Kratko in sladko (dramatično pa še posebej!)

Ko sem si že skoraj izpahnila čeljust od pretiranega nasmihanja strašni Medicinski sestri v splošni ambulanti in sem prvič v življenju od Nje dobila povrnjen nasmešek in celo (!) rezgetajoč sproščen smeh, ker se je skušala o nečem pohecat (ha! Dvojni napredek!), sem najin že skoraj prijateljski odnos, za katerega sem se trudila leta in leta ob vsakem obisku tiste zdravniške ambulante, uničilia v trenutku. Vsa srečna sem že skakljala po hodnikih in si prepevala prirejeno pesmico "ona je BOLJŠA od zdravnikov", nakar sem se na filmski način ustavila. KRŠKRŠKRŠ (= tisti zvok, ko se v filmu nenadoma vse ustavi). V ambulanti sem pozabila nekaj papirjev! S strahom sem se odpravila nazaj proti vratom, postala pred njimi in mučno, kot še nikoli, potrkala. S srepečim pogledom je zabolščala vame (skoraj je presegla bolščanje tiste Kokoši na podstrešju, ko se učim) in čakala, da izpljunem, kaj je moralo iti tako narobe, da si je zaslužila mojo vrnitev. Moje iluzije o najinem novem pristnem odnosu so se v trenutku razblinile. V roke mi je vrgla mojo kartoteko in mi tako nakazala, da naj kar sama poiščem tisto, zaradi česar sem ji uničila njeno rutino tiskanja receptov. S tresočimi rokami sem brskala med papirji in zraven poslušala njeno besnenje nad dekletom, ki je pozabilo zdravstveno kartico. Da ona sovraži kartice, ker jih vsi pozabljajo, je robantila. Ha! Našla sem, kar sem iskala... In se s sklonjeno glavo, s cmokom v grlu (to je menda smrkelj?) in solznimi očmi (nimam alergije!) odvlekla stran od Njenih prostorov - poražena in brez ponovnega upanja v naju. Z vedenjem, da bo tudi ob naslednjem obisku ustvarila mučno tišino, medtem ko bom čakala na klic gospe Bele Halje. Z vedenjem, da me bo tudi ob naslednjem obisku vprašala o "današnjem datumu" na način, kot da bi morala vedeti, katerega smo danes in na način, kot da me bo, v primeru, če ne bom povedala pravilnega datuma, napadla s skalpeli in ostalimi medicinskimi pripomočki, ki bi jih lahko uporabljale vojaške armade kot morilsko orožje.

Po tem bi lahko napisali scenarij!

vikend (vremenska?) slika

Ohladitev.

Skupaj smo bili: moj najljubši zajtrk (mini viki krema in čisto sveže žemljice iz špara čez cesto - da se razume), moje najljubše kosilo (vem, dolgočasna sem, ampak margarita v kombinaciji s tatarsko - osupljivo za moj želodček!), moja najljubša pijača (fejkredbul tukaj, fejkredbul tam, fejkredbuli vsepovsod!), moja najljubša večerja (za prebranec še nisem čisto prepričana, svinjska rebrca - mmm) in moje najljubše okolje (če je to le ušlo izpod nadzora uradnih imetnikov stanovanja, ker so si morali le-ti utrgati teden za dopust na morju). Pa na mojo najljubšo emomajčko (menda je. Ker je črtasta v vijolično-oranžni kombinaciji. Oranžna je še posebej zelo emobarva, res.) brez rokavov tudi ne smem pozabit in na mojo najljubšo psičko tudi ne (s tiščanjem glave pod moje roke in z opletanjem jezika naokrog precej zna pretiravat). Tudi moj najljubši fant je bil ves čas primoran viset ob meni (= always matičkarija).

Kmetu, ki je bil samo zaradi naših lačnih očk, noskov in jezičkov oškodovan za celih konkretnih 15 koruz, najbrž nismo pobarvali nobenega lasu na sivo. Ker nas ni videl. Barvanje smo raje prihranili za napad prasca Vremena. Lubenica-mala, iz katere je nespodobno štrlela flaša ogabne pijače po imenu Vodka, je na koncu potegnila krajši štrik in eksplodirala v zraku. Njeno vsebino je razneslo po gozdu - nevarnost pijanih srn v onem koncu se je precej povečala.

Hulk za dva evr(opejčk)a v (skoraj nemestnem) kinu ni bil tako Neverjeten, kot ga prikazujejo na vseh reklamnih panojih. Je bil gledljiv, a kakšne burne razprave si ni zaslužil. Bil je... Za dva evra. Večer, preživet ob steklenicah piva in šalci bele vroče čokolade (yup, that freak was Me) je minil z ugotovitvijo, da znajo bit višjegorenjske gospodične skoraj bolj sitne kot... Kot... Ne, ne najdem nobene dovolj primerne živali. Sitne živali (muha je premajhna). Hvaležna sem bila moji mirni naravi.

Statistične orgije pridejo na vrsto v prihajajočem tednu. Tanja, Jaz in Marko - mi trije smo najboljši par... Ali kako že. Skratka - v petek je bil praznik, danes je gospodov dan - nemoralno in nesprejemljivo, da bi se človek učil! Takšnega mnenja je Tanja in sama sem se ji kar hitro pridružila. Tako dobro nam gre, da nam še izgovori verskega tipa zaidejo na um! Izgovori, ki so mi dovolili, da sem se poglobila v moje geekglobine in odkrila občutek vsemoči. Aliens vs. Predator. Bila sem Alien in bila sem Predator. Z miško v roki sem udrihala po vsem, kar je lezlo in šlo. Ja, za računalniške igrice sem (tudi) med bolj nesposobnimi, tako sem se (boljkotne) vrtela v krogu.

Uspešno pa sem ukradla bicikel Tinkari (Tini pa pulover). Odbiciklirali smo na avtocesto (odsek, ki še ni odprt za promet) in tu biciklirali do onemoglosti (petnajst minut in stegenske mišice so bile paf:)) - Matic, bicikel in Jaz:

(highway to hell)

(vem, smešna sem in ne vem, pač smejem se.)

Čemu za vraga sredi avgusta voham Jesen?

Otoplitev.

(čaj in gužva pod odejo)

Moje viharno čustveno obdobje je, upajmo, utihnilo. Za silo je mojo čustveno žlezo pomiril pogovor z gospo P. in mi zelo pomagal pri prebijanju skozi temne oblake. Računam na najdeno Sonce. Kmalu.

Photo: Matic.

And I wonder...

Neverjetno kolikokrat in kako zelo me Lemon Tree (čeprav Limono razumem le občasno) opiše. Kolikokrat doživljam skoraj identične občutke in trenutke, ki jih opisuje avtor (no, tisto o "i'm driving my car" pač lahko odštejemo, ker nimam izpita, vendar v prenesenem pomenu bi pa že lahko držalo...). Vedno si začnem prepevat besedilo te pesmi (in hkrati ugotavljat smisel Limone), ko se počutim za kanček malo bolj Izgubljeno, kot sicer.

Tokrat nisem tako močno Izgubljena. Se pa sprašujem (in si prepevam komad)... Mnogo stvari. Od tega, ZAKAJ ne jem kuhane paprike, surova in sveža pa je tako dobra, da že skoraj pretiravam s hrustanjem le-te čez dan pa do tega KJE bom našla motivacijo za današnji umor Kokoši - tokrat me v podstrešni sobici čaka z neprimerno težjim orožjem, kot ga je imela do sedaj (statistika pove dovolj?:)). KAKO sem po dolgih mesecih tekanja po trgovinah z obutvijo končno našla svoje nove ljubljenke, mi še posebej ni jasno. Ljubezen na prvi pogled - čisto nepričakovano. Sprašujem se s KAKŠNIM namenom včasih vsepreveč težim k temu, da bi ugajala drugim in zaradi ČESA si želim, da bi me vsi po vrsti oboževali (ni dovolj, da me bližnji?). KJE je moj mali Črnuh dobil idejo, da vrže ven notranjost svojega, očitno prenažrtega, želodca ravno na sredini preproge v dnevni sobi, če pa je imel na razpolago cel travnik pred hišo? Pa KAKO za vraga sem se včeraj zvečer lahko še toliko spraševala, sedaj pa se ne spomnim n i č e s a r?

Oh, ne, še moje najbolj abstraktne misli mi ta trenutek ne povejo kaj bi Limona utegnila biti... Še najbolj mi je všeč tista najbolj banalna misel, ki konkretno in preprosto namiguje na navadno limonino drevo, ki raste pod oknom (v tem primeru se moja identifikacija z besedilom močno okrni... Pod mojim oknom namreč raste breskev! . . . "And all that I can see - is just a Peach tree?")

Emmm... Sprašujem se še... Mogoče in kje obstaja možnost, da pomanjšam video?

Drobni tisk: "i'm waiting for YOU and nothing ever happens" se pri meni bolj interpretira kot "čakanje na nekaj, za kar ne vem, kaj je", kot pa "čakanje na morebiti (še eno) Izgubljeno osebo" :) .

Včasih sem Emo.

Zadela me je skrajna emocionalnost. Pripeljala me je do nerazumljivega spajanja besed, ki pomenijo Nič v primerjavi s tem, kar čutim. So Nesmisel, ki ga ne morem in ne znam osmislit.

In spet je to ena tistih tipkarij, ko ljudem z ne preveč stabilnim čustvenim delovanjem branje toplo odpriporočam.

V svoji (splošni) osnovi sem srečen človek, srečna oseba s srečnim pogledom v in na svet, ki vedno tudi prinese tisti slavni srečni konec (preživetje?).

V svoji trenutni in konkretni osnovi pa sem... Nadvse brezvoljna in žalostna persona, ki se trpinči z na glas izrečenimi samoprepričevanji o tem, zakaj in kako tako zelo spadam v sam vrh skupine Trpečih. Še vedno gledam v prihodnost z nadpovprečnim optimizmom, ampak vseeno me trenutna melanholija fiksira v stanje občutja brezizhodne žalosti. Utrujena sem od bivanja, utrujena od biti Bit.

Imam voljo. Pa ne vem točno zakaj jo potrebujem. Ne najdem bistva, za katerega bi se morala borit.

Tria pravi:

se boš z nožičkom za krompir olupla

Tako me nasmeje Ona. Kako me nasmeje On? Fotografira moj objokan in spačen obrazek. Slikico nastavi za mojo prikazno sliko v njegovem telefonu.

Sem dokaz za to, da se leto in pol trajajoče zdravljenje lahko sfiži v komaj dveh mesecih. Pripombe v smislu, da naj ustavim samopomilovanje in naj ponovno začnem bliskat s sončnimi žarki, gladko ignoriram. Od časa do časa celo (in tudi) pridem do točke, ko se mi ne ljubi več kazat nasmeha na obrazu. Maska mi je padla dol.

Ne vem pa, kako si država upa predstavljat, da bom na datum v nevrološki ambulanti čakala do maja naslednje leto??? Ne želim si spet igranja nujnega primera.

Mogoče res ni tako hudo, kot se mi trenutno zdi, zagotovo pa je huje, kot bi moralo po vseh zdravniških kriterijih in pravilih biti. Furam safr. Pa kaj. Zaenkrat mi ustreza.

Mali kričači in moje "mačehovstvo".

Točno vem, zakaj se mi to dogaja. Natanko razumem, kdo in kaj in zakaj in kako se mi maščuje. Razlog tiči v tem, da sem nekoč bila Otrok. Sicer povprečen, a s tem radoživ, igriv, glasen, hiperaktiven in razvajen Otrok. In bila sem tudi Otrok s starejšim bratom in starejšo sestro, ki sta toliko starejša od mene, da sta bila v mojih najbolj ekstremističnih otroških letih ravno v njunih najbolj občutljivih najstniških letih. Seveda sem jima kravžljala živce s svojo otroško trmo in s svojim otroškim zoprnim in zelo pogostim metanjem v tla (sredi trgovine mi pa še vseeno to ni nikoli uspelo:)). Tisti rek "vse se vrača, vse se plača", ki jima je verjetno še najbolj razbijal po glavi v mojih močnih trenutkih, se je uresničil... Že nekaj let nazaj, a dojemam ga šele sedaj...

Pri mojih rosnih še-ne-dvanajstih letih me je brat prvič razglasil za teto. Nič travmatičnega sicer. Vesela sem bila male kobacajke Zoje... Dokler ni začela govorit. In ko je začela govorit, sem jaz počasi prehajala v fazo pubertete. Lahko si predstavljate, kako sem jo počasi začela sovražit (uh, tole je pretrda beseda. Recimo raje, da mi je počasi začela presedat.). Pri malo manj rosnih še-ne-16ih sem postala teta že drugič. Spet sem bila vesela Mavricija, ampak ga v lastno zaščito nisem pustila tako blizu kot sem nekoč Zojo - da mi ne bi še ta postal neprebavljil. Ja, imela sem (imeli smo) šibke trenutke, ko sem kolerično reagirala vedno, ko je nekdo zaropotal nad mojo sobo (ta nekdo sta bil vedno onadva, ja), a sem se počasi navajala - z že bolj le občasno izgubo pameti. Oskar? Pravkar je prišel v obdobje polomljenega spraševanja "ka to" (= Kaj je to?). Naštimala mi ga je sestra. Sestra, ki je v času svoje zelo težke mladosti (= tako menda misli vsak drugi najstnik) utrpela še največ psihičnih bolečin. Priznati moram, da mi je moj, včasih nehuman odnos do nje, pošteno vrnila. Nad menoj se, namesto nje, torej izživlja njen sin!

Ne prenesem tiste posebne trme, ki jo premorejo le taki mali vražiči. Ne prenesem tiste posebne razvajenosti in izsiljevanja, s katerim znajo upravljati le malčki. In "mami, mami, mami!" kričanje za mojo (!) materjo, torej njegovo babico, ko se za tri metre in tri sekunde umakne stran od njega, mi gre še posebej na organ telesa, ki prevaja kri.

V splošnem imam rada mulčke. Od teh seveda najbolj moje tri. Nečake. Ob vsakokratnem mojem zavijanju z očmi, si rečem, da moj otrok NE bo:

• jedel jogurta (ali karkoli drugega še ne kuplenega) sredi trgovine - sploh mu veličastnosti take navade ne bom nikoli pokazala! Dotaknil se ne bo nobene police s čokolado - v tem primeru bom pred njim odvila čokolado, mu pomolila košček, ki ga bom v tistem trenutku, ko bo stegnil roko, zbasala v svoja usta!
• dosegel tega, da bom pritekla vedno, ko me bo poklical - še posebej, če bo zraven trpeče jokal. Nalašč ga ignoriram! Izsiljevalec mali.
• pljuval po avtu, ker se mu to slučajno zdi fino in zabavno - že dejanje je grdo, kaj šele izvrševalec! Zagrozila mu bom, da ga bom celo njegovo puberteto zafrkavala z njegovo zunanjo podobo... Popolna zafrustriranost v tem obdobju mu prav zares ne uide!
• metal stvari (igrač, kuhinjskega kastrol, svinčnikov) po tleh - v trenutku vse te stvari zabrišem vanj, če to stori le enkrat! (Pretiravam, preziram fizično nasilje. Torej, če to stori le enkrat, ostane brez vseh pripomočkov, ki nosijo potencial, da so vrženi ob tla!)
• vlekel mačka za rep - seveda razumem, da je rep mamljiv, še posebej ob cvileči reakciji mačka... Vseeno bom tako vreščala ob tem, da bo iz strahu takoj izpustil rep iz svojih tac. (Vem, tudi psihično nasilje ni način...)
• jedel kadarkoli (in karkoli) se mu bo zahotelo - ne bo stradal, ampak pustit mu pa ne mislim, da bo po cele dneve nekaj hrustal. Dokler ne dobi prvega PMS.a (za deklice seveda) je to nesprejemljivo!
• posedoval niti ene igrače, kupljene z moje strani - še posebej tiste ne, v katero se bo zapičil po sprehodu v nakupovalnem centru (da bo prostor za igrače, kupljene s tetine in stričkove strani! Pa za vse podedovane avtomobile s strani bratrancev). Sicer bova pa itak hodila le v živalski vrt (kjer bodo živali varne za ograjo:))!

• hodil po mizi - kar zmrazi me, ko si predstavljam ta prizor. Izpodžagala bom noge mize, da se bo porušila tisti trenutek, ko se bo desetkilska kepa pripravljala na vzpon! (hecam se - da mi socialna služba že vnaprej ne odvzame pravice do starševstva:)).

• se metal v tla - najbrž bi se še sama zraven zabrisala. Ne, ta vrsta izsiljevanja je zares grozljiva!

Zanima me, kaj vse od tega bo uresničeno. Vzgoja je delikatna stvar in vsak starš ima svoj prav. "Moj otrok ne bo tak!", se vedno glasi odgovor moje zgroženosti nad videnjem, kako nevzgojene nečake imam. So res nevzgojeni? Sem le sama tako natančna, ker imam pač še vedno to "srečo" (v navednicah zaradi relativnosti), da nimam še lastnega naraščaja? "Mačeha!", mi je danes zabrusila Mati, ko sem ji razlagala svoje "moj otrok pa že ne bo!" poglede... In to mi reče oseba, katero sama največkrat proglasim, da ima mačehovsko vzgojo?

Še vedno pa sem s svojim idealom pleničnika veliko bolj prizemljena, kot sta bila brat in sestra, ki sta ob pogledu name govorila, da otrok pa že ne bosta imela. Ah, kar slutim, da bom na koncu sama ena tistih najbolj pussy staršev, ki jih vodi otrok in ne le-ta njega.

P.S.: upam, da je jasno razvidno, da se sama še nekaj let ne vidim v vlogi mamice:) (da me ne bo kdorkoli česarkoli obtožil:))

Ne boj, mesarsko klanje!

Pokoli mojih osebnosti se nadaljujejo (nikoli ni bilo začetka, konca pa očitno tudi še ne bo...). Gotova sem, da je tista, ki poseduje Lenobo, svojo vojsko umaknila in vem, da je tista, ki ji vlada Želja po znanju, močno okrnjena in izčrpana - vendar še vedno zmagovalna. Spremljanje bitke in končnega rezultata me je tako prisililo, da sem se prav zares podala preko (8x4=) 32ih stopnic (spet eden težjih bojev) v domovanje gospe Kokoši, v prostor, imenovan Podstrešna sobica, kamor luč monitorja ne seže več. Kokoš, vsa mogočna in čepeča na prtičku, večjem od njenega zadka*, je s svojimi strogimi, skoraj sovražnimi gumbkastimi očmi zabolščala vame. Iz svojega vidnega polja me ni izpustila, dokler ni menila, da si zaslužim pavzo (50minut, kot naj bi praviloma zdravo trajala sposobnost mirovanja na enem mestu). Ušla sem ji! Ne za 20minut, kot mi je dovolila, ampak kar za celo popoldne! Pa me je zoprni notranji Glas zvečer pripeljal nazaj - za nadaljnih 50minut. Sem ubogljiva, ni kaj. Ena:nula za del Pameti, ki je pametna. Bitka je dobljena. Je tudi vojna?

Tako izgleda strašni, nehumani teror Kokoši, grozljivega stvora, ki ga bom morala trpeti še cel mesec:

Ne boj, ampak mesarsko klanje? To mi je švigalo po glavi prejšnji teden, ko sem končno prekinila njegovo vegetiranje na mojem računalniku, ki je trajalo več kot eno leto in mu tako dala priložnost, da me potegne vase. 300. Najbrž sem na njegov račun slišala še največ posmehljivih komentarjev, ampak meni je bil dejansko supervšeč.

Come back with your shield, or on it!

Je citat, ki me osupne vedno, ko prebiram o špartanskem življenju. Torej... Moja današnja bitka s Kokošjo (točno, sedaj so boji med osebnostmi zaenkrat umirjeni - a ne končani!) - hir aj kaaammm! THIS IS VA-ĐA-JNAAA! Ali kakorkoli že... :) Pa če domov (= v mojo primarno sobo) pridem na ščitu!

// Omeniti bi morala še Travian, ki mi povzroča hude duševne bolečine, kajti opazovanje, kako te nekdo napada, ti pa nimaš možnosti umika, je izredno naporno... Nop, ni me še zasvojil. :)) //

vađajna pravi: ja, ja... Zdj grem.

sabina pravi: pa živa prid nazaj

*zadek: nimam pojma, zakaj mi je bil ravno tisti trenutek ta izraz bolj simpatičen kot "rit" :)

P.S.: slikic z lago di garda še ni, ne.

Lago di Garda. (ena.)

Jan, Monika, Darja in Matic --> Via Lago di Garda, Gardsko jezero. Jezero, ki bi, če bi bilo slano, dalo popoln občutek morja (res je, spet nisem prišla do morskosti o kateri sanjam že od... Nekdaj?:)).

Začelo se je z Ribolovom. Na stopnici. Eni. // O Ribolovu v vagiVesolju govorimo takrat, ko nekdo "ujame ribo", torej štrbunkne s celega - z vsemi štirimi udi, štrlečimi stran od trupa. // Odnesla sem jo brez fizičnih posledic (glede tega imam očitno lastnosti pijanca:) - naj štrbunknem še tako močno, hujšega ne bo!), samo ena psihična mi je ostala - povečan občutek sramu in ponovnega zavedanja svoje štorikavosti (nerodnosti), kar pa je izredno težko prebolet.

Pravzaprav se je začelo že prej... Z ugotovitvijo, da sva doma pozabila spalno vrečo in da imava le en armafleks, kar pomeni bodoče konstantno ravsanje za obstoj na tisti krpici blazine - ne, midva naj se ne bi znala sporazumet kot odrasla človeka:P. Poleg tega ne bi bilo švoh imet (vsaj) enega povštra (trenutno res nimam ideje za slovenski prevod besede povštr... Podglavna blazina?). Torej nekaj pomembnih stvari, ki so nekako ključne za kampiranje ob jezeru... Problem s spalko je rešila Monikina dekica, ki me je strašno nervirala vsako noč, ampak je bila nujno potrebna, da moj najdražji ne bi dobil ozeblin (moja naravna peč očitno ne deluje:)). Problema s prepovedjo, da s seboj vzamem svoj kozmetični kovček pa ni rešil nihče (losjoni, flajštri, balzami in ostale žavbe, ki jih najbrž ne bi niti enkrat uporabila, so tako ostali doma).

Nadaljevalo se je z zame neverjetno bolečimi bosimi pohodi po kamnih, seveda uničujočimi za moje podplatne blazinice (pa tudi za glasilke - javkanje vedno zahteva kar nekaj energije) pa z nekajkratnimi treski z ročko po prstih - tisti ročki, s katero umakneš sedež, zaradi katere gre zadajsedeči (vedno jaz) sploh lahko iz avta, ki premore le sprednja vrata - in z ušesnim trkom ob streho avtomobila, medtem ko med tlačenjem sebe v avto paziš, da ne butneš soseda. Da o zaležaninah ne govorim! Ušesni mešički so trpeli čisto vsako noč. Turbomaksimus zares narekuje smrt delom telesa, ki imajo potencial za "biti poležan". Tudi mehur je trpel. Seveda je trpel, če je bil wc kar nekaj oddaljen od šotora! Tako sem bila prisiljena ignorirat potrebo po izločanju vode iz telesa za tistih nekaj ur spanja.

Doletel nas je tudi... Vihar? Orkanski veter? Tornado? Kakorkoli - huda nevihta nam je prvo noč skoraj odnesla šotor. Fanta se v prepričanju "saj bo lepo vreme" nista kaj preveč trudila s klini (pa saj niste mislili, da sva midve postavljali šotor??:P). Zanimivo, niti me ni bilo strah, da bi veja nad nami padla na mojo glavo in popeštala še tisto nekaj pameti, ki jo premorem. Preveč sem bila zaspana za kaj takega. Naslednjo noč smo se na morebitne vetriče bolje pripravili. Tudi (pijano) izzivanje Stvarnika (moška ideja, itak) nam ni izpulilo niti enega klina. Zadnji dan nam je zmanjkalo zobne paste. In že uporabljen tampon v ženski tuškabini je moral biti prav ogaben - k sreči ga s svojim nevidenjem nisem utegnila zapaziti. Pa da ne pozabim, kako se mi je v pravem trenutku strgala naramnica modrca. Dah! Sovražim to.

Končalo pa se je... Z veleslavnim, veleznačilnim, veleogromnim in veleneumnim Spotikom na relativno ravni površini pol metra stran od ceste. Razbila sem si koleno. Tu se tista trditev o značilnosti pijanca, ki jo sama premorem kot trezna, izniči, kaj?

Tako. Moj stil opisovanja - najprej ven spravit ves srd in gnev, ki se mi je nabral tekom določenega dogajanja, nato pa potegnit črto in napisat: "vsekakor je bilo odlično". Pa je prav zares bilo. Dokaz pride v slikovni obliki, za kar bom potrebovala še nekaj trenutkov. Torej - fotografski material pride naslednjič! Do takrat pa lep učni pozdrav iz moje podstrešne sobice - ja, tokrat se selim na podstrešje... Stran od tipk, pikslov in čipov.