Po-sočje

Ena točka s seznama "Ko diplomiram" je skoooraj čekirana. 

Po vseh bitkah, ki sem jih bíla na soški fronti tam v Ljubljani, se počutim prenovljeno, popravljeno, stabilno. Močnejšo. Ne popolnoma, ampak z dobrimi izhodišči za sezono pomlad-poletje in vnaprejšnje življenje. Kot da bi spet na novo spoznavala sebe in svojo bolezen, naučila sem se ozavestiti vsak svoj gib do mezinčka na nogi (mimogrede: to je prekleto težek proces!), začutila mišice, za katere nisem vedela, da še obstajajo. Dele telesa, ki so se polenili, sem zbudila, jim naložila enako težko nalogo, kot so jo do zdaj v večjem procentu prevzemali aktivni deli. Stopala sem poravnala v pravilno držo povprečnega homo sapiensa, stegenca sem si okrepila, da ni bilo za verjet, kako švohcena so bila na začetku rehaba. 

Vsak dan sem domov iz rdeče opečnate vrtnice prihajala drugačne volje, a vedno izčrpane in utrujene. En dan polna elana za naprej, ko sem dobila pozitivne feedbacke terapevtk o vidnem napredku in izboljšanju, naslednji dan vsa prestrašena, če mene tudi enkrat čakajo krči v trebuhu, ki spominjajo na predporodne popadke. Sem menila, da sem seznanjena z vsemi hakeljci te bolezni, da vem za vse morebitne scenarije, ki bi se lahko odvili v meni, realno srečanje s temi pa onimi zgodbami so-bolnikov (pa čeprav sem tudi teh vajena) me je pa kar malo psihično zdelalo. Tako napredujoče je ... Tako depresivno. Tudi naročilnica, ki sem jo prejela za "kaj pa če" pripomoček ni pomagala pri nazaj vedrejšem pogledu na svet.  

Sočenje je torej delovalo na fizičnem in psihičnem nivoju. V končni fazi pozitivno, Fizično absolutno, psihično sem pa še vedno malo presrana. Prav je, da se oklepam tiste bilke o neverjetni spremenljivosti bolezni in dejstvu, da je pri čisto vsakem lastniku MS-ja potek povsem drugačen. Nekje je vse skupaj burnejše, nekje je vse skupaj stagnirajoče, nekje samo dvakrat useka in zadeva uide izpod nadzora. Kakorkoli se je treba poglobiti vase in ne na to, koliko listja je na dvorišču pri sosedih - groza, kako to spominja na čisto splošno pravilo vsakega bivajočega na tem planetu. "Kaj pa če" pripomoček je pa garantirano varno postavljen v temo (temno klet), pazim, da ga ne privlečem ven, lahko nikoli.

V bistvu sem imela namen napisat, kako nabiram čemaž, kako sem obsedena s čemažem in kako še nisem naredila čemaževega pesta. Pa kako sem svojo staro omaro rešila osnovnošolske, mladostniške in študentske navlake, kako je šel največji kup na deponijo, kako je najmanjši ostal v omari in kako sem srednjega naselila v najine prostore, ki so še precej revni z omarami, v katerih imam zaenkrat dovolj prostora, saj je najdražji začasno (?) šel dihat zahodnoevropski zrak in tulipane.

Pravila za ohranitev in uresničevanje potencialne čudovitosti dneva

Kako dnevu ne vzeti prilastka "čudovit" oziroma kako ta prilastek "čudovit" ne bi bilo treba pisati v narekovajih, ki kričijo sarkazem in nejevero v pomen te besede? Da dnevu na koncu ne ostane le značka tihega, sivega, deževnega, morbidnega dne, bi bilo treba  samo teh nekaj točk upoštevat. Dogodki bi se zagotovo čudovitosti dneva v prid razpletli.

1. Ko greš v Ikeo, preveri datum. Preveri, če gre za praznik - ne pri nas, ampak v deželi, v kateri ima Ikea svojo gigantsko zgradbo. Preveri, kako ta morebiten praznik vpliva na odpiralne čase trgovin. Preveri odpiralni čas Ikee. Preveri drobni tisk pod odpiralnimi časi, če kaj konkretno piše za točno določen prej preverjen datum. Preveri, PREDEN greš v Ikeo in PREDEN parkiraš na prazno parkirišče v Ikeini garaži.

2. Naj te kompletno crkljanje vseh štirih članov gospodinjstva pod eno deko ne zavede preveč. V vsej ihti zadovoljstva se ti ni treba odločiti za peko velikonočne pizze, da boš malo drugačen in bolj inovativen kot vsi ostali pirho-obsesorji. Mirno do konca poglej najljubši del serije, ki s svojim večnim seattleskim vremenom ne bi mogel bit bolj umeščen v aprilsko deževje in šele potem počasi, brezbrižno in z najglasnejšim predilnim motorčkom v sebi zapredi, do zadnjega diha užij žličkasto udobnost, zvok pregrevanja leptopa in mehkobo dveh kosmatih barikad na vsaki strani najinih teles ... No, skratka, res počasi klikni na gumb, ki bo omogočil tvoje večerno tipkomlatenje (tipkomlatenje je izum, ki ni patentiran pri meni).

3. Ko preverjaš relevantnost posnetka za to zgornje tipkomlatenje že tako pol ure prepozno, ne naredi prehitrega zaključka o tem, da ti je maček uničil ukaze na programu, medtem ko je stopal po tipkovnici leptopa, ker se ti je imel namen zbasati v naročje. Najprej preveri, kako je z ostalimi posnetki, ki jih imaš v zgodovini, šele potem sodi in živčno vznemirjaj tipa, ki še vedno koristi zadnje sobotno izležavanje. In zgolj kot pomembno informacijo ti povem, da med podvigi čohanja in človeške topline željnim mačkom, program sploh ni nujno deloval (in ni).

4. Ne blogaj na tak večer, ko ti že tako urini kazalci tečejo po grlu in sapniku, da se dušiš. In daviš. Novega ritma ure po celem tednu še nisi mogel osvojit, še posebej je to očitno ponoči. Zdaj je noč. Še ena noč, ko si zamudil kritično dobo za proizvodnjo melatonina.

Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.

Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo - tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne noge v pajkicah in ne-moje skibucke ... Tople in suhe.

Spisala sem briljantno zahvalo - ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od "before" in "after" fiziološke raztopine, moj človek, s katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer (moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to funkcijo imela). 

Družila sem se, čeprav nekoliko glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže sprogramirane prostore ... Potem ko uspešno zaključim z življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem, obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga še vedno nimam.

*O položnici za simobil govorim.

Špičke, ajdečav!

Samo prešine me vsake toliko - radostno zacvilim, potem se za trenutek malo poglobim vase, oh, z mano so bile šest ali sedem let vsega skupaj, gre v bistvu za konkretno spremembo!, nato spet zacvilim od navdušenja (v sebi, mimogrede, v sebi. Sicer bi bila umobolni cvilimož, od katerega okolica prestrašeno beži), ko pomislim, da tega zoprnega večernega rituala ne bo več. Večernega rituala, ki niti ščetkanju zob ni podoben! Ker je bilo (bilo!) na urniku v ponedeljek, sredo in petek - nič taktičnega, nič brezumnega, prav vedeti si moral, kateri dan je (težek projekt, če je ponedeljek isti soboti in če je nedelja ista četrtku, samo povem). Tako je zvečer, ko sploh nisem razmišljala in planirala tega opravka, dejstvo vedno razburkalo moj notranji mir. Ne, ker bi bilo boleče in jaz igel boječa, ampak ker je bilo neprijetno in nervirajoče. Zaradi coldpacka, ker me je že tako zeblo, zaradi lekadolov, ker jih nisem našla, zaradi modric in ko na najbolj udobnih mestih ni bilo več prostora, da sem morala nastavljat rit. 

Kar ni tako hudo, vulgarno ali nedostojanstveno, kot se sliši, ostaneš pa brez kontrole, s tvojo ritjo, s tisto kožno blazino pod hrbtom, upravlja nekdo drug - v mojem primeru sta bila to samo dva najljubša. Najljubši fant (samo enega imam) je bil običajno potem siten, ker sem bila sitna jaz, je pa uporabljal ta bolj nežno, tako imenovano ročno pot brez mašince, in najljubša mati (samo eno imam), ki je pa tako redko pritiskala na injektor, da je po tolikem času sproti pozabljala, kako je že treba s stvarjo. Kakorkoli je bil injektor malo bolj agresiven, malo večje modre, rdeče ali vijolične fleke je puščal, je pa hitreje minil vbrizg, da je ta stresor v mirnem večeru hitreje postal pozabljen.

A včasih spet ne. Včasih je stresor trajal še celo noč! Kljub preventivnemu čopanju lekadolov, sem se vsake toliko sredi noči prebudila v mrzlici, fasala vročino, še večkrat pa se zjutraj zbudila trda in boleča v roke in noge, čutila svojo bolezen na kvadrat. Da je bilo zunaj še drekljivo deževno nizkotlačno ozračje, je prihajanje k sebi trajalo še dlje.

Z novim zdravljenjem dobim novo obliko špikanja, novo obliko stranskih učinkov, novo obliko sitnih datumov. Dobro je, da bodo ti samo enkrat na mesec, slabo je, da ne bo trpelo podkožje, ampak žila, stranski učinki pa ... Menda niso tak bavbav, samo gripam, prehladom, virozam se bom morala izogibat (z drugo besedo: svojim nečakom). postati bom morala en higienski control freak z masko čez nos, ok, pretiravam zdaj, ampak tako, no ... Imunski sistem bo švoh, če je bil zdaj zahvaljujoč bivšim špičkam ves krepak in močan.

K spremembam!

Ko diplomiram ...

- se naročim pri zobarju,
- spečem nutelin kruh,
- si nabavim nova očala,
- grem po parkirno karto na občino,
- ozdravim.

In vidim!
- vidim sonce,
- vidim svojo prihodnost,
- vidim svoj poklic,
- vidim vse svoje interese,
- vidim sebe,
- vidim, kaj sem.

Nekaj sem.

In pišem.
- ne diplome,
- prošnje za delovna mesta,
- sezname želja,
- knjigo.

Knjigo o tem,
- kako greva v svoj brlog,
- kaj me moti v tem najinem brlogu,
- kako zelo sem poskočna, ker sta mačjedlaka nazaj,
- kakšne napredke doživlja rehabilitacija,
- kakšne spremembe povzroča novo zdravljenje,
- kako mi oblast pomaga pri iskanju zaposlitve.

Ko. kodajs

Plaščkovanje 3.0

Preventivno sem šla v razprodajno nabavo plašča, ker 

a) bom jutri tako srečna, da bom nerazsodno potrošila zadnjih dvajset evrov za štamprle, dva, tri žganja, za nazdravljanje same s sabo sama sebi, 

b) bom jutri tako srečna, da ne bom rabila nove plaščarske topline, nič novega materialnega, samo življenje na drevesu,

c) bom jutri tako nesrečna, da mi še vsaj en mesec ne bo do kakršnegakoli nakupa, do kakršnegakoli kontakta, do kakršnegakoli miganja, kaj šele rompompoma po trgovinah,

č) bom jutri tako nesrečna, da se bom še slabše počutila, če se bom nagrajevala z novo opravo, saj pa ja ne bo nagrada. 

Vsekakor je pa čudno iti v nakupovalni center z minus n-evri na računu. Ni tako razigrano, ni tako zagnano, ni tako vznemirljivo. V bistvu je depresivno. Depresivno nakupovanje plašča, kjer krivulja razpoloženja sicer poskoči, ko odkrijem svoj plašč, sive barve je in ves je perfekten in udoben in kjut za vsakodnevno pohajanje po betonu, in vidim ceno ... Pa spet poskoči, ko odkrijem svoj drugi plašč, ves črn v svoji črnini, ves klasičen v svoji črnini, tak ves, kakršen mora biti nujno v omari, da je človek lahko ugvantan, kot je prav, in vidim ceno. Krivulja svojo špičko stegne še malo višje, ko se odločim, da vzamem oba, ker seštevek obeh cen pomeni isto kot en poceni plašč. Zadovoljna za znoret, s še večjimi minusi na računu, zraven še vedno tesnobno otožna.

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak spet pišem objavo o plašču. O plaščkovskih problemih. Po mojem plašč potrebuje svoj tag ali značko v tem Vesolju (kako sem bila vesela, ko sem naredila pavzo s plaščevsko problematiko in raje kupila bundasto varianto, ter kako mimogrede brezbrižno sem povedala, ko se je na tisti čisti Danes plašček kupil kar sam od sebe). Res sodi med stvari, ki jih v življenju zelo malokrat kupim in predstavlja poseben projekt zimebele, pomeni hudo prelomnico, s katero povežem še vsak morebiten dogodek, ki se tekom bivanja v njem zgodi.

Torej: danes res počasi delam (in pišem o tem, kako počasi delam), da grem res pozno spat, da lahko res čim dlje uživam v tem zadnjem dnevu naivnega nevédenja.