Trenutno rada gledam nesnago na predpražnikih drugih ljudi.

Odprte imam vsaj tri objave, tako humorno nekaj na pol napisane, pa mi ne grejo pri zaključevanju. Nimajo nobenega smisla, nobene niti, nobene ugotovitve ne potegnem ven. Eno golo čvečenje v tri krasne predstavljajo. Kako sem izgubila motivacijo za kuhanje (pa najbrž za vse ostale življenjske procese tudi), kako sem jo potem dobila nazaj (samo motivacije za vse ostalo ne), kako sem se ob gori lekarniških papirnatih vrečk, napolnjenih s posušenimi koreninicami, listki in cvetki in pravimi sadeži zdravilnih rožic spravila k sortiranju in mešaniju čajev v kovinske konzervice za zimo in za prehlad in za sečila in za dušo in za jetra in potem kar naenkrat - kako se sprašujem spet znova in znova o svojem obstoju in koristnosti in dobroti ... A sem še dober človek, kljub temu, da včasih skoraj grdo govorim o ljudeh, ki jih imam v enem delu svojega življenja prav zelo rada? A sem vsaj zato še dober človek, ker se zavem svojega preostrega jezika, ki se ob pogovoru spremeni v super sladkega, potem pa kmalu spet postane strupen? Ker se potem kar ugriznem, se zamislim in obljubim, da tega ne bom več počela. Močno razočarali so me nekateri ljudje v tem življenju, v bolj oddaljeni in v precej bližnji preteklosti. Večinoma o teh ljudeh skušam povedat čim lepše stvari zavoljo časa in prostora, uigrat objektiven ton, poskušam razumet, poskušam predstavit še njihovo plat zgodbe, zadnji čas sem pa kar malo zlobna pa neprizanesljiva. Prehitro subjektivno zaključujem celo. Potem si rečem, da kaj me briga. Imam še vedno tega mojega sospalca in dva črna mačjedlaka.

Ni panike, če se ti kdaj kolca. Ne mislim resno. Občutljiva sem zdaj, ker sem nezadovoljna, to je vse. Iščem uteho v pomanjkljivostih drugih ljudi, da se počutim boljše. Čisti princip nesnažnega predpražnika pred mojimi vrati, ko raje pogledam k sosedu, da vidim, če ima on več listja in na pol obžrtih mišk na pragu. Zdaj dajem svetu popoln dokaz, da ta fenomen obrekovanja zaradi lastne nestabilnosti zares obstaja. Nikomur pa ne želim škoditi, do nikogar ne želim bit dvolična ... In načeloma nisem. Ker sem kar usmerjena naravnost, samo včasih zmanjka priložnosti za to. Ko bom nekaj naredila zase v samoaktualizacijskem smislu, ne samo pojedla dobrega burgerja in pogledala full hd filma na novi not too smart televiziji, ne bom toliko glodala v stvari, ki se me ne tičejo toliko in ne bom šraufala po odnosih, ki se morda sploh niso izkrivili, ampak so samo nekako v pavza-mood padli.

Vseživljenjski klofutnik rabim.

V zadnjih dneh sem se poleg tega, da nisem več material za blatne in mokre festivale, da nisem več material za druženje s šitatko med koruzo, kaj šele za uporabo diksijev, da nisem več material za nasmihanje vsem komolcem in kozarcem piva, ki jih dobim pod rebra in po rebrih, če želim malo pomigat med veselo množico, naučila še treh reči:

- ni dobro za želodec, če kombiniraš pivo z mlekom.

Oziroma ne pij najprej piva, ker ti paše okus, ki te pomiri, razbremeni, popelje v čas neodraslosti, ko so bili glavni problem življenja izpiti na faksu, ko si se ukvarjala z vprašanji samo negotovega nihajočega razpoloženja in filozofsko doumljala razlike med spoloma, ... In potem kave z mlekom, ker rabiš poživitev, streznitev, ampak ne v smislu tiste divje črnokavaste, pač pa mlekastokavaste, da sladko pristaneš v objemu realnosti in dela in sovjeokega boljščanja v ekran. Bruhaš potem. Ne zaradi laktozne intolerance, ampak zaradi miksa skisanega piva in alkoholno-vrelega mleka v želodcu.

- ni dobro za spanec, če ješ lubenico med gledanjem za lahko noč filma.

Nemiren si, premetavaš se, nobena pozicija, nobene koordinate niso prave. Visoka vsebnost sladkorja bo to, Na stranišče hodiš še večkrat kot običajno, mehur ne dobi občutka izpraznitve. Dvaindevetdeset procentov vode, ki jo premore lubenica, bo to.

- je dobro za širjenje obzorij, da prebereš ta zapis o odvajanju od kortikosteroidnih mazil. 

Strašno me je pretreslo in se mi zasidralo v ospredje moje čudovite zavesti. Mogoče zaradi doživetega podrobnega pisanja bolnice, ki je šla v ta boj, mogoče zaradi mojega zelo visokega nivoja empatije,  ki se sploh povsod pojavi, mogoče zaradi tistih ubogih štirinajstih dni, ki sem jih preživela v praskanju dlani, hrbtov rok, komolcev, kolen in gležnjev in je bilo hudičevo težko zaspati in je bilo srbenje že prava bolečina in sem za ozdravitev potrebovala kortikosteroidno mazilo. Mogoče zaradi omembe kortikosteroidov samih, ker po neštetih intravenoznih pritokih vame vem, kako vedno manj učinkovita in zahrbtna reč je to. Trkam - in po devetih mesecih dobro kaže - da se še dolgo ne srečam več s to sorto flaše.

Festival je za mano, morje, sonce in škržati so za mano. Čudoviti zalivi in plaže s smetmi so za mano, mravlje in tigrasti komarji tudi. Zdaj je čas, da ... Se klofnem na levo in potem še na desno lice, da bom za ziher verjela klofuti. Da se aktiviram za pravo življenje! Stop sanjarijam in modremu nebu, od tega se ne preživi.

Moja Sopotnica

Desetletnico praznujeva enkrat ta čas, to leto. Zato bom pojme, ob katerih začutim določeno emocijo, napisala z veliko začetnico.

Prav zaradi njene narave, njenega neznanega povzročitelja in njenega neznanega zdravila, je možno imeti ob njej Optimizem. Ta Večni optimizem, ki potegne gor, ko padeš, ki te žene naprej, čeprav kravsljaš, ki ti pokaže kresničke, tiste žuželke, ki imajo na riti luč, čeprav slabo vidiš. Verjameš in upaš, in motivacija je nujna reč, ker deluje reverzibilno, pripomore k boljšemu Tebi, je del alternativne medicine, kakorkoli že je ta danes moderna.

Normalni problemi niso nikoli tako veliki kot ona. Nanjo lahko stopim, da vidim dlje, da vidim objektivneje in bolj tragikomično, satirično ... Ironično. Posmehljivo! Do tega ne pridem takoj. Do tega pridem po fazi samopomilovanja, po fazi jeze, po fazi črnogledosti in obupa. Ko uvidim, so prepiri, nerodnosti, zadrege, nesreče iz realnega življenja prave mizerije. Včasih rabim brco iz zunanjega sveta, od osebe, ki ji je mar: starša, prijatelja, Človeka, ki mi v nasršenem smislu lahko pokonci postavi vse dlake, a jih potem zna tudi počesat nazaj in me poljubit. Pa gre.

Več vem, se pa skupaj še zmeraj nenehno učiva in izobražujeva. Vsak dan pride en nov izziv in drugače postavljen korak v neznano. Vsak dan se zgodi, da razmišljava druga o drugi in iščeva kompromise, rešitve, da bi se čim bolj uskladili, našli ravnovesje v odnosu (in v resnici), se sporazumeli, da izpeljeva še novih štiriindvajset ur v boljši Jutri. Spreminjava prehrano, telovadiva, meditirava, hodiva na sprehode, mesiva zdrav kruh ... Ne, to delam v ednini.

Trenutki se obračajo počasneje, vse me zamudi dvakrat dlje kot povprečnega homo sapiensa v zahodni družbi. Če je tu ne vedno zdrava in ne vedno pravilna motorika, je tukaj še dejstvo, da je treba ozavestit vsak premik, vsak požirek in vsako aktivnost. Sicer pride do spotika, do zaleta, do izčrpanosti. Pomembni so načrti, pomembni so načrtovani počitki, pomembno je življenje brez stresa ... Medtem pri zadnjih treh napisanih besedah utripa okence z rdečim ERROR-jem, ker da kaj takega v naravi ne bi bilo mogoče.

Se pogovarjam z njo, kot da je oseba ... A včasih se zdi, če se še tako trapasto sliši, če še tako shizofreno izpade. Večkrat ponovim, kako pomembno je, da jo sprejmeš, da postane del tvoje identitete, da se samo na tak način potem lahko kakovostno spoprimeš z njo. Prijatelje (in tebe in tebe in tebe) imej blizu, sovražnike še bliže, pride ta rek tukaj do izraza. Da jih spoznaš, jih zagrabiš za njihove šibkosti in se potuhneš ob njihovih močnejših razgrajanjih. 

Deset let se imava, te imam ... Še nekaj časa boš z mano pa upam, da bo šlo do konca tako kot je šlo do zdaj - s samo minimalnim napredovanjem v fizičnem smislu, siceršnjim burnim dogajanjem na prelomu v odraslost ter naprej v odraslosti, in ogromnim napredovanjem v dojemanju sveta, življenja, odnosov, sebe. Malih stvari, ki štejejo, ter velikih težav, ki se transformirajo v točno tega komarja, ki trenutno z zavihanim krvoseškim nosom beži iz spalnice, ker sem le uspela v štekar namontirat antikomarjevsko mašinco, ki je, saj vem, polna nekul kemičnih izpuhov, za katere mi je v tej mali količini preveč vseeno.

Sploh ni šlo za veliko velikih začetnic.

"perfect in our imperfections" pa to ...

Po živahni, beli, pocukrani, vijolični, skulirani, tradicionalni, pristni noči s tronadstropno torto, iz katere na daleč buta laktoza - ta se sveti že v zraku nad torto ... Po tej noči z odlično hrano, polnim želodcem, po noči, uokvirjeni s podpisi, ko se odpravim spat šele, ko ptiči začnejo s trideseto rundo petja zelo uigranih tonov, vedno začutim eno praznino. "Vedno" se je zgodilo le dvakrat v mesecu rožniku, prej enajst let nikoli. Ko sem pri sedemnajstih imela to priliko doživetja poroke, tega zavedanja pod vsemi mozolji in zavijajočimi očmi še nisem imela, zdaj se pač že poročajo moje generacije.

Na silo odspim tistih šest ur, ker prespati dopoldne ni več tako kul, in nedeljo preživim precej pasivno in omotično od vseh občutkov - dobrih, ker sem dobila novo staro srečno prijateljico z istim imenom, a drugačnim priimkom, in nelagodnih ter sebičnih, da kaj pa jaz, kaj pa midva? Tako konkretno in definirano in prepričano delujejo vsi ti na frišno zapriseženi in zapečateni. Tako zelo vedo, kaj hočejo, kaj je njihov smisel, njihov cilj, ne glede na njihovo zgodovino. Tudi jaz hočem, da se moja devetletna zveza nadaljuje v neskončno s tem popolnim tempom, popolno harmonijo, popolno svobodo, a z dobrim občutkom povezanosti, udobja in varnosti ... Ja, ja, saj veva, kaj morava in kaj hočeva, veva tudi, da imava namen priti do epizode, kjer bova vsak na svojem naslanjaču ždela in gledala vesoljni promet, ki bo potekal mimo najinega okna, zraven listala svojo knjigo Mon livre d'aventure in še vedno bova imela namen spati zažličkana na jogiju meter štirideset širine, ker se naj ne bi kaj preveč zredila ... Če bodo le kompromisi tekom življenja pravilno klapali in če bodo sami dogodki prijazno umeščeni na najino avtocesto.

Ja, povsem zdravorazumen in neškodljiv je sklep, da neko uradno priznanje ne pomeni nič v stremenju k sreči, to je čisto jasno že od dolgo nazaj. Vseeno pa vsa ta simbolika ... Zbode. Zbode človeka, ki še ni povsem izoblikovana kreacija, ampak mu še ogromno manjka, da bi vsaj približno postal nekaj, nekdo, gospa ali gospod. Še malo poglobi to krizno identitetno nerazložljivo čokožersko slo, čeprav prstan sploh nikoli ni bil tisto, zaradi česar bi se v sanjah počutila izpopolnjeno. Ljudje smo hecna bitja.

Ljubiteljica metafor in oklepajev

Na eni točki se pa potem počutim, da se počasi fotošopiram nazaj v pravo mene, Vesoljko, z oblekico za deset evrov vred. Je že jasno, da potrebujem teden ... Dober teden, da spet umirjeno zadiham kisik s sicer utečenim dihalnim konceptom pa da dobim nazaj tisti svoj pogled s pravo mero racionalnosti in objektivnosti (in posmeha!). Da pretipam vsa področja svojega teritorija, da le ne čaka kje kakšna kovinska past, ki bi me zagrabila za taco in izstradala do prosjaške in hlastajoče faze, ki je običajno za okolico obupna in izsiljevalska in zato res ne prinese nobene reševalne vaeje.

Ko spečem svoj prvi kruh po dnevih mučnega prelaganja svojih koščenih kilogramov z vso psihično navlako, ki nosi tudi težke (samopomilovalne, neperspektivne, usmiljenja vredne) ideje v smislu "oh, kako sem v resnici sama in nikogar nimam" (zraven klicarim cifre najljubših ljudi, ki me prepričujejo v obratno), in "oh, kako nikoli ne bom izšla ven iz te pasivne pur pene" (pa začnem listat po knjigi o skrivnostih življenja, moči misli, zakonu privlačnosti, ki misli pretvarja v stvari), in "oh, kako bom ostala družbeno nekoristni fenomen s crazy cat lady karakterjem" (počoham enega, počoham drugega in na svojem hrbtu nesrečno otipam črtaste ranice, ki nakazujejo mojo funkcijo živega praskalnika za mačke) ... No, ko spečem svoj prvi kruh s tangzhong testom (smešna reč: lepljiva kepa, ki domačemu kruhu reče, da je kot iz pekarne, svežino in mehkobo ohrani dlje, za želodec pa predstavlja nočno moro), uničim še zadnji tesnobni žebljiček, ki je kljuval v mojo zavest, da pokrpana lahko približno užijem dni, bivanje, prihodnost. Vsaj toliko, da sem v kondiciji za kovanje načrtov, v kondiciji za to, kar sem dva meseca varno potiskala pod ilovico.

Samo še en naslov rabim ... Moj srditi um!

Dovolj je. Poišči tisti ciničen odnos do življenja in povečaj jakost samoironije in tistega hecnega pogleda na svet, ki si ga neznano kdaj odvrgla neznano kam (pri tem je "nezano" prehitro izrečeno in "neznano" pravzaprav pomeni tisti srečen balonček, v katerem si lebdela predolgo in ko je počilo in si sunila ob tla, je bilo težko nazaj realnost zadihat s klimatizirano mero parodije). Potrebuješ to reč, ker podopustniška depresija, identitetna kriza in prihajajoč dogodek s sluzasto poparčkano perjadjo okrog in okrog, ti pa boš sedela za mizo s samskimi, ne bodo pripeljali ven ravno zdravega pa nasmejanega bitja. Ampak razvalino, ki ne bo upala več vstat s stola, saj se bo bala, da ne zna več hodit.

Plesala boš, ne jamraj. Čeprav v mislih in bo možganska spužva postala woofer tvojih notranjih superbeatov. Mirno in z odprtimi očmi ... Očesom ... Boš spremljala parado popolnih zvez v prostoru, se malo vzvišeno muzala in srdito pritiskala na star telefonski tipkalnik, da si boš vse svoje genijalne zamisli in opažanja ohranila za poročilo naslednji dan. Namesto vina boš srkala kafe. Močen kafe, da boš naslednji dan primerno zmačkana in bodo vsi tisti posiljevalci z alkoholom dol popadali še kako pred tabo. En hudo kreativni splet v tvoji glavi te bo rešil, ti bo zagnal kisika po žilah, ti bo zravnal zabrazgotinjene izrastke, ti bo pomagal, da se zarežiš v vsakdan. Čudovito bo.

Tako ti to zmoreš. Veliko heca na svoj račun, nekaj heca na tuj račun, opisat vse to na glas, da še ostali potrenirajo tistih par smejalnih mišic ... Pa bo. Pa bo multipla skleroza spet tista uboga sirota, ki je dobila tebe in ne obratno. Pa bo vsa patetika postala en blazen komičen roast, na katerem se bo ... Pilo kafe.

Kako je FB ukradel BD ...

... In kako en dober mesec stlačit v samo eno objavo.

Še dobro, da sem se vsak dan vsako poletje do nekaj let nazaj bila prisiljena matrat s skledo borovnic, da sem se povsem podzavestno in nehote zasvojila z njimi. Poseben užitek prinašajo in letos sploh niso kisle. Delam borovničeve smutije, delam borovničevo-ribezove mafine, delam borovničeve pite in jem češnje. Pravzaprav ta trenutek ob še dodatni podpori strašnega zvarkovskega redbulla, piškotov z vijolične poroke in pravih belgijskih bombonov doživljam pravi sugar rush, ura je ful ponoči.

Navdahnjena s strani Zapečenega kruha se največ poje sem naredila svoj prvi kruh z drožmi, v bistvu ravno preden so mojo vaginalno favno in floro osvojile horde glivic. Brezkvasni kruh prav nič ni pomagal v boju proti štali, ki so jo povzročili brezvezni amoksiklavi. Doživela sem prvo dekliščino, starša pa še zadnjo svečano podelitev diplome svojih otrok (vsaj jaz se ziher ne bom več spustila v to sago). Dekliščina je bila zares lušten, enostaven, udoben in brezskrben uvod v vijolično poroko med vijolično kitko in vijolično kravato. V vijolično tudi zato, ker rdeča ne bi prišla v poštev.

Uspelo mi je sami vzleteti, leteti in pristati v pravi državi. Še prej pa imeti piknik v parku, vetrovno kruzati s čolnom po kanalih, piti pivo v najbližjem mlinu, ki je pivovarna. Odkriti poffertjes - male palačinke, za katere potrebujem samo posebno ponev, pa jih naredim doma, jesti pomfri, humus, "holandski toast", kozji sir in čokoladne mrvice. Imeti peanut butter-jelly time, piti brezalkohono vino in praznovati osemidvajsetko na eni od streh neluksuznega dela Amsterdama, kjer soba stane samo sedemstopetdeset evrov na mesec. Prižgati joint za popolno nizozemsko izkušnjo. Pogledati prvo True Detective sezono in prebrati par elektronskih strani ob najbližjem kanalu. MS fiksira tudi v tujem mestu ... Še bolj. Skozi vse stadije sva šla z mojim gostiteljem - imela sva se romantično, imela sva se strastno, imela sva se sluzasto zaljubljeno, potem pa tudi sitno, godrnjavo in nasršeno. Izkoristila sva se le!

Ob tresku nazaj v slovensko realnost sta se me najbolj razveselila kosmata črnuha. Eden je bolj na izi, kot vedno gangster, ta drugi izraža obsedeno motnjo s cartanjem in je že prav utesnjujoče. Ukvarjam se tudi z razbolhanjem. Razbolševanjem. Razbolhotenjem. Mislim, da imata bolhe.

Sicer pa delam na tem, da vključim en malo bolj "dol mi maha" gumb za ena stanja ... Aaaaa, kar malo jezno in razočarano in žalostno me špika tam med pljučnimi mehurčki in srčno stiskalko, tam pod levo joško, ko v mislih analiziram vse dogodke, vse nezaključene dolgove, vse izrečene in zaprisežene trditve, vsa modra razglabljanja, strinjanja, ustvarjanja izpiljenih psiholoških profilov in ... Obrekovanja, nič zlohotna, ampak še kako potencirana možnost tega, kako kmalu še sama pridem na listo. Ali pa ne, mogoče so samo moje utvare, preveč emocionalni zaključki? Bi rekla, če sem že človek, ki gre težko naprej z nekim nerazčiščenim odnosom - predstavljaj si zalepljen zvečilni gumi na tvojem najljubšem podplatu!

Postanem vesela, da mi v slušalkah odzvanjajo besede SDS-ovcev, zaradi katerih sem še malo bolj jezna. Jeza na objektiven člen je vedno tista prijazna, zadovoljujoča jeza, ki se ji lahko malo posmehneš, čeprav bi najraje klofnil tisti ksiht, ki se kaže na ekranu. Politika je navsezadnje lahko en dober filter za popolnoma osebne frustracije in to sploh ni slabo. Politika je pravkar dobila malo bolj prijazen prizvok.

Zdaj, če tekom tega mojega pretiranega cukrovanja nisem fasala hudega diabetesa in ne bo treba na amputacijo recimo palca na nogi, jutri zmiksam smuti z listi rdeče pese. Da malo zdravo zacirkulira kri v meni.