Novosti v času, ko je žica cenjen material

Ne vem, če je še ta čas, ker že tako dolgo pišem tole objavo ... Kakorkoli. V novembru sem malomarna, smrdim in slabo spim.

Malomarna sem v tomesečnem rojstnodnevnem voščilniškem navdihu, lena sem pravzaprav. Dva rojstna dneva meni zelo ljubih oseb sem esemesovsko prešpricala - hecno, kako se to nepomembno sliši, ampak se mi zdi tako noro dobro (skoraj bolj zase?), da nekomu izrazim svoje občutke o njem in naštejem totalno personalizirane želje, ki jih rada zakravžljam v svoje tipkalne izraze prstnih blazinic. Počutim se, da sem to dolžna vsakič storit, smešno je, da sem si ta ritual sama vcepila v navado in če tega ne izpolnim, se slabovestno po malem žrem. Zato me tudi ponoči napadajo novembrski žužki, ki so zmedeni, predvidevam da zaradi toplega vremena, čeprav je potem tudi že snežilo ... Lezejo mi v nos in pikajo pod kolena. Krvavi masaker sem pustila na beli rjuhi, ko sem enega pomendrala pod sabo. Postelja je bila sicer takoj sveže preoblečena, vendar sem resno razmišljala, če bi žužkasti kadaver - mimogrede, tole je ena meni najbolj ogabnih besed - pustila tam v opozorilo ostalim žuželčjim kolegom. Švicajoči smrad, ne zaradi žužinvazij v spalnici, sem odpravila z nabavo novega nezdravega deodoranta. Tisti brez aluminija, s katerim sem zaštartala misijo z bolj zdravo kozmetiko, ni delal. V bistvu sem bolj dišala, če ga nisem uporabila.

Pred irsko zeleno pravljico sem po desetih tednih čakanja doživela kavč.

Po bahanju z rdečo kapico pred zelenimi irskimi škrati in potem, ko sem končno uresničila osnovnošolske sanje in se znašla na placu, kjer so Westlife posneli enega od svojih videospotov, pa prvi flek na kavču. Ker moja črnuha očitno jesta tudi solato, predvsem pa ližeta olje s solate, ki se zraven rado vpije v kavčni tekstil.

V svoj repertoar MS zgodb sem vpisala še eno po čudnem naključju najdeno. Že tako življenje na vsakem koraku preseneča s svojimi zanimivimi preobrati, ko na najbolj nepričakovanih mestih srečuješ ljudi, ki so bili enkrat na silo povezani s tabo, ko te z ljudmi iz preteklosti povežejo stvari iz prihodnosti, ko nekje trkneš ob nekoga, ki je zaznamovan s podobno hibo kot ti, pa ga ne poznaš, pa se potem kar popolno ujameš z njim ... No, če je življenje takšno, je MS svet še bolj prepreden s takimi presenečenji, zanimivimi naključji in spoznanji "Oh, kako majhen je ta naš planet!". Da ne umreš od dolgčasa, bom v posebnem poglavju morala preanalizirat te vse dogodke, povem pa samo še to, da kako zelo vesela sem, da sem v različnih umetno oblikovanih skupinah vedno živela na nevtralnem teritoriju, se nikoli opredeljevala proti ljudem, ampak vedno ostajala za ljudi. Če je bilo tako že v dobi, ko sem bila še brez karakterja, si v prihodnje želim ostat pri tem in to, da bom glasovala za mavrico enkrat pred božičem, ne bo pomenilo, da sem proti omejencem in nestrpnežem. Samo za ljudi se bom opredelila.

In - še vedno ostajam pri žužkih, ne zato, ker bi bilo smešno - zakaj se mi kot žužkofobnemu človeku vedno dogodi, da jih dobivam v nos, da me med spanjem pikajo čebele, da se tik pred mano dol z neba spuščajo pajki, da mi veke in ustnice zatekajo v trikratno velikost, če tja porine rilček komar ... In zakaj sploh tja, če imam pa na voljo še ostalih milijon milimetrov kože, ki ni tako občutljiva na ta strupeni kljun? Mislim, da so moji strahovi povsem utemeljeni in sploh nisem žužkofobna, ker "fobija je motnja, pri kateri oseba doživlja neracionalen strah" - neracionalen!? Moji protižuželčji razlogi so vendar povsem jasni ter prav nič nestrpno in brezglavo zastavljeni.  In sumim, da tista gigantska bula pod kolenom ni ugriz, ampak da se je nek žužmajster enostavno zaredil vame, šel v hibernacijo, ker ga je zunaj preveč zeblo.

Sestavine za najbolj zanič testenine na svetu

Lahko so spet na delu hormonska neravnovesja.

Ali pa eden od nenapisanih stranskih učinkov famypire.

Pa mogoče tisto črno brezno, za katerega sicer vem in kao znam, kako se temu streže.

Gola sitnoba.

Napačna interpretacija napačnega tona glasu.

Ogroženost. 

Preprosta znerviranost, ker se je preveč paprike streslo v ubogo malo omako.

Komunikacijski šum.

Ali pač nič od tega.

Saj čaj na koncu ničesar ne reši. Zlomim svoje že tako poškodovane živce, krpo vržem v tla, malo se butnem, potem obsedim, je konec, sem na dnu. Pa vstanem, pojem najbolj zanič testenine na svetu, ljubezen ni šla skozi želodec. Pospravim, skuham čaj. Pa če je spravni ali pa če ni, tako sem izčrpana, da mi je vseeno.

Nikomur nič ne sporočam, samo rada spet detajliziram dogodek.

kompleksna bruhica nenavadnih simptomov

Moji procesi aklimatizacije se ne spreminjajo. Prvi dan ostajam depresivna, bašem se z junkom, buljim v zgodbe fiktivnih oseb, da pozabim na svojo. Malo uredim reči, v vsakem prostoru vzpostavljam svoj režim nazaj, markiram po kotih s svojimi feromoni, da se ve, da je ta glavna baba doma in da ta glavna baba začuti nazaj svoj dom, Predensam teren, da vidim, če je še vedno vse enako trdo in z istimi ovirami. Potem odzombikorakam po opravkih, odkljukam fampyro, Sonjo in vesoljsko postajo na koledarju, delujem robotsko, nikoli prav preveč pri stvari. Četrti dan sesam, drgnem, prestavljam tisti dve rastlini, ki ju še imam, si oddahnem, da je tretja tako ogromna, da je ne morem. Potem spečem nekaj krušnega. 

Če odmislim nočno seanso tresočih notranjih organov in vrtečih možganov z nemirnimi očmi, globoko dihanje in silovito razbijanje srca - ne zaradi zaljubljenosti, sem okej. Več teh seans, tudi čez dan, je bilo, sumim, da zgoraj omenjena fampyra nekaj dela. Bilanca letošnjega mehurčkanja je na eni strani bolj skromna, ker sem bolj malo plavala, telovadila in se sprehajala, sem se pa več družila. Če popredalčkam letošnjih štirinajst dni v tri kategorije, ki sem jih nastavila zadnjič, dodala sem še četrto, je stvar stala takole:

Novih stikov: ogromno. Še Boruta bi znala pogrešit, če ne bi pretiraval s svojimi creepy serbusovskimi povabili na čaj. Zadnji večer sem spoznala celoten gang petega štuka, eno taužentrožo sem si izborila, ko sem razjasnila, da sem že dolgo polnoletna. Izven emesovskega okolja sem enemu spletnemu nickname-u in fb profilni fotki prilepila še obraz z vso mimiko in kretnjami (čeprav bi si tega morala ohranit še iz enega daljnega večera ob jelly vodka shotih) ter spoznala še njeno potomstvo, kar me je prav prijetno obogatilo - to je ta nek višji level spoznavanja ljudi preko www-jev in afen, ki jih ni za podcenjevat.

Vreme: sončila sem se samo pod lučko, ki se gre polikromatsko fototerapijo. Sicer je deževalo.

Dosežki: ozdravila sem si prehlad v štirih dneh, S pomočjo zgornjih umetnih žarkov je moj nos postal predihan v dveh dneh. Prebrala sem novih dvajset ali trideset strani Goebbelsovega tajnega dnevnika, ki nesramno navezuje tematiko na aktualno dogajanje in straši, kako hitro se lahko scenarij ponovi in kako se človeštvo na podlagi zgodovine lahko ne nauči ničesar. Za sladico sem si pogledala dve sezoni političnih spletk in človeške brezbrižnosti.

Zanimivosti: shujšala sem od pol do ene kile, čeprav sem jedla veliko in velikokrat, s sabo sem si prinesla škatlo mojih ovsenih piškotov, malo prismojenih na spodnji strani, ker sem vedela, da bom eno uro pred večerjo tresoče lačna. Še celo vrečko čipsa sem šla iskat na spodnji avtomat. Za en prst veliko vrečko sem dala evro dvajset. Odlična odločitev je bila, da sem s sabo vzela kuhalnik vode in par škatel čaja.

Vrnila sem se v zelo hejterski svet. Skrajno razočarana sem nad sodržavljani. Eni tupijo o ograjah, drugi o Evropi brez meja, na koncu so krivi Hrvati. Nobeno mnenje ni pravo, vsi so pametni s svojim, eni spet ksenofobni, drugi nestrpni do nestrpnežev. Spet sem na strani objektivnosti, da je med črno in belo vsaj še petdeset odtenkov sive (to uporabim zato, ker je moderno) in to je vse, kar sploh še povem na to temo. Čeprav so moji senzorji za provokacije ali resnično omejene sklepe, prazne marnje, večinoma že apatični, občasno še vedno znorim. Seveda tudi jaz verjetno poznam samo odstotek, morda napačen odstotek, poznam pa svojo odprto glavo z zgodovinskim vpogledom in s krasnim občutkom za soljudi. Predvsem imam široke joške, o katerih košarica B nič ne pove!

Najprej pa plačam svoj simobil.

Velikokrat rada omenim tovarno smrklja, če ta dobro obratuje.

Odprla sem prvo Smrkljarno v tej sezoni. Smrklja imam za odvoz, hotelske rolice papirja ga komaj zmorejo popivnat. Vrata Smrkljarne so že rahlo načeta, poškodovana, vsaka nova obramba s skret-papirnatimi natrganci proti smrklju je težavnejša. Poškodbe zaradi nenehnega maltretiranja Smrkljarninega vhoda blažim s ta modrim blistexom, ker mi paše njegov močan vonj, da sploh kaj od vonjav lahko pošljem v Žganc-landijo. Veliko spim. 

Sicer je vse pod nadzorom: operilske kaplje se tankajo v nos, kadar se v Smrkljarni nagnete preveč sluzi, lekadolski bomboni gredo v goltalnik takoj, ko oslabljenost, telesna temperatura v kombinaciji s počasnim trkanjem v glavi  opozarjajo na destrukcijo celotnega organizma. Med, limona, ananasi. melone in pomaranče pa v boj vstopijo takoj zjutraj ob zajtrku ... Za zajtrk. Kjer so ukinili luštne mini marmeladice in viki kreme in jih nadomestili z velikimi lonci, ki jih hotelski gostje ne morejo odnesti sebi za popoldansko malico, svojemu skrivnemu obiskovalcu ali domov. Paštetk sploh ni več!

In sem bolje. V pomoč je vskočila še posebna svetloba neke čudežne luči, ki greje obraz in nos in sinuse tudi. Cel prejšnji teden po deset minut preživet pod sevanjem le-te ni očitno pomagalo pri preventivi, ki bi pomagala ignorirat veter, ki je s svojim ledenim vrtinčenjem lovil od savne razgreto telo zunaj na bazenu. Zdrava kmečka pamet se mi je šele po treh minutah poguma in finosti vklopila, ampak po treh minutah je bilo že prepozno. Grozen grlobol in potem vsa ta nesoglasja v Smrkljarni, da se ji je utrgalo, so bila pričakovana.

Potem je tukaj še deževje. Najprej teden pripravljanja na dežnike, potem en teden, ko me s suhimi lasmi ne bi spravil v zunanji del velike banje, če bi jo sploh koristila v tem drugem tednu. In potem je tukaj Borut, zaradi katerega se raje skrivam v sobi, na katero trka Kevin Spacey s Frankovim plaščem pod roko. Zadnje sem res elegantno napisala, če veš, kaj se je zgodilo v šestem delu prve sezone, in če slediš mojemu na novo privatnemu instagramskemu profilu, ki ga čaka samomor. Ker je eno leto pripovedovanja zgodbe tam gor dovolj.

Tako dela moj čistilni servis ...

Po drugi strani sem pa tudi en tak živc, ej ... Vse moram imeti čisto in spolirano, kar se odnosov tiče. Pa čeprav s čistili nisem ravno krav skup pasla in se praktično ne ujamemo, če gre za kakšno trše odstranjevanje flekov. Te namreč znam hitro spregledat in ne pošpricat, moj umivalnik v kopalnici je zato velikokrat poln enih las (ne enih, mojih!), ki so zame pač del dekoracije in so zliti z belo banjasto površino. Poleg tega je moj pogled načeloma nekristalen, pred očmi nenehno plujejo neke motnje, težko izostrim karkoli v daljavi, praktično živim v enem zapacanem mehurčku! Zelo težko pa prebrodim fazo med tičem pa mišem, stanjem med zares trdno vezjo in šlampastim dregljajem.

Živc pravim, da sem, ker lahko ne spim zaradi nepoglihanosti komunikacije, ki naj bi bila za določen nivo odnosa značilna. Ti nivoji se razlikujejo že od štarta, nihče ni enak drugemu, vsako prijateljstvo, vsaka korelacija je unikatna in vsaka zase. Če je odnos "po naravi" intenziven in se kar naenkrat ohladi, bom že zalaufala svoj laboratorij in z mikroskopsko metodo preučila vse detajle, poskušala vklopit še teleskop, na stvar pogledati od daleč in še ne bom končala. Mlela bom, dokler ne pridem do sebi všečnega zaključka. To lahko traja mesece, leta. Z obratnim procesom - od zelo povšrnega do intenzivnejšega odnosa - nimam težav. Obstaja še tretji in četrti in peti in dvaindvajseti nivo, bistvo, ki me draži pa je v spremembah. 

Spremembe? A spet! Se sprijaznim, vklopim svoj obrambni mehanizem, okrog sebe nalulam škaf tekočine, postavim dvižni most za vsak slučaj (še vedno rada ostanem dostopna), zameditiram, postanem samozadostna, prepričam se, da sem emancipated and independent woman (v angleščini se to res odločno sliši), zafuram svojo resnico naprej, v kateri naj bi živela srečno do konca svojih dni. Ko ugasne še tisti zadnji mali plamenček, ki me je po malem ves ta čas vseeno žgal, lahko šele trezno razmislim in 

a) poskušam enkrat za vselej dezinficirat, ali 

b) pustim, kot je, saj smo odrasli, kaj. 

Odrasli s svojimi vlogami, problemi, odrasli, ki živimo življenje, da ga čim hitreje preživimo, kot je prav, se vmes kaj še srečamo, se iskreno ali manj iskreno pomenimo, in umremo. Zakaj pa ne? Opcije "b" bi se najbrž morala malo bolj posluževat, ker je uspešnejša - za mojo psiho in za svet. Ker ko se "vmes kaj srečamo" je vedno fin dogodek, brez zamer običajno in pri meni s povsem tapravim nasmehom, nobene fige ne držim z jezikom zadaj za zobmi. 

Pri nadaljevanju tega nekega odnosa, ki se je vmes tako silovito spremenil, da sem travmirala in zaradi tega spekla tono novih kruhov in ponesrečenih pit (res se mi vse pite ponesrečijo - povem naslednjič), sem samo malo bolj previdna, manj navezana, še bolj direktna, pri nenadaljevanju tega odnosa sem pa pač le na "pač" in se ga spominjam z vsem žlahtnim v svojem srcu. Tako!

Živc sem pa še vedno, ni kaj. Prikriti živc.

In že sedim za polno mizo

No, pa se družim. Saj nisem želela nič na silo, tudi osamljene obroke (dve kosili, en zajtrk in ena večerja) sem shendlala do te mere, da se mi je že prav fajn zdelo, kako mi je vseeno, če nihče ne sedi nasproti mene. Lahko žvečim na glas, cmokam v ritmu harmonike s tako imenovanega slovenskega večera, ki se v hotelu zgodi vsak četrtek, lahko ližem sladoled z žličke in ga izpljunem nazaj nanjo pa potem ta ledeni izpljunek še enkrat poližem, čeprav je menda to nedopustno in ogabno! Slednje počnem, sicer zobna sklenina kriči, ne vem, kdaj se mi je ta navada usedla med zobe in jezik. 

Vseeno sem potihem računala na eno nesamotno kavo tam do konca tedna in povabilo se je samo od sebe naredilo. Navidez neobupano sem na dušek spila svoj ekstra sladkan espresso (ne vem, te kave iz kavarniških kavomatov so mi ogabne brez mleka, ker pa mleko, kot že znano, v črevcih dela prepih, sojinega pa tu nimajo na voljo, se moram sprijaznit s ta črnim neturškim kafejem), na hitro  in prisrčno pokomentirala vreme in trenutno slabo zaposlovalno politiko mladih, in zadovoljno odšla na naslednjo terapijo. Infiltrirana sem! Družba je hecna, ljudje so zanimivi, še se bomo videli. In pozdravljali z najbolj domačim "živjo", kar se mi zdi prva točka pomembnosti.

Tole me je samodejno vodilo  naprej, v dvigalu sem čvekala z neznanci, drugi roza kartončkarji so me kar pozdravljali, kot bi me poznali, ne morem reči, da sem vcvetela, ker cvetela sem že prej - z dvignjeno glavo in brez sodobnega zombijevskega položaja (hoja z buljenjem v smartfon), da opredelim - je pa dejanski občutek male pripadnosti pognal nekaj še samozavestnejšega v meni. Če sem dan ali dva nazaj jamrala svoji lanskoletni roza kartončkasti kolegici, kako da jo pogrešam, sem danes brez pomisleka pisala še moji tako rekoč najstarejši prijateljici (ne, ni stara, štart prijateljstva pa), s katero že nekaj let ni prišlo do apdejta o najinih življenjih. 

Zanimivo pri tem je dognanje, kako sem v preteklih mesecih, polletju, živela v neki izolaciji, ko sem se izrecno držala že znanih kril, ni se mi pa ljubilo (nisem upala?) drezati v nova gnezda ali na novo zmrcvariti kako staro, skoraj pozabljeno. Zdaj pa sem lopute kar odprla, bremz nimam vklopljenih. Ne, ne bodo se dogajale revolucije, ne bom kar naenkrat postala oblegana in komaj dihajoča hlastala za osamljenim zrakom, bom pa malo predla in ko mi bo dolgčas, mi ne bo grozno dolgčas, ampak prijetno in toplo dolgčas, if you know what I mean.

Dragi moji trije zvesti bralci!

Na blogu se obetajo zlati časi. Moje življenje je trenutno zelo osamljeno, počutim se zelo izobčeno in žalostno. Z današnjim dnem sem začela uživati tako imenovana "forever alone" kosila in večerje v upanju, da spoznam kakega sebi podobnega humanoida.- enako izgubljenega, kar se proste mize in pribora tiče, podobno tresočega ob prenašanju skodelice z juhico do točno te ne več proste mize, prav tako introvertiranega, a hkrati zelo željnega družbe in čvekanja. Pa da obnovim kakšno staro vez, tudi ne bi bilo škode. Ampak teh ni ali pa se jih s svojim fenomenom neprepoznavanja obrazov ne spomnim.

Danes sem se jezno najedla krompirjevih kroketov, ker sem se morala tako brezvezno boriti za jušno žlico. Celo popoldne mi je bilo slabo, zvečer pa sem v eni od ogrevalnih kantic samopostrežnega bara našla oboževani šmorn.

Novih stikov: nič.
Vreme: z dežnimi kapljicami namočene šipe in ozadje nemojega novega badass telefona.
Dosežki: ena masaža hrbta, deset minut relaksacijske masažne mize, ker so mi prestavili uro za super čudežno lučko, deset minut lučke in kisikov dobrodejen sprej, pol ure telovadbe z leseno palico (oboroženi telovadci smo spominjali na "le vkup, le vkup uboga gmajna" prizor), šest dolžin notranjega petindvajsetmetrskega bazena, ki me je izčrpal za znoret in uspeh pri montiranju podnapisov za serijo House of Cards serijo v programu Kodi. Da ne pozabim na klic moje drage prijateljice, lanskoletne in predlanskoletne sotrpinke, za katerega upam, da se kmalu brez zadržkov še ponovi.