Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.

Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo - tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne noge v pajkicah in ne-moje skibucke ... Tople in suhe.

Spisala sem briljantno zahvalo - ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od "before" in "after" fiziološke raztopine, moj človek, s katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer (moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to funkcijo imela). 

Družila sem se, čeprav nekoliko glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže sprogramirane prostore ... Potem ko uspešno zaključim z življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem, obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga še vedno nimam.

*O položnici za simobil govorim.

Špičke, ajdečav!

Samo prešine me vsake toliko - radostno zacvilim, potem se za trenutek malo poglobim vase, oh, z mano so bile šest ali sedem let vsega skupaj, gre v bistvu za konkretno spremembo!, nato spet zacvilim od navdušenja (v sebi, mimogrede, v sebi. Sicer bi bila umobolni cvilimož, od katerega okolica prestrašeno beži), ko pomislim, da tega zoprnega večernega rituala ne bo več. Večernega rituala, ki niti ščetkanju zob ni podoben! Ker je bilo (bilo!) na urniku v ponedeljek, sredo in petek - nič taktičnega, nič brezumnega, prav vedeti si moral, kateri dan je (težek projekt, če je ponedeljek isti soboti in če je nedelja ista četrtku, samo povem). Tako je zvečer, ko sploh nisem razmišljala in planirala tega opravka, dejstvo vedno razburkalo moj notranji mir. Ne, ker bi bilo boleče in jaz igel boječa, ampak ker je bilo neprijetno in nervirajoče. Zaradi coldpacka, ker me je že tako zeblo, zaradi lekadolov, ker jih nisem našla, zaradi modric in ko na najbolj udobnih mestih ni bilo več prostora, da sem morala nastavljat rit. 

Kar ni tako hudo, vulgarno ali nedostojanstveno, kot se sliši, ostaneš pa brez kontrole, s tvojo ritjo, s tisto kožno blazino pod hrbtom, upravlja nekdo drug - v mojem primeru sta bila to samo dva najljubša. Najljubši fant (samo enega imam) je bil običajno potem siten, ker sem bila sitna jaz, je pa uporabljal ta bolj nežno, tako imenovano ročno pot brez mašince, in najljubša mati (samo eno imam), ki je pa tako redko pritiskala na injektor, da je po tolikem času sproti pozabljala, kako je že treba s stvarjo. Kakorkoli je bil injektor malo bolj agresiven, malo večje modre, rdeče ali vijolične fleke je puščal, je pa hitreje minil vbrizg, da je ta stresor v mirnem večeru hitreje postal pozabljen.

A včasih spet ne. Včasih je stresor trajal še celo noč! Kljub preventivnemu čopanju lekadolov, sem se vsake toliko sredi noči prebudila v mrzlici, fasala vročino, še večkrat pa se zjutraj zbudila trda in boleča v roke in noge, čutila svojo bolezen na kvadrat. Da je bilo zunaj še drekljivo deževno nizkotlačno ozračje, je prihajanje k sebi trajalo še dlje.

Z novim zdravljenjem dobim novo obliko špikanja, novo obliko stranskih učinkov, novo obliko sitnih datumov. Dobro je, da bodo ti samo enkrat na mesec, slabo je, da ne bo trpelo podkožje, ampak žila, stranski učinki pa ... Menda niso tak bavbav, samo gripam, prehladom, virozam se bom morala izogibat (z drugo besedo: svojim nečakom). postati bom morala en higienski control freak z masko čez nos, ok, pretiravam zdaj, ampak tako, no ... Imunski sistem bo švoh, če je bil zdaj zahvaljujoč bivšim špičkam ves krepak in močan.

K spremembam!

Ko diplomiram ...

- se naročim pri zobarju,
- spečem nutelin kruh,
- si nabavim nova očala,
- grem po parkirno karto na občino,
- ozdravim.

In vidim!
- vidim sonce,
- vidim svojo prihodnost,
- vidim svoj poklic,
- vidim vse svoje interese,
- vidim sebe,
- vidim, kaj sem.

Nekaj sem.

In pišem.
- ne diplome,
- prošnje za delovna mesta,
- sezname želja,
- knjigo.

Knjigo o tem,
- kako greva v svoj brlog,
- kaj me moti v tem najinem brlogu,
- kako zelo sem poskočna, ker sta mačjedlaka nazaj,
- kakšne napredke doživlja rehabilitacija,
- kakšne spremembe povzroča novo zdravljenje,
- kako mi oblast pomaga pri iskanju zaposlitve.

Ko. kodajs

Plaščkovanje 3.0

Preventivno sem šla v razprodajno nabavo plašča, ker 

a) bom jutri tako srečna, da bom nerazsodno potrošila zadnjih dvajset evrov za štamprle, dva, tri žganja, za nazdravljanje same s sabo sama sebi, 

b) bom jutri tako srečna, da ne bom rabila nove plaščarske topline, nič novega materialnega, samo življenje na drevesu,

c) bom jutri tako nesrečna, da mi še vsaj en mesec ne bo do kakršnegakoli nakupa, do kakršnegakoli kontakta, do kakršnegakoli miganja, kaj šele rompompoma po trgovinah,

č) bom jutri tako nesrečna, da se bom še slabše počutila, če se bom nagrajevala z novo opravo, saj pa ja ne bo nagrada. 

Vsekakor je pa čudno iti v nakupovalni center z minus n-evri na računu. Ni tako razigrano, ni tako zagnano, ni tako vznemirljivo. V bistvu je depresivno. Depresivno nakupovanje plašča, kjer krivulja razpoloženja sicer poskoči, ko odkrijem svoj plašč, sive barve je in ves je perfekten in udoben in kjut za vsakodnevno pohajanje po betonu, in vidim ceno ... Pa spet poskoči, ko odkrijem svoj drugi plašč, ves črn v svoji črnini, ves klasičen v svoji črnini, tak ves, kakršen mora biti nujno v omari, da je človek lahko ugvantan, kot je prav, in vidim ceno. Krivulja svojo špičko stegne še malo višje, ko se odločim, da vzamem oba, ker seštevek obeh cen pomeni isto kot en poceni plašč. Zadovoljna za znoret, s še večjimi minusi na računu, zraven še vedno tesnobno otožna.

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak spet pišem objavo o plašču. O plaščkovskih problemih. Po mojem plašč potrebuje svoj tag ali značko v tem Vesolju (kako sem bila vesela, ko sem naredila pavzo s plaščevsko problematiko in raje kupila bundasto varianto, ter kako mimogrede brezbrižno sem povedala, ko se je na tisti čisti Danes plašček kupil kar sam od sebe). Res sodi med stvari, ki jih v življenju zelo malokrat kupim in predstavlja poseben projekt zimebele, pomeni hudo prelomnico, s katero povežem še vsak morebiten dogodek, ki se tekom bivanja v njem zgodi.

Torej: danes res počasi delam (in pišem o tem, kako počasi delam), da grem res pozno spat, da lahko res čim dlje uživam v tem zadnjem dnevu naivnega nevédenja.

Navodila za uporabo leta 2015

Kar me je s svojimi vzponi in padci in stagniranji naučilo leto 2014, bi bilo super transformirat v eno obliko priročnika, kako živet naslednje leto. Za bolj specifično od lanskih nasvetov za lepši svet gre, s podobnimi poudarki, a drugačno hierarhijo.

Jej dobro. Lahko se preizkusiš v eni bolj asketski dieti, da se potrdiš in vidiš, kako močna je lahko volja. Lahko postaneš jamski človek, podležeš paleolitskemu načinu prehranjevanja, lahko se odpoveš nasičenim maščobam (je enako vsem proizvodom živalskega izvora) ali ogljikovim hidratom, lahko se odpoveš nasičenim maščobam in ogljikovim hidratom, prešaltaš na presno, prešaltaš na oreščkasto, prešaltaš na kombučin čaj ... V imenu zdravja, novih duhovnih načel ali pa kar tako, iz dolgočasja ali trendovske težnje po spremembi življenjskega stila. Ampak ostani pri priboljških in "pregrehah" tu pa tam, jih potrebuješ za preživetje. Zapacaj se s čokolado tisto enkrat na mesec, zapacaj se s smokiji tisto drugič na mesec, pojej šnito pršuta, čeprav si ves vegetarijanski, naredi si kiš, čeprav ugotavljaš alergijo na jajca, privošči si šalco kakava zvečer, ko ni treba it nikamor več, ... pa čeprav te matra laktozna intoleranca. Raznolika prehrana je pomembna reč - kljub temu, da občasno zašofiraš v McDrive, se v splošnem izogibaj že pripravljenim lazanjam in instant juhicam. Gostoljubno odpri vrata praznega hladilnika takoj, ko se ti ponudijo pridelki z maminega vrta.

Stiskaj se in lupčkaj se. Ceni, kar imaš (samo, da je dobro), Trudi se, da obdržiš, kar imaš (če je dobro). Končaj tisto, kar te straši in ti jemlje energijo. Spontano se prepuščaj temu, da napleteš kaj novega in vrednega za obdržat. Male stvari so tiste, ki tvorijo celoto, čaj v dvojini, kozarec vina v množini, limonada ob najbolj barvitem zajtrku na sončnem balkonu v ednini. Zapomni si - zadovoljen ti - zadovoljni oni. Popolno je šele tisto, kar vključuje napake, dokler ti te ne škodujejo preveč - štumfi na tleh so okej, nespoštovanje tebe ni okej, takrat pa tudi štumfi na tleh niso okej. Prava mera vsega je ključ in prava mera smeha je v tem primeru lahko podana v popolnoma pretiravajočem smislu, saj ga nikoli ni dovolj. 

Jogiraj, sprehajaj se, poskrbi za zaloge D vitamina, meditiraj. Vsak dan. Če je poletje tako, kakršno je bilo letos ... Hm, obišči solarij? Če v kapsule ne verjamem.

Recikliraj, ločuj odpadke. Deluje očiščevalno, dobiš občutek, da nekaj delaš prav in da si urejen človek. Pa kaj, če potem oblast vse skupaj zabriše v isti zabojnik, in pa kaj, če oblast še ni investirala v mašino, ki bi sama ločevala odpadke. Ko greš taborit ali pa samo na izlet, pospravi za sabo, bodi človek, ki ima neke smiselne povezave vzpostavljene pod lobanjo, in ne bodi pujs. Za čike obstajajo pepelniki, za čigumije pa žabasti smetnjaki. In ni ga, ki bi se mu fajn zdelo, da je stopil na pasji drek. Zavračaj plastične vrečke na blagajnah trgovin in uporabljaj platnene ali tiste iz tvoje zbirke papirnatih škrnicljastih vrečk, nad katerimi se nekatere brihte (napisano s poševno!) zgražajo, kako hordersko s tem izpadeš.

Zanašaj se nase, ne na zeleno luč, ko greš čez semaforiziran prehod za pešce! Jana je na tak način kasirala pretres možganov in ogromno črno šljivo, v obliki srčka sicer, vseeno je preboleče, da bi se te lekcije na tak način naučili vsi. Če imaš MS, eno slepo oko in nosiš sloves kronično zmedenega in zaletavega bitja, se ne zanašaj nase. Bo kombinacija zelene luči z opazovanjem dejanj ljudi poleg tebe ter nekaj prisebnimi vdihi in izdihi, upajmo, tudi šlo skoz.

Nekaj navihane žlehtnobe, sarkazma in porogljivo črnega pogleda na svet ne škodi. S tem, da znaš uporabljat samoironijo, s tem, da znaš uporabljat hec kot vato, v katero lahko vse zlobne pripombe zaviješ. Vedno si lahko direkten, ne da bi te atmosfera sovražila, vedno lahko svojo in nekdojevo patetiko uporabiš za en dober vic ... Pa bo takoj vse grdo manj grdo in bo takoj nesreča malo bolj srečna. Je dobra taktika za to, da najdeš nekaj dobrega v slabem.

Ne boj se korakov naprej. Ne boj se korakov v neznano. Ne ustavljaj se predolgo, ne tlači cilja in procesa v podzavest, ne hodi prevečkrat nazaj, čeprav so koraki nazaj včasih koristni za nadaljevanje poti na drug pa bolj simpl način. Pojdi v spopad z zmajem, čisto po viteško lahko - na konju, z mečem v eni in ščitom v drugi roki. Če padeš v morje, zaplavaj. Če se spotakneš v prepad, spij redbul šalco kave z dvema žlicama cukra. Če te udari strela, se spremeni v akumulator. In vse to. Dejstvo je, da na en način že končaš s stvarjo - vedno so boljše "Oh, well ..." štorije kot pa "What if ...?" vprašanja. Tole drugo je že zamujena neznanka.

Naredi refleksijo, obžaluj, če česa nisi naredil prav. Opraviči se! Pa bo iskrenost dobila še svojo dodano vrednost (država lahko še na to davek potem uvede in bu-hu res hitro pridemo ven iz krize, če bi se tega držalo vsaj pol milijona naroda).

In kot čisto vsako leto: umivaj si zobe, da bo lep nasmeh, da bo tako lep, da ga bodo drugi občudovali in ti ga vračali, ker ga bodo želeli preseči. Ta tekmovalnost v ljudeh, saj veš, deluje tudi v krogu nasmeha ... Pa bo cel svet nasmejan - z uslužbenkami za šalterji na bankah vred.

No ... Pa nekaj več denarja, da bi te uslužbenke na bankah bile bolj obiskane, tudi ne bi škodilo. Poišči službo - pa srečno pri tem.

Sir ni plemenit. Ni vse Instagram.

Sem pretiravala v svoji nesreči, logično. Večer je bil lušten, nepatetičen, nikakor osamljen, zabaven, ob tatarskem biftku, ki ga še vedno jem z zadržkom in enim čudnim ugodjem ob tem, ob francoski solati, ki je ne jem, in plemenitem siru ... Ne, sir ni plemenit, plesen je.

Grozno, kako se vedno tresem pred eno v glavi skreirano sliko, da se slučajno ta ne bi uresničila. Grozno, kako vedno težim k eni osebni perfekciji in skozi kakšne procese nervoze grem ob tem, ko je en korak čisto malo drugače izpeljan. Pa sicer nisem noben perfekcionist, vsaj tam ne, kjer bi bilo mogoče dobro, da bi bila.

Tudi dan je bil čudovit. Z obilno pojedino ob kričanju mini mularije, ki se je združilo samo še v en monoton pisk, z ene strani je vel hladen, malo napet, malo nezgovoren veter, ki se je ignorirano vrtinčil v taki topli, malo kaotični, a zadovoljni atmosferi. Pojedina se je transformirala v kratek sprehod po zadnjih žarkih sonca, ko se je dan že začel počasi daljšat, ta kratek sprehod pa v pivo in en planinski čaj po nekem drugačnem konceptu.

Pritiski sitnih mercatorjevih revij, objav z družabnih omrežij in mimobežnih hitrih želja, priznam, iz mene ustvarijo zmanipulirano bitje, čeprav se proti temu branim na vse pretege. Potem se pa kar izide ta družinski praznik, kakor je treba, da se izravnajo globalno izumljena načela z mojim mikrosvetom. Zahvaljujoč spontanosti, ki je sama v danem trenutku ne razumem, šele kasneje dojamem njeno uporabno vrednost, ki deluje brez elementa sekiranja ali mlatenja sebe in vseh z navidezno sekiro. Spontanost ni brezbrižnost!, bi si pa ja že morala zapomnit to razmerje.

Nič ni popolno, življenje ni Instagram. Je pa ta "nič" stvar perspektive, zadoščenja najbolj minimalnih, lahko povsem nenormalnih potreb duše ... Ki sploh ni tako religiozna reč.