Besno vandranje po mokrem travniku

Tako je pasalo, ko so štumfi vpijali kaplje, ki so pronicale skozi superge! Pa kaj za mokronžnost in hladnovodnost, besno sem tuhtala o odnosih, o biznis in prijateljskih, nejeverna, da akterji tako jasnih failov ne vidijo slash ne želijo videti slash si ustvarijo površne razlage, da upravičijo svoje nefer ambicije po uspehu slash saj res samo iz svojega kota (dokaj objektivnega!) vidim stvar, in skupaj sestavljala eno smiselno analizo situacije, ki sem jo po dolgem pisnem povzetku želela še ubesedit. Še zdaj je zaradi vse delikatnosti ne znam. Da ne bom prala možganov, da ne bom vsiljevala svojega mnenja, da bom samo predstavila svoje doživljanje tega, da na tej točki ne moreš ostati, ker potem postaneš ravno to, česar si ne želi nekdo s polno glavo idej, s polnimi rokami sposobnosti, s polnim zanosom energije, ki si jo pripravljen vložit v vse to, s stoprocentnostjo povsod. Nisi krojen za brezumno mašino z marionetnim značajem, sem rada poetična in dramatična. In nisi slabovoljni bager, ki s svojo črno auro okrog sebe tepta še po drugih, po tistih, ki so v pričakovanju vsakega pozitivnega trenutka, ki se jim je teden potem čudovito iztekel, ki komaj čakajo, da sprobajo prvič ustvarjeno ajdovo kašo z jurčki.

Najprej napišem, potem analiziram, potem še malo drugače napišem. In povem. 

Včasih si muha, včasih pa vetrobransko steklo.*

Odkar sem prevzela brontozavrski stil življenja, odkrivam čisto nove razsežnosti okusov tisočerih različnih sort dreves - od tistih najvišjih z jabolki do tistih najnižjih s stročjim fižolom, da o mojem balkonskem paradajzu ne govorim. Do tega raztegniti svojega vratu interesa sploh nimam, saj prelepo zgleda tista rdeča bunka, ki bo kmalu pokopala celo sadiko pod sabo, s toškočelnim kolom vred. Samo ovohavam vsak dan in čakam, da še eno zeleno volovje srce - ali gigantski datelj - ali kaj že paradajzastega mi je mati podtaknila - zardi. Potem bom ... Ne vem, v posebno rdečo specialiteto sadeže spremenila; in? Brontozavrsko nadaljevala.

Če sem vsaj eno leto poglobljeno posvetila normalnim kuharskim podvigom, ki se jih mora lotit vsak, da se nauči obračat lonec na šporhetu in kuhalnico z večletno zgodovino okusov na leseni žlici in nož (čeprav tega po mnenju brusilca in lastnika celega predala profinožev v najini kuhinji še ne znam), sem se potem v drugem letu napihnjeno in nonšalantno in po francosko zverzirala in se potem v tretjem letu, čisto potiho in mordasplohnires priznam, začela dolgočasit. Kuhinja je zdaj spet cel izziv, vse toliko bolj inovativno, z več predhodnega razmisleka, ki hkrati postaja eno prijetno ufurano in obvladljivo početje. Brez panike, z veliko dobrih čohljajočih hranljivih zadevc za moja črevca, brez laktoze, z manj glutena in s kakšno instant jušno kocko sem pa tja. Še vedno z dobro prepraženo čebulo in s kar dostikrat vseeno ubito zelenjavo, saj kdaj kaj moram pokuhat do mehkega, ane? Pa z jajcem, če hočem delat ta hude piškote. In maslom z drobtincami, da so slivovi cmoki še boljši! 

Za zimo pa zamrzujem - v zamrzovalnik, ki bi ga bilo sicer potrebno odtalit, ker je vsak dan lužica pod hladilnikom, enkrat je celo Fleka kasirala očitek, da je iz protesta za vogalom lužico spustila. No, ni je.

Paradajzovo balkonsko drevo

Par abstraktnih kil lažja sem, res. Se prekrškujem, ko pride do piknika s (prepečenimi) čevapi, se prekrškujem, ko pride do pršutove malice pri neformalno overjeni tašči, se prekrškujem,  ko pride do govejejušnega kosila pri mami. Pa ko se Mcbajta slučajno sezida ravno pri postaji za trolo, na katero je treba še deset minut čakat in to po hudem večeru čvekanja, se prekrškujem. T-rex postanem skoraj enkrat tedensko, a sem vseeno zelo zadržani T-rex. In hitro siti T-rex. S takoj smotano prebavo naslednji dan.

Pa še zaradi enega prilumpanega statusa sem lažja. Še malo se bom ujčkala in cuzala iz državnega cuclja, ki mi je zaenkrat še neuzakonjeno in prijazno na voljo, dokler v miru ne dokončam Projekta 2013. Ki se bo, sprijaznila sem se, lovke butnil še v leto 2014, a načeloma bi se moral zdajzdaj dokončati.

-------------------------------------------------------------

*kopipejst iz knjige o sranju, ki jo je  kot fino darilo z lepim toaletnim papirjem od ljudi, ki skrbijo zanj in jim nekaj pomeni, prejel moj najljubši sospalec - z namenom, da se bo v tem življenju bolje počutil ... In res! Še jaz se bolje počutim, ko prebiram o sranju, ki se pač dogaja, najbrž bo knjiga v roku enega leta že vsa obšlesana in zgarana.

Črepinje

Razbijala sem ves čas. Posrednom neposredno, s krivdo na meni, s krivdo na vesolju, s krivdo na drugem, kakor češ.

Prvikrat sem ležala na kavču in poglobljeno (res!) študirala literaturo za diplomo. Nekaj je zgrmelo po tleh v kopalnici, vedela sem, kaj. Med vsemi plastičnimi embalažami tušgelov in šamponov, ki so ostali celi seveda, je ležala še razbita steklenička arganovega olja. Skoraj polna! Darilo iz Maroka, kjer je zadeva petnajstkrat cenejša kot pri nas, a še vedno draga, če grem v detajle.

Drugikrat sem iz hjuđ kozarca čopala olive.Olive, v katerih nekoč nisem našla smiselnega pomena za moje čute, zdaj pa ne more hladilnik obstajati brez njih. Na kuhinjske ploščice (ali plošče, ker so večjega obsega) ni padel kozarec z olivami, ampak pokrov ognjevarne steklene posode, ki ga ni škoda, je pa škodo naredil po skoraj polovici površine stanovanja. Ni mu bilo več všeč tam v odcejevalniku med ostalo pomito posodo, a kaj. Zato mi je naredil problem s pospravljanjem črepinj, mikro črepinj, ne da bi si smela pri tem zadat zarezo v prst. Ali kam drugam.

Tretjikrat je bilo danes. Ne, včeraj, ker tole revizijo pišem že dva dni. // kakor diplomo že ful dolgo // Nisem postavila tistega vazastega kozarca v korito. Kot pomivalka posode bi morala vedeti, da je tam ... Pa nisem in zato je nanj zgrmelo, kar je zgrmelo, skozi odtok pa cel ni mogel prit.

Konkretno se je dogodilo, hkrati pa te tri črepinje lahko brez problema predstavljajo premike v mojem prsnem košu in lobanji, da je prihajalo do takih razbitin v mojem živčnem sistemu in se je  kakršnakoli koristnost spotikala čez kar imaginarno nastavljene ovire. Pri zadnji črepinji sem rekla, da je dost in v enem dnevu popravila škodo prejšnjih dveh ... (odsekan premor je tole) ... Na koncu žal dojela, da gre za le eno drobtinco te slastne fokače z olivami in česnom in rožmarinom, ki sem jo vso dišečo potegnila iz pečice, ampak kaj ... Saj tako to gre!, rečem in zagrizem v pravkar opisano slast.

Vse o magični moči pokvarjene instant kave!

Hecna pisovalka diplome sem. Počnem dvoje:

ali (1) iščem in brskam za ustrezno literaturo, res intenzivno in z dapozabimdihat, se hudujem, kako nič ne najdem, vmes doživim dolpadec, potem spet zasledim eno potencialno drobtino, oh, da bi me pripeljala do piškota! ... V diplomskem dokumentu ves ta čas ni nobenih sprememb.

ali pa (2) najdem kaj zelo všečnega, primernega, točno to, kar sem iskala, niti se ne poglobim preveč v stvar, ker prepričano definiram, da je prava, da je piškot!, če skopiram zgornjo prispodobo. Srečna sem, vesela, si grem pripravit zasluženo kosilo, posortirat včerajšnji futr-nakup po posodah za shranjevanje, grem na hiter sprehod in ... Spet nič novega ne pristane v diplomi.

September pa stonauro že izriva avgust, mori, tesni in kot hugočarovniški noht, ki po šipi skominajoče naredi zarezo (Scylla je ime!), ta jesenska misel praska po moji zavesti. Vesti.

Se pa zgodi, da takole ob večerih pijem ogabno kavo. Je kisla, je pokvarjena verjetno, je polna kofeina in je polna endorfinov, se mi zdi. Se mi zdi, ker me ponoči, ko mlatim po tipkovnici in zbiram kovančke v svoj večno prazen tošelj, navdajajo eni hudi občutki udobja in sigurnosti, da bo vse okej. Drugo noč, ko sem srečno odskakljala proti straniščni školjki, ker je mehur spet butnil na rdeči gumb, se mi je na poti nazaj pod kovter zazdelo, da jinx mrcvari čevlje in ne vem, zakaj bi sploh mrcvarila čevlje, če mačke ponoči ja spijo (sarcasm on!), ob dejanskem zabrsku pod kovter (ja, zdaj je že kovter v igri, je rjuha ob obvezno odprtem oknu postala prehladna) vidim, da jinx trdno drnjoha v objemu tac najljubšega fanta. Njenega in mojega op.p. Ker saj veš, mačke ponoči spijo! (Sarcasm off.) Absolutno sem šla takoj preverit, če glavna vrata še blokira protivlomna ključavnica in šla nazaj posanjat kriminalno zgodbo o živčnem kljukanju labilnega starega soseda z malo paranoičnega v meni. Izplen zgodbe je pač ta, da je ta pokvarjena kava najbrž naphana še z raznimi drugimi halucinogenimi drogami, ki zbijajo realnosti podstavek ...

... Kar pa vseeno paše takole ponoči, mnde, da me ravno ne pobere od tega prihajaseptembrskega stresa.

Prepotentne knjižničarke pri tem ne pomagajo veliko.

Ošit. 

Najljubša hbo poletna serija, ki je temu primerno fucked up in res podira ekstreme, saj so se zdaj po vampirjih, volkodlakih in vilah pojavili še zombiji, se je zaključila. 

Poletna scena, ta oddaja, ki je sicer luštna in lahkotna, a jo sovražim, ker mi vsak drugi teden izbije iluzijo o zgodnjem padcu v drnjohdolino, kjer mora biti sospalec en meter stran, da slučajno ne pokasiram še njegove temperaturne vročine, rjuha obstaja tam samo v vednost, da je nekje, če slučajno noč postreže z vetrom in ledeniki, rit pa se sonči v vsej svoji nočni veličini ne glede na to, da jo obžirajo komarji ... Tudi ta se s tem tednom zaključuje.

In vročina ... Je ni več! Diha se neverjetno dobro, nos upam, čeprav še bolj smrkljastega, a celega!, pomolit ven, balkonska vrata so na stežaj odprta (v bistvu ne ... jih zapiram, ker se v pol ure za brezrokavne majčke preohladi), jutranja joga je nadvse aktivna, štedilnik (nič več samo na hitro juhice, ampak vse omakce, testenine in kaše) in pečica (kruh je spet backontrack) laufata zdaj vsak dan ...

Kar je pač popolnoma pravilno, celo odrešujoče in bilo zaželeno ... Vse do realizacije, ki zarenči s koncem poletja. In konec poletja je konec s študentskim statusom in konec s študentskim statusom je konec s študentskimi napotnicami in konec s študentskimi napotnicami je konec štiriletnega študentskega dela in konec študentskega dela je konec prihodkov. Seveda obstajajo vsaj trije različni konci tega scenarija, a scenarij je pač tak, da se bom s septembrom vseeno morala ukvarjat z birokracijo, z vprašanji, na katere je odgovor fiftififti ja ali ne, kar bo absolutno povzročalo travme negotovega in divjega.

Hkrati bo potrebno en velik vložek truda šenkat zaključevanju diplome, ob tem biti neznosne krvave notranje boje o ajeprav ali niprav in se vse do takrat ukvarjat s prepotentnimi knjižničarkami, katerih očitno bibliotekarski eros - tako fino sem ga poimenovala, da mogoče zares obstaja - mora biti prav tak: večno odrezav, domišljav, sikajoč in nisem-jaz-tukaj-da-bi-za-tvojimi-revijami-na-pamet-brskala ... Brez prave kode.

Gh! Nelep zaključek poletja me čaka ... Kljub ponorelemu termometru, prešvicanemu poletju in večnimi prehladi zgoraj in spodaj (ki pač niso prav smiselni), je bil to vseeno predstavljalo en varen balonček - z zatišjem in udobjem in varnostjo vred. Se je čas kar malo ustavil ob tem, ko je bilo tako lahko brezdelno in nemočno e ne premakniti s kavča.

Šel je v ventilatorska nebesa - tam je hladneje.

Iščem podatke o današnjih preseženih temperaturnih rekordih pa mi je tako vroče, da sem po enem kliku rekla, da je dost. Sicer nekaj brskam med knjigami za diplomo in vnašam dobesedne prepise v dokument, ki jih bom potem nekoč pregnetla in dala vzhajat. Vsekakor moram tudi tu upoštevat načelo nizke, najnižje!, energetske potrate energije, saj se vse, kar je več, takoj izkaže v obliki švicreke - ne samo iz brčic, tako imenovanih švicbrkov, ki jih kot fenomen posedujem, pač pa kar iz celega telesa. Obupno je.

Sicer pa, smešna zgodba, v nedeljo, dan pred nadaljevanjem peklenskega vala in dan po na novo doeseženem rekordu štiridesetih cela treh Celzijev v Črnomlju, kjer je ravno takrat moja uživaškost nič hujšega sluteč tudi obstajala (med koruzo in Kolpo res ni bilo tako hudega bivanja), je falični ventilator, ki sem ga v kompletu s tipom dobila še z Dalmatinove, sporočil še zadnje pihljaje in šel v ventilatorska nebesa. Tam je hladneje.

Čakam jutri, da se ob soparnih hlapih Planetovega hudovanja nad nami, stopim in se s soboto reinkarniram v novo frišno bitje, ki ljubi dež, šestindvajset stopinj pa tako ali tako že v osnovi.

Ko sem olje postavila pred vrata, da bo ostalo hladno stiskano ...

Medtem ko se v hladilniku poslavlja še poslednja kisla smetana, se bašem z bobom  in testeninsko solato. S kislo smetano, se ve. In razmišljam, kako naj vse te riževe rezance, sojine kuglce in mleko, lečo, ajdovo pa koruzno moko, bučna semena, javorjev sirup, svetlinovo olje, nepražene oreščke itd in itd nenadoma umestim v ta moj ošvohneli budget. Z zelenjavo pa sadjem ni problem, tu nikoli ne šparam, pri suhem sadju in semenih tudi skoraj ne, literca ekstra deviškega olja že tako, kot eno lepo darilce od vaju za naju, čaka v hladilniku. V resnici se zanj tako bojim, da so me danes prebudile sanje, nočna mora!, ko sem toisto hladno stiskano olje nevemzakaj, da bo ostalo hladno stiskano?, ker stanovanje je kurilnica!, postavila pred vrata in mi ga je moral nek sosed pretočiti deci v malo flaško ... Suniti po domače povedano.

Kakorkoli, dieta s hladno stiskanim oljem in veliko zelenjave, se imenuje ta dieta. Brez govejih šnicljev, kur in tudi rib, brez sirov, masla in jajc, s čim manj živalskih proizvodov, kar sem itak nasičenomaščobno ugotavljala že mesece nazaj, z nepregretimi maščobami, kar se mi ob neposedovanju litoželezne posode zdi nemogoče, s soljenjem, ko je stvar že na krožniku in s čim manj glutena v ogljikohidratnih papicah oziroma brez, če se bo dalo. Brez uporabe česna, čebule, čilija, s čim manj razhudnikov na krožniku - melancanov, paradižnika, krompirja, paprike ... Brez alkohola in kave, japajade, to drugo sploh! Kako naj drugače sfolgam moje nočno pretepanje tipkovnice? Solato jesti po francosko - pred obrokom in ne zraven oziroma po in z limono, afkors. Sadje jesti zjutraj in tudi pred obrokom, če se mi čez dan že zalušta tiste melone v hladilniku. Ne pregrevati niti semen in oreškov. česar meni na pamet že tako ni prišlo.

En teden moram stopicat (plezat, se kobacat in valit!) po zapisanem jedilniku te zelene knjižice, sem rekla. da poskusim in opazim odziv mojih notranjih organov z možganci na čelu. Potem pa že pričnem z dopuščanjem prekrškov oziroma individualiziranjem jedilnika, da bom bolj srečna. Laktozaste zadeve moram tako v kompletu s hladilnih poličk odstranit, to je že par let absolutno jasno, šele zdaj pa si počasi prisvajam zaresno teorijo o tem, kako pomembno vpliva prehrana na organizem, sploh na nevrokončiče, ki ga biksajo tu, v mojem sistemu.

Kislo smetano moram vseeno najprej pospravit do konca.