A četrti letnik zares postane samo še mešanje dreka?

Moja desna nosnica je še dihljiva, medtem ko se je leva že zaprla, prav tako levi slušni kanal, levo oko pa gleda še bolj utrujeno kot sicer. Z zmasiranimi stopali, ki se mi ne dogajajo pogosto, s šajtrgo ali samokolnico vozim vtise s predavanj preteklega meseca na kup. Ne ugotovim, ampak le potrdim: letos so vsebine predavanj postale  cela megla nad Sorškim poljem ob sedmih zjutraj (čeprav me vlak po tem koncu ne pelje več vsak dan in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstala pred sedmo uro zjutraj). Če so že profesorji tisti, ki se trudijo za segrevanje ozračja, smo jaz pa še nekaj tisti, ki se ne dvignemo v luft, ostajamo pa sključeni vsak v svoj stol in vsak s svojo kracaško umetnino na robu papirja.

Kot da smo slišali že vse (pa nismo), kot da smo skritizirali že vse (pa nismo) in kot da smo že našli rešitve za vse probleme današnje družbe, izobraževalnega sistema in strtih src (pa jih nismo). Obupali smo nad idejami, za uresničevanje katerih naj bi bil odgovoren naš študij, ambicioznost drugih nam gre celo v nos (tudi v tak nos, ki diha le napol, piše zgoraj), aktivnost je nekaj, kar se nam pač ne ljubi.

Naučili so nas tega, kar jim je bilo naročeno. Naučili so nas kritičnosti, pomagali so nam spoznati širino, pokazali so nam, da obstaja vesolje stališč in nas usposobili za zijanje skozi tuje okno. Kritičnost? Kje je zdaj? Povem ti: pojedla je lastnega roditelja, ga še oglodala, da je postala tako debela, da svojih udov ne zmore premakniti več. Njen novi lenobni značaj je kritičnost začel poenostavljati, pripeljal jo bo nazaj na začetek, ko bomo rekli, da je vse skupaj preveč ogromno, da bi karkoli sploh utegnili spremeniti. Tako kompleksno je, da je že enostavno! Optimizem našega področja se z vsako priložnostjo, da bi se zavzeli za spremembo, oddalji od pravega cilja izboljšave.

Razmišljanje je večkrat okej, če ga pustiš neinterpretiranega, ampak nikakor ne morem brez mojih opomb. Ki so:

Prvič: moj študij je še vedno simpatičen, mogoče postaja le dolgočasen - odgovornost je najbrž pri meni.

Drugič: moj študij ni brezpredmeten. Ima svoj point, spet pa smo naveličani premlevanja vedno istih tem.

Tretjič: nisem v čem depri podobnega. Razmišljam. Iščem začarane krogce.

zasnove brez realizacije

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.

O beograjskem dežničkanju in čevapkanju

Nekje dvanajsto orjaško evropsko mesto, ki je začutilo mehkobo mojih podplatov, je Beograd.

Opomba: Pod orjaško evropsko mesto spada tudi Heraklion, ki nikakor ni orjaški, niti glavni, pod mesto, kjer sem lahkotno stopicljala pa navidezno spada tudi London, čeprav letališkega objekta še nikoli nisem zapustila.

Beograd je siv.

Opomba: Še bolj siv je postal tudi zaradi dežnikov, luž in megle.

Beograd je propadajoče mesto.

Opomba: Mogoče ni propadajoče, ampak vsekakor se ne obnavlja. Bombe se v stavbah še vedno vidijo, stavbe brez bomb pa tudi ne kažejo ravno cvetočega videza. Ah, propadajoče bo kar pravi izraz.

Prav tako Hiša cvetja, Kuća cveća, House of Flowers. Ni cvetoča, ker je trg pred njo poln smeti.

Opomba: Vseeno je bilo ta kraj potrebno pregledati, čeprav Josip z nobeno taco ni posegel v moje življenje. Ljudje tam so prijazni, ne reče se "nas dvoje", ampak "nas dva".

Beograd je presenetil s hostlom, s kopalnimi plašči, copati, brisačami in čistočo.

Opomba: Presenetil tudi z nizko ceno bivanja!

Po vračanju v našo bivšo prestolnico nimam posebne želje, deset ur z vlakom tja in deset ur z vlakom nazaj je bilo nenavadno prijetnih, čeprav je bolel hrbet in pekel mehur. Družba še osmih malih žurerjev nikakor ni bila prepirljiva, še toliko bolj ne, ker Beograd ni tako zelo žurersko mesto, kot je šminkersko. Vrste na stranišču so zanimivo daljše pri fantih kot pa pri puncah!

Povzetek: Čudovite izkušnje v ne tako čudovitem mestu.

Obročkasto ali tudi to je dober nasvet za šoping!

Spet reklama, sicer skromna, absolutno pa lahko odprem oglaševalsko agencijo, ker sem tako super pri tem. Naslov objave je ukraden iz slogana gospodične Osenarjeve, za katero še vedno trdim, da je za pojest, čeprav je njena mahajoča leva roka a little bit annoying (angleško, ker je "annoying" lepa beseda).

Če želiš, da bo preostanek tvojega življenja rožnat, trikrat potiho zapoj Kekčev song, potem ga še trikrat zamrmraj, nato se trikrat na jolemajole način zasukaj, trikrat na glas zavpij "Od Jane obročki so najbolj kul!" in si naroči enega. Si fant? To ni ovira. Stisni še en "like" na Elle Talent TUKAJ.

Lahko se pridružiš tudi na Handmade by Jana Troha in prešnofljaš njeno spletno stran. Vohunjenje je s tem dovoljeno. 

Zdaj trikrat z dlanjo udari v dlan, plosk!

Make love or have sex?

Na glas je včasih besede slišat čisto drugače, kot jih poslušaš, če le tiho razmišljaš o njih, ane? Zanimiva je preprostost, ki jo spoznaš, ko se z nekom o tem - pa čeprav je skoraj neznanec - pogovoriš.

Sem zelo tipična družboslovka, nakar si ti naravoslovec, še bolj tipičen. Jaz sem estrogen, ti testosteron in jaz gledam na problem iz nešteto različnih vidikov. Ti pa samo iz enega. Jaz kompliciram pri analizah, razlagah, argumentih, pri enostavnih odgovorih, zate je rešitev jasna, takoj vidna, le ena. Medtem ko nekaj tebi čisto samoumevnega zafecljam v neizmerno veliko število vozljičkov, ti primeš štrikec in vsi vozlji postanejo samo navidezni. Jaz sem divergentno, ti pa konvergentno in spet se mi zdi taka površna in hitra posplošitev nepravilna in zločinska, kot da te označim, da nisi ustvarjalen. Seveda si, ampak na tvojem področju, ki se ne tiče reševanja problemov, ki po tvojem ne obstajajo.

Zakompliciram, ti poenostaviš. Se prilagodim, tebi je vseeno. Zato sva za skupaj in zares je fino.

Mantra: "Nazaj v zverinjak!"

Še štiri večerje, štirideset preplavanih dolžin bazena, tristopetdeset strani zadnjega dela Twilight sage (nja, še vedno padem noter, zraven ugotavljam o popularnih samomorilskih težnjah, zavijam z očmi nad izmišljeno prepoved o seksu pred poroko in berem naprej ...), še deset litrov popite vode, samo še tri masaže (ob katerih sicer kričim, ker boli, in ne uživam, ker masaža ni enako božanje) in še nekaj obupanih esemesov, ki na glas hrepenijo po po-moje-svobodnem življenju ...

Potem grem nazaj v zverinjak. K mali mišji zverinici, veliki zverini z medvedjim objemom, k skupini vedno lačnih zveri - manj po znanju, več po hrani - in k mnogim drugim na dveh nogah hodečim zverinam, ki se bodo vame zaletavale na prehodih za pešce, se z mano borile za proste stole na premetavajočih mestnih avtobusih, me grdo gledale izza šalterjev raznih pomembnih in še bolj nepomembnih institucij, k zverinam, ki zares kažejo zobe in niso prijazne.

Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih. 

po-moje-svobodno življenje je tisto, ki ima zajtrk šele ob pol dvanajstih in nima dveh toplih obrokov na dan

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim.

Ni hakeljca v tem, da je dovgčas, hakeljc je v tem, da se take zdrave rutine vsak normalen človek naveliča (normalno je edino zdravo, ja?).  Uživam, seveda uživam, ker sem v karanteni pred zunanjimi pritiski in zvermi urbanega sveta (z izjemo hotelske receptorke, ki grize), po tihem pa mazohistično pogrešam vsakodnevne brzice, ki premetavajo človeško telo, kakor se le njim zazdi.

Urnik v turkizni barvi, ki se spremeni le ob vikendu, ko ne obstaja, je v podrobnostih tak:

7.30: brutalni skok iz postelje (to si prebereš kot: trikraten zamik budilke za deset minut, nato odvlek s pomočjo nevidne sile do kopalnice, šele na stranišču pa ugotovitev, da je pretok krvi zdaj usmerjen v vertikalo, ne več v horizontalo).

8.12: zajtrk (tudi ta je rutina: ob vsemogoči ponudbi na krožniku pristanejo štirje prepečenci, košček slanine in sira, šalca kakava in dvakrat kozarec pomarančnega soka).

9.30: telovadba in iskanje izgovorov, zakaj se mi popoldan ne ljubi na kavo, zakaj se mi popoldan ne ljubi na sprehod in zakaj se mi popoldan ne ljubi plavat (vse to se mi sicer ljubi, ampak ne v taki prijazni, a vsiljivi družbi).

10.05: ogled dveh delov Big Bang Theory.

10.50: kolesarjenje po dva krat dva metra velikem prostoru, naredim nekaj kilometrov, po petnajstih minutah imam dovolj, usedem se na stol. Poklepetam s sokolesarjem, če ga imam.

11.10: ogled dveh delov Big Bang Theory.

12.00: kratek sprehod po parku.

12.20: kosilo.

15.30: plavanje, petkrat gor in petkrat dol po navadnem bazenu, nato petnajst minut namakanja v vročem bazenu (v kar je všteto tudi prerivanje z debelimi in manj debelimi mamami na masažnih šobah).

16.30: ogled dveh delov Big Bang Theory. 

18.25: večerja.

19.00: opravek nekaj klicev, ki so pomembni za moj čustveni obstoj.

20.00: branje četrtega dela sage Somrak (Breaking Dawn) in zgražanje nad bedasto vsebino knjige. Možnosti, zakaj  so moja mnenja takšna, sta dve: a) postala sem zrela; b) vsebina knjige je postala (?) bedasta. Ker je prva možnost zelo vprašljiva in po mnenju mnogih nemogoča, gre najverjetneje odgovor k točki b. Ker pa je bila vsebina knjige moji duši zaradi vampirske narave na začetku neizpodbitni "vau", zdaj pa se mi od vse osladnosti ruši sladkorno ravnovesje v krvi, je vsebina zagotovo postala bedasta - vsaj v smislu pretiravanja. Ko je dovolj, je dovolj, ker pa se po novem skušam držati tega, da začeto dokončam, bom tole sago prebrala do konca. Ah, pravkar se je pojavila še ena teorija in sicer teorija mojega vednoumnega prijatelja, torej: c) moja angleščina je tako zelo slaba, da tričetrt knjige ne razumem, kar posledično prinese prebavljivost in to, da bom prebrala še celo četrto knjigo. Seveda se moj vase zaverovani jaz s tem ne strinja.

21.30: spat.

Ogled dveh delov Big Bang Theory pomeni tudi sočasno klikanje po medmrežju (kjer seveda, kot obljubljeno, opozarjam nase), pomeni pa tudi to, da bo epizod kmalu zmanjkalo. Na zalogi imam tako še:

- sezono Breaking Bad  

- šest sezon Sex And The City plus oba filma

- nove dele zadnje sezone Weeds

- Glee (da prešnofljam, kaj je ta pohvaljena reč)

- samo en del nove sezone One Tree Hill

- animiranček The Secret Of Kells

Materiala dovolj, shramba na mojem minitopu polna, polica, kjer me čaka še preostalih deset knjig je tako še pridno nedotaknjena. Ne dolgočasim se, uživam v brezdelju, pogovori z mano so super (še vedno me draži misel na vse moje izgubljene dežnike v enem dnevu), manjka pa mi določen pretres, ker je mirno življenje zares za umret (op.p.: pretres, ki ni v obliki človeka, ki mu ne zmanjka pohval in povabil na kavo).