Potopisno poročilo izpod ekvatorja bom kar preskočila

Mesec kasneje flipflopke še vedno ležijo na tleh v kopalnici, še dišijo po tropih in tega še ne morem izmit. Pesek, ki sva ga ukradla sejšelskim plažam, ga nabasala v prazen isostar lonec in ga pretihotapila skozi šlampast otoški security check, pa se še vedno (prekuhan in osušen) duši v ziplock vrečki - ves nedefiniran, kje bo njegova prihodnja pozicija, saj v deželi, ki ji kraljujejo črni mački in njihov nagon po vrtnarjenju, kot taka struktura zagotovo spada med bolj ogrožene vrste. Ista usoda je doletela koralni greben, ki prav tako še nima identifikacije z gorenjsko geografijo.

En liter taka-maka ruma izpod ekvatorja in kila datljev iz puščave so pod slovenskim dehidriranim podnebjem, neradodarnim z D vitaminom, s težko apnenčastimi padavinami in vodovjem, izginili, še preden sva prebolela podopustniško depresijo. Še preden so lasje spet postali suha roževina, še preden je koža spet postala luskasta in umirajoča. Še preden se je v zavednem in nezavednem stanju umirilo vrtenje filmov o ... Kičastih barvah, mogočnih palmah z morilskimi plodovi, mini luštnih palmah, ogromnih kokosih, razsekanih in malo nagnitih kokosih, pa o švicajočih nosovih, kolonialističnih klobukih, belih velikih ladjah, pisanih malih supih, črnih dinozavrastih granitih ... O rdečih ptičih, letečih lisicah, oklepnih gigantkah, lion fishih, vojaških hitrih ribicah ob pomolu, zgodnjih zajtrkih, poznih kokosovih elektrolitskih tekočinah, precenjenih kosilih, predragem Seybrew-ju. 

Še malo čutim to bolečino, ki sem jo prejela ob trku dveh glav, ki sta romantično želeli tekmovat z valovi. Če močno pritisnem na lično kost, še zamolklo zaboli! Okusim slano toplo vodo, začutim nežen in ravno prav pod prsti ugrezajoč pesek, pocmokam navidezni suši z lososom, ki je pravkar prišel iz zamzovalnika. In suši s tuno, ki je pravkar priplavala iz Indijskega oceana. Potem se peljem s starim, preveč hitrim busom skozi džunglo, čez hribovje, na drugo stran, doživim pravi lunapark. Vidim bedo domačinov, vidim gigantsko želvo, vidim pokopališče med palmami, vidim prestižni rezort in palačo šejka na vrhu celine. 

Tretje strani sveta tudi ne pozabim. Strani sveta, kjer dolgočasne zlate ali peščene atmosfere z ogromnimi belimi naftožerskimi zverinami jahajo beli bivši beduini po desetpasovnicah. Z drago kavo pod najvišjo zgradbo na svetu pospremim spomin na to mesto, v katerem arhitektura tekmuje med sabo, katera bo bolj štrlela v nebo, katera bo bolj zavita in inovativna, katera bo bolj kričala sporočilo bogatih in zdolgočasenih v tistem neskončnem pesku.

Kičaste, zanimive in tako prijetne slike odklopa in širjenja obzorij počasi, a vztrajno zamenjajo slike realnosti, sivega ozračja, dolgih hodnikov, navijanja vijakov, vnašanja podatkov v excell, prestavljanja žebljičkov, reševanja psiholoških testov, razglabljanj in ugotavljanj o svojih željah, ciljih, realnih povezovanj med mojimi sposobnostmi in izvedljivimi možnostmi. Najino vesolje se za kanec postavi na glavo, zamenja gravitacijo (zdaj nimam pojma, kaj govorim) že takoj po vrnitvi s potovanja. Ne obžalujem, da dan ne bo več isti dnevu pred njo - pred podekvatorsko zadnjehipno izvedeno avanturo. Pozabim, da sva imela za tisti košček planeta izjemno slabo vreme, v katerem sva potem videla same pozitivne reči.

Veliko sem naštevala, vseeno je to najboljši način za sprostitev tolikšne količine bežečih in preskakujočih misli. Veliko sem se ponavljala, kar je ob tolikšni količini bežečih in preskakujočih misli pomembno za en malo manjši smisel. Misli sem sprostila in naredila prostor za nove, pomembnejše, imam občutek, da se jih bo hitro nakopičilo za nov tovorni vlak. Vlak?

Se začne moj YOLO moment.

Namesto ohranjanja zdravja se odločim za potovanje tja, kjer veter meče pesek v obraz, in potem tja, kjer si lahko umijem ta peščeni obraz. Med slane valove drugega najmanjšega oceana. Vržem telefon v morje, v čudovit razgled z razglednice, da bo regeneracija mojih celic popolna in še boljša kot doma, kot v toplicah. 

Uidem temu zimskemu mrzlo-toplemu vremenu, ko daš na glavo kapo, ko greš ven, ker zazebe, a jo kmalu pospraviš v žep nezafršlusanega plaščka, ker malo zašvicaš pod njo. Pospešit si grem krvni obtok v vedno ledene podplate. Pokneippat, ampak z daljšimi intervali.

Še naprej raje ostajam skeptik, ej, tokrat povsem zaradi morebitnega pretrdega padca na realna tla! Dokler me ne zagrabi tesnoba, ko bom plula nad globoko neznano modrino, takrat bom šele vedela, da gre zares. 

Kako je pult udaril po moji skepsi

In tako udrihajoč ni bil prvič. To, da mi je že vnaprej ratalo, da sem postala uničevalka motivacije še osebi, ki je več kot zagnana za uresničevanje novih idej in sprememb ... Spremembe! Oh, tako me strašijo. Taka rada sem utečena v svoji rutini in dolgočasna z vsemi skoraj enakimi začetki dneva, ki se lahko razlikujejo le v horizontali - pač, da ni smuti, ampak da je narezano sadje z oreščki in javorjevim sirupom. Ali pa da je sojino mleko z ovsenimi kosmiči, cimetom in javorjevim sirupom. Ali pa da je limonasta voda z ingverjem in cimetom. Sadje je lahko priložnostnot, je pa nujno, da je in z eno superfood sestavino v kombinaciji. Grilled Cheese večer, moja obsesija, mora biti vsake toliko. Pa vidiš vzorec. Vsa udobna v svojem kokonu pa če je ta kokon podirajoč in zatohlih vonjav. Ker sprememba pa hoče to uredit, to razbit in na novo postavit, če je treba.

Ampak potem sem pa čudežno zadovoljna! Skoraj vedno in če nisem, že nekako adaptiram svoj bivalni ritem v novo škatlico in tudi to skoraj vedno ovijem v lep zavijalni papir. In vseeno sem takoj drvela na upravno enoto po nov potni list. Malo me je sicer skrbelo, ker nisem doplačala trinajstih evrov za prioritetno naročilo, ampak po izkustvu prazne vrste in tega letnega časa me ni smelo kaj skrbet. Potni list je vseeno prispel v treh dneh, o tem, kako hitro in ali sploh bo igral svojo vlogo, pa niti omenim ne, da ne zđinksam vsega. Pult je čudovito izpadel, moj najljubši sospalec in računalniški serviser je postal tudi moj najljubši mizar in postavljalec kuhinj.

Če mi je že tako udobno in toplo v tem mojem kokonu, na momente zasovražim to svojo udobnost. Tako močno jo zasovražim, da se ne bi udarila s pultom samo po skepsi, ampak po moji pasivni buči in kokonu! Ker se udobnost hitro izenači s pasivnostjo in pasivna na področju iskanja ta prave službe, od katere bom imela tudi družbeno koristen občutek, čeprav ni nujno, da bom delala v korist družbe, in en kanec več samostojnosti, sem že predolgo. In pasivna na področju mojega projekta, Projekta 2015, ki bo konkreten element pri delu v korist družbe. Tako pasivna sem, da sem huje pasivna od tega kreativnega pisanja, ki ga izvajam v tem koščku Vesolja. Potem že veš. Ampak se še naprej tolažim s čakanjem in to ne s čakanjem, da bo služba našla mene, ampak s čakanjem na program, ki obstaja in še kako računam nanj, da mi bo pomagal najti name čakajočega bodočega šefa. Če ne, se bom z lepim zavijalnim papirjem, tistim, ki sem ga prej omenjala, obrisala pod nosom.

Nek ce-ve mi je pa le uspelo spisat. Samo še za spimpat je in bo odličen.

Z jajci nad qiuche!

Moji poskusi peke pit oziroma vsega, kar ima pitasto ali krhko testo, običajno pristanejo v smeteh, v košu za smeti ali kanti konkretneje. Enkrat je bila to jabolčna pita, ki se je razletela po tleh zaradi preprostega štorastega momenta, potem je bil faliran optimizem v obliki pite z maskarpone-borovničevim nadevom, a takrat nisem imela pojma, da se maskarpone brez jajc sam po sebi pač ne peče, sem znorela in je stvar direktno s pekača in še na peki papirju naredila svoj salt med mešane odpadke. Potem, čez leto ali dve (vmesnih uspešnih classy jabolčnih pit in mini pitic v pekaču za mafine, ki so uspeli, čeprav je bil povsod en "ampak" ne štejem) je bila češnjeva pita, ker sem morala porabit zamrznjene zaloge češenj pred selitvijo, ampak se je na žuru nihče ni pritaknil ... Zadnji, precej nasilen preboj na področje pitopekarstva, ki se je izkazal za zaresno rinitev glave skozi zid, sem želela izvesti z mojim prvim kišem, pravzaprav slano pito, ker je bilo poletje, poleti pa nisem prav rada jajčna. Bila je slana pita z bučkami. In bila je zažgana slana pita z bučkami.

Pa ne, vse te pite niso spoznale kante zato, ker bi tako rada stran metala hrano, v bistvu se mi to zdi prav podel odnos. Opravičim se ji, če slučajno pride do tega, da pač zadeva res ni privlačna za oko in želodec. In opravičim se vsem lačnim trebuščkom, ki bi se jim to dejanje zdelo zločinsko. In opravičim se tudi mačkoma, ker jima ne dovolim, da bi kaj takega požrla, čeprav bi najbrž ona dva to z največjim veseljem. Običajno skuham toliko kot pozobam, ali toliko, da lahko potem še nekaj zamrznem, ali toliko, da se ravno še pomatram, da pojem do konca nepotreben repete in potem nekaj časa živim na robu zelo nevarnega človeka bombe. In si obljubim, da te jedi ne pripravim več v tem svojem stoletju.

Danes sem se pa spet začutila za kanec pitopokovsko. Sploh po ogromnih količinah božičnih piškotov, nasploh kvašenih test, če se že igram samozadostnega kruhopeka in sem nora na pice, da o izigrani vlogi dobrot iz listnatih zvaljkov ne govorim. Porabiti je bilo treba artičokine srčke, ki me maltretirajo že s svojo dolgo prisotnostjo na polici ... Kiš bo! Saj je enostavno, sem rekla ... Kot že tolikokrat poprej. Tokrat bom najprej povprašala za mnenje mojo najljubšo pitopekovko, totalno sprofesijonalizirano v tem fohu. Kaj za mnenje - za postopek! Z vsemi detajli in morebitnimi cakami, ki bi me uspele zdrmat tekom ustvarjanja. Uf ... Jajca daš v testo? S ščepom pecilnega? Nisem ljubiteljica jajc v testu, razen če se gremo torte, in nisem ljubiteljica pecilnega, ker ga hitro lahko začutiš. Okej, mogoče sem ga pa prav s tem srala pri vseh bivših falirancih. Popolnoma sem razumela vso enostavnost recepta za testo, pa tudi nadev mi je bil takoj jasen - minimalno dve jajci, je rekla. Ločiš rumenjak in malo speniš beljak, da ne bo tako zbito. Zraven vržeš, kar češ, tudi moje artičoke, samo da prej vse čim bolj zdehidriraš.

Vse je šlo gladko. Cviknila sem pri ugotovitvi o okisanih artičokah pa me je mimogredni klicatelj ozavestil, da se jih da samo sprat pod tekočo vodo. Ker se je kislina še slutila, sem za vsak slučaj odmrznila še slanino, da ne bom na koncu primorana celega kiša sama pojest.

Da si zapomnim ta ultimativni recept moje zdaj še bolj najljubšejše pitopekovke, ga zabeležim v Vesolje.
250 g moke, 150 g masla, 1 jajce, žlička pecilnega pa pol deci vode, ker očitno jajce ni bilo veliko.

V nadev je šlo vse po moje s predpostavko o vsaj dveh jajcih:
tri jajca s kremnim sirom, ker je odprt stal v hladilniku tri tedne, nariban edam sir, ker gre ta povsod in je moj "must have", popražene pol čebulce, česen, pet artičokinih srčkov, slanina, da bo atraktivno še za pujsojede, potem pa še  kozji sir z gorgonzolo, ker je kot sam in surov ogaben za jest (govori nora ljubiteljica sirov), in par rezin pancete, ker so bile tudi že čez rok verjetno.

Prosim se, da se vrnem k tej objavi naslednjič, ko me bo spet prijelo. Naslednjič, če ne bo ta kiš v tisti kategoriji jedi, kjer ga bo za en kos preveč, da bi se obdržal v tem stoletju mojega bivanja. Sicer že samozavestno računam, kako bom ukradla tisto eno jajce iz testa in najbrž spet pristala na osmoljenem teritoriju pit, ampak zdaj bom za ziher vedela, kaj sem ušpičila.

Tole je bilo odlično!

1. 1. 2016

Uvod

Dolgujem ti, ti Njeno Vesolje z Izgubljeno v Vesolju! Eno pravo revizorsko analizo podatkov preteklega in sramežljivo. a preudarno prevaganje načrtov za prihajajoče ali že tekoče leto. 

Podatki

Hvalim se, kako sem v decembru pojedla več mesa kot v celem letu in kako sem v zadnjih dneh pojedla več mesa kot v celem decembru! Na mizi so bili divji pujski, srnice, jelenčki, gamsi v različnih oblikah in predelavah, se hvalim naprej. A svojo presnovo v dva-šestnajst zopet postavljam v zelenojedno dimenzijo. Takoj, ko zaključim s tem prehladom, ki naju je oba spremenil v kihajoči zverini, ki se po stanovanju z enega ležišča na drugega prekladata vsak s svojo rolico stranišnega papirja. In takoj, ko poidejo zaloge gigantskega ričeta, v katerega sem po karnivorsko razrezala dve klobasi.

Tudi o mojih pohodih, ki sem jih opravljala v drugi polovici decembra, Izgubljena v prvi polovici januarja niti sanjala ni. Takrat je ona skeptično obdelovala wordove dokumente z naslovom Projekt 2013 ali Diploma.doc in se vprašujoče smehljala, ko je začela pisat zahvalo. Takrat se je ona še priklapljala na novo kemijo, ki ji je omogočila počasno, a očitno šaltanje v peto prestavo, Tudi že diplomirana in v svoje veliko osemdeset in nekaj kvadratno stanovanje preseljena marčevska Izgubljena si dobre urice hoje po gozdnih potkah vsak dan ni predstavljala. Je pa le pridno telovadila in sopihala na rehabilitacijskem inštitutu in na novo usvajala korake, ki jih je potem v tej drugi polovici decembra vseeno že davno pozabila ... A zmogla!

Vmes sva delno postala še amsterdamska, kar dva para sta se šla poroke, a poletje je bilo najino. Z ugotovitvami, da festivalsko rajanje ni več to, kar je bilo, da nas zdaj dež in blato hudo motijo in da bi v resnici radi le sami grilali brez nadležnežev. Prvo tipično tauhanje izropanega priobalnega hvarskega podvodja po več kot desetletju je naredilo lep spomin. Stanovanje je ta čas vedno bolj postajalo prepojeno z najinim kisikom, odnosi z roditelji so malo pridobili na temperju in postali bolj eksplozivni, a je kul. Mačjedlaka sta zelo zadovoljna, midva pa tudi, ker je med spalnico in dnevno dvoje vrat in imava ponoči mir.

Jesen je bila spet rehabilitacijska in družabna z novimi obrazi, ki so me kolikor toliko vzeli medse, bila je tudi irska z intenzivnimi tremi dnevi na zelenem in mokrem, pa nekaj črnih dni potem na koncu ... Na koncu te jeseni tja do zimskega solsticija.

Analiza

Nič kaj posebnega tole bivše leto, razen tega, da so me prvi trije meseci determinirali za vse naprej! Novo zdravljenje, nov brlog in zaključek Projekta 2013. Posebnih čistk pri sebi ni bilo potrebno delati, ker sem vedela, kdo sem: brezposelna in še bolj izgubljena. Sicer sem poskušala razmišljati čim bolj enostavno. Pri umestitvi sebe v kontekst drugih ljudi sem samozavestna in ne ugotavljam več nobenih revolucij, pri umestitvi sebe v kontekst življenja, mojega življenja, sem postala pa malo bolj zmedena. Sama na sebi nimam kaj za dogradit, ker sem popolna v svojih nepopolnostih tako kot vsi ostali, kakorkoli čizi se to že sliši, imam pa veliko za dogradit v smislu koristnosti, produktivnosti in samih dolžnosti, ki jih imam do družbe, te ogromne spreminjajoče se spužve. Pa če zdaj ta druga trditev pretepa predhodnjo, tako ali tako je vse zmedeno.

Predlogi

Projekt 2015 poimenujem projekt, ki je zrasel iz Projekta 2013, da še nekaj sebe, svoje nepopolne popolnosti, prilimam v ta svet. Pa da se potem ali prej še zares nekje zaposlim - na tisti način, ko bom vsak mesec imela plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na ta prav odrasli način.

in Zaključek

Leto dva šestnajst preživi dobro. Čihapuhaj na alternativnih virih energije, glej sončno in z odprtimi očmi, jej zeleno in lahkotno. Migaj svoje korenine, smej se in bodi obdan z ljudmi, ki cenijo tvoj obstoj. Za detajle si preberi moja lanskoletna navodila za leto dva petnajst, ki jih prav nič ne bi spreminjala. Samo pozno pišem to novoletno objavo, ker sem lena v preskokih med nevroni in še ne bi zaživela v letos. Še malo bi se rada povaljala v lanskih pojedinah, tv showih in podkovtrastih stiskanjih. Pogledala bi še deveti del Harryja Potterja, če bi obstajal. Samo še malo. 

Novosti v času, ko je žica cenjen material

Ne vem, če je še ta čas, ker že tako dolgo pišem tole objavo ... Kakorkoli. V novembru sem malomarna, smrdim in slabo spim.

Malomarna sem v tomesečnem rojstnodnevnem voščilniškem navdihu, lena sem pravzaprav. Dva rojstna dneva meni zelo ljubih oseb sem esemesovsko prešpricala - hecno, kako se to nepomembno sliši, ampak se mi zdi tako noro dobro (skoraj bolj zase?), da nekomu izrazim svoje občutke o njem in naštejem totalno personalizirane želje, ki jih rada zakravžljam v svoje tipkalne izraze prstnih blazinic. Počutim se, da sem to dolžna vsakič storit, smešno je, da sem si ta ritual sama vcepila v navado in če tega ne izpolnim, se slabovestno po malem žrem. Zato me tudi ponoči napadajo novembrski žužki, ki so zmedeni, predvidevam da zaradi toplega vremena, čeprav je potem tudi že snežilo ... Lezejo mi v nos in pikajo pod kolena. Krvavi masaker sem pustila na beli rjuhi, ko sem enega pomendrala pod sabo. Postelja je bila sicer takoj sveže preoblečena, vendar sem resno razmišljala, če bi žužkasti kadaver - mimogrede, tole je ena meni najbolj ogabnih besed - pustila tam v opozorilo ostalim žuželčjim kolegom. Švicajoči smrad, ne zaradi žužinvazij v spalnici, sem odpravila z nabavo novega nezdravega deodoranta. Tisti brez aluminija, s katerim sem zaštartala misijo z bolj zdravo kozmetiko, ni delal. V bistvu sem bolj dišala, če ga nisem uporabila.

Pred irsko zeleno pravljico sem po desetih tednih čakanja doživela kavč.

Po bahanju z rdečo kapico pred zelenimi irskimi škrati in potem, ko sem končno uresničila osnovnošolske sanje in se znašla na placu, kjer so Westlife posneli enega od svojih videospotov, pa prvi flek na kavču. Ker moja črnuha očitno jesta tudi solato, predvsem pa ližeta olje s solate, ki se zraven rado vpije v kavčni tekstil.

V svoj repertoar MS zgodb sem vpisala še eno po čudnem naključju najdeno. Že tako življenje na vsakem koraku preseneča s svojimi zanimivimi preobrati, ko na najbolj nepričakovanih mestih srečuješ ljudi, ki so bili enkrat na silo povezani s tabo, ko te z ljudmi iz preteklosti povežejo stvari iz prihodnosti, ko nekje trkneš ob nekoga, ki je zaznamovan s podobno hibo kot ti, pa ga ne poznaš, pa se potem kar popolno ujameš z njim ... No, če je življenje takšno, je MS svet še bolj prepreden s takimi presenečenji, zanimivimi naključji in spoznanji "Oh, kako majhen je ta naš planet!". Da ne umreš od dolgčasa, bom v posebnem poglavju morala preanalizirat te vse dogodke, povem pa samo še to, da kako zelo vesela sem, da sem v različnih umetno oblikovanih skupinah vedno živela na nevtralnem teritoriju, se nikoli opredeljevala proti ljudem, ampak vedno ostajala za ljudi. Če je bilo tako že v dobi, ko sem bila še brez karakterja, si v prihodnje želim ostat pri tem in to, da bom glasovala za mavrico enkrat pred božičem, ne bo pomenilo, da sem proti omejencem in nestrpnežem. Samo za ljudi se bom opredelila.

In - še vedno ostajam pri žužkih, ne zato, ker bi bilo smešno - zakaj se mi kot žužkofobnemu človeku vedno dogodi, da jih dobivam v nos, da me med spanjem pikajo čebele, da se tik pred mano dol z neba spuščajo pajki, da mi veke in ustnice zatekajo v trikratno velikost, če tja porine rilček komar ... In zakaj sploh tja, če imam pa na voljo še ostalih milijon milimetrov kože, ki ni tako občutljiva na ta strupeni kljun? Mislim, da so moji strahovi povsem utemeljeni in sploh nisem žužkofobna, ker "fobija je motnja, pri kateri oseba doživlja neracionalen strah" - neracionalen!? Moji protižuželčji razlogi so vendar povsem jasni ter prav nič nestrpno in brezglavo zastavljeni.  In sumim, da tista gigantska bula pod kolenom ni ugriz, ampak da se je nek žužmajster enostavno zaredil vame, šel v hibernacijo, ker ga je zunaj preveč zeblo.

Sestavine za najbolj zanič testenine na svetu

Lahko so spet na delu hormonska neravnovesja.

Ali pa eden od nenapisanih stranskih učinkov famypire.

Pa mogoče tisto črno brezno, za katerega sicer vem in kao znam, kako se temu streže.

Gola sitnoba.

Napačna interpretacija napačnega tona glasu.

Ogroženost. 

Preprosta znerviranost, ker se je preveč paprike streslo v ubogo malo omako.

Komunikacijski šum.

Ali pač nič od tega.

Saj čaj na koncu ničesar ne reši. Zlomim svoje že tako poškodovane živce, krpo vržem v tla, malo se butnem, potem obsedim, je konec, sem na dnu. Pa vstanem, pojem najbolj zanič testenine na svetu, ljubezen ni šla skozi želodec. Pospravim, skuham čaj. Pa če je spravni ali pa če ni, tako sem izčrpana, da mi je vseeno.

Nikomur nič ne sporočam, samo rada spet detajliziram dogodek.