hiperaktiven. Če ne dobi dovolj pozornosti od Človeka, teži ostalim trem in se ne ozira na njihovo pritoževanje z renčanjem. Je dušica, ki te takoj čustveno okupira, skoraj nič žlehtnega ni v njem, samo otroško igrivost in nagajivost zaznaš. Jimmy je alfa samec, vodja svojega tropa in rešitelj svojega tropa. Hkrati je hitro užaljen in zelo občutljiv, hkrati pa močan in lep in stabilen. Ne vem točno, kaj je krinka pri tem. Haš je izkušena, v bistvu najbolj izgrajena mačka, kar se tiče karakterja. Sploh je lovka in se zna soočat z zunanjim svetom, ve, kje je njen dom, nikoli ni izgubljena. Pa prijazna je in zaspi pod umetnim soncem v sedečem položaju.

Mačke so ljubke. Zlezejo pod kožo, te hitro obrnejo, ko se gre za briket. Ker veš to, jih moraš disciplinirat, bit krut, ko je čas za zajtrk in večerjo (in samo za zajtrk in večerjo). Brez priboljškov, z natančno odmerjenim številom briketov, s "sedi" in s "taco", preden dobi vsak svojo posodico. Red je treba imet, če želiš preživet s štirimi prebrisanci.

V najinih novih prostorih bova menda ufurala nov ukrep, da bova bolje spala. Najini črni dlakasti kepi dobita prepoved vstopa v spalnico. A res?

Dvoličnost prijetnega

Res so stvari čez dan, kljub sivini neba in kapljam, ki bi želele biti sneg pa so potem raje žlobudrasti kosmi, ki so potem še raje nazaj težke kaplje, veliko jasnejše. Veliko bolj lahkotne, bolj so umirjene, bolj stabilne in na hojladri. Medtem so tiste nočne strašne in demonske, ogromnejše so, hitreje švigajo sem in tja, tesnobno privijajo vest in se zaletavajo v občutljiv mehurček mavric, samorogov in rožic.

Sovasto zrem v malo svetlejšo temo, ki prihaja skozi okno, mesečina bi se ji reklo, če bi mesec svetil. Misli se kar zaletavajo in iščejo en varen steber, na katerega bi se lahko nalepile, en steber, ki bi lahko bil rešitev. Rešitev! Mini plan, ki je precej enostaven. Ob tej žarnici sem spet tako vznemirjena, da spet kar ne morem izkoristiti tistega udobja sveže preoblečene posteljne garniture in topline, ki jo v spanju oddaja moj sospalec. 

Prijetno prehitro postane zavajujoče in to, da ne vidim več bav-bava ne deluje več koristno za mojo učinkovitost ... ! Ampak prijetno tudi ne postane zavajujoče, če veš, vidiš, opaziš, izvedeš pravi mali socialni eksperiment. 

Kar dvignila sem se malo nad, bila tiho, ko so govorili blond podaljški, se iskreno smejala, ko so se obujali spomini, si ne želela več nazaj, nikoli. Bilo je vse isto, bilo je sproščeno, v uvodu je bila bela vroča čokolada vse preveč vodena. Prijetno srečanje, po katerem me je samo veselje, da se v taki zasedbi (na enem stolu sedi močan težek karakter, ki v vseh vidi najprej grdo, je pa sam še kako direkten in odkrit, na drugem stolu sedi zelo šibek karakter, malo puhloglav, nekaj preračunljiv, a srečen in zadovoljen z malim, tretji stol sem jaz) še nekaj časa ne bo ponovilo. Ta koledar je pod kontrolo, ni zmanipuliran in ni izsiljen, lahko zavijam z očmi, odkrito povem in pokažem, stojim za svojim in sem slišana. Če ne bi bilo tako, bi bilo prenaporno.

Letos sem bila

Dragi Nekdo-od-vas-treh-ki-nosite-darila-v-decembru (pa da upoštevate sicer skromno asketsko življenje vam pišočega bitja v preteklem letu, ki še ni izgubil zdrave pameti in še ni storil česa izkrivljenemu dejanju podobnega, ob katerem bi oškodoval sobivajočega), prosim, prinesi mi denar. Da bom lahko obdarovala svojo družino in prijatelje in jim vsaj enkrat ponudila nekaj več kot samo ljubezen. Ta postaja dolgočasna, zlagana, kar malo znucana!

Letos sem bila pridna - z izjemo diplome. Ločila sem dobro od zlega, bila sem pametnjakovička, taka v modri barvi, in pridno sem navajala pluse in minuse, ki so sogovornike vodili do pravih odločitev. Saj veš, parafrazirana resnica, povedana v drugačnem tenu glasu, po alinejah za in proti, vedno pali. Še pri meni je, če sem se spotaknila ob svojo dilemo pa da sem o njej razpredala na glas. Določene napetosti je bilo pravilno pustiti pri miru. Ne moreš vedno zadevi priti do dna, ljudje smo v sebi komplicirana reč in - kako razumeti drugega, če še pri sebi ni teren zglihan? Tako sem večkrat utihnila in malo pri sebi poinkubirala misli.

Tudi sicer sem bila dobrodušna oseba. Hudovala sem se nad človeškimi grozotami, se zgražala nad nemoralnimi dejanji čisto mimobežnega človeka, tolkla oziroma bolj strinjala sem se s tistimi, ki so tolkli čez čudne politične tokove v naši državi in se veselila neumnih objav teh in drugih uporabnikov po družbenih omrežjih, da so me poveličevale na prestol, kjer sem bila lahko nedotakljiva in vzvišena. Pa ni bil to smisel, saj veš, ampak v šibkih trenutkih je lahko kaj takega prava potrditev ega, zavedanja sebe, da morda pa ne šibajo stvari tako zgrešeno, da morda pa nisem taka švoh persona kot se v nekem trenutku zazdi. Nič posebej žaljivega nisem nikoli mislila s tem, ko sem se smejala raznoraznim cvetkam drugih. Dejstvo pač je, da ljudje radi nekaj najdemo za merilo, da se lahko pozicioniramo na lestvici - a smo manj, a smo bolj (trčeni, bogati, srečni, normalni, vstavi poljubno).

Samo mačke sem morala oddat v rejništvo. Upam, da ne bo za dolgo. Zato tudi potrebujem denar - da se oddolžim tudi tem rejnikom, vsakemu mačjemu kolegu posebej kupim mačjo palčko za obglodat pa da jih pripeljem nazaj. Rabim denar!

Moj TRR poznaš.

Bruhica vremenske napovedi

Pa je čisto enostavno. Samo zarolam stol malo nazaj, da naredim prostor, se usedem in ga zarolam malo bližje k ekranu, drugega pa si namontiram, da bo v dosegu mojega zožanega vidnega polja. Prižgem namizno luč, odprem potrebne dokumente in ... Začnem.

Ampak najprej s klikanjem na standardne nepotrebne spletne strani. In potem še na standardne nepotrebne povezave, ki prislajdajo mimo kot svetle žarnice, ki v sebi nosijo neko novo duhovno razodetje. Pa potem še desetkrat osvežim, če imam na prvem zavihku novo sporočilo pa če se je na četrtem zavihku pojavila nova objava. Postanem lačna, sprobat moram skorjico svežepečenega ajdovega hlebčka, ki je zrasel zaradi:

- kvasa,

- polulanega vremena,

- sitnih ljudi,

- še vedno nenapisane diplome.

Pa tudi zaradi prebavnega divjanja, ki je poblaznel, potem ko sem ob treh flaškah droge, ki mi je pomagala, da sem preko cevčice ponovno začela migat z levo nogo, pojedla vse, kar leze in gre (žal mi je, da sem kruhove cmoke prepustila nekajurni oksidaciji in jih morala nekaj zavrnit) ter popila toliko sladkih pijač, da bi državni proračun lahko dobil zelo prožno odskočno desko pri kasiranju davka na sladke pijače.

Se trudim zbalansirat zdaj - tako fizično, da umirim vse mravljice v nogah, kot prebavno, da nazaj sestavim favno in floro, kakršna v črevesnem habitatu mora bit. In psihično, da se že rešim tega štofeljčka, ki mi otežuje premikanje naprej, zakriva pogled, da vidim samo temo, in nasmehu ne daje polne vrednosti. Oh, kaj bom vse počela, ko zaključim s tem!

Klimatske spremembe

Kar malo bridko obujam spomine, kako prijetno je bilo tam pa kako si želim nazaj, čutim izgubo, pomanjkanje, samopomilujem se, obžalujem ... Pa potem si ne želim več, ker je bilo zlagano in ne preveč resno. Zadnje sporočilo, ki sva ga dobila prek internetnih strežnikov in ne v obraz, je malo več povedalo o stvari, več kot so povedale tiste črke. Da glejmo naprej, postane edini smiselni in oprijemljivi predlog. Že tako, zdaj pa še posebej. Zaplešem naj svoj čačača, vsak optimist naj bi ga, ko po koraku naprej, naredi korak nazaj (to zapišem potem, ko sem s čačačajem modrovala v rojstnodnevnem voščilu!).

Prijetno je bilo tudi v preteklih dveh tednih mehurčkanja, galvaniziranja, masiranja in telovadbe. Dolgih zajtrkov, dolgih kosil in večerij, malo krajših sprehodov, še nadaljnjega čvekanja in druženja ob kavah, limonadah in čajih - v družbi zares prijetnih in tako raznovrstnih oseb z istim življenjskim sopotnikom. Ob pavzah sem zrla v rent_a_mac, klikala po mreži, klikala tudi po fantovem obrazu, kakor sem napisala pod eno od instafotk moje na novo začete instazgodbe. Iz velemesta sredi puščave se mi je oglašal ta moj fant in tako bolj počasi sem dojela, pravzaprav šele, ko sem prišla nazaj v moj nov stari dom, da je ne glede na vse home is wherever I'm with you. Dom je tam, kjerkoli sem s tabo.

Zvrti se mi, ko pomislim na urejanje financ pa na urejanje in zaključevanje tistega papirja, ki bi moral že zdavnaj stat v knjižnici. Saj bom uredila. In uredila bom tudi opravke s farmacevti, uredila bom datume v počasi se iztekajočem koledarčku in pogledala malo dol, kako uravnoteženo stojijo moje noge. Stojijo bolj strumno, a ne uresničujejo svojega polnega potenciala. Stojijo neutrujeno, kar je pomemben velik znak, da je drugi odstavek tega zapisa predvsem dobro pripomogel. Z vsemi obterapevtskimi dejavnostmi vred.

Komaj čakam, da mu hopsnem v objem. Tako bolj čisto lahko razmišljaš o odnosu, ko je ta odnos priklopljen zgolj na wi-fi, da je toliko bolj enostavno potegnit črto pod njim in ga označit za zdravega ali ne. Brez vseh balastnih snovi, ki se sicer bašejo v vsako poro tega odnosa, ko je v vsakodnevnem rutinskem pogonu, ga vidiš v vsej njegovi nedolžni podobi (o odnosu govorim) ... Da obstaneš, obstanem povsem mirna in prepričana v trdnost. In pa kaj, če bo to trajalo samo do prvega nervoznega izpada. Ozavestiti to reč vsaj vsake toliko še kako prav pride.