Samo še trije so, come on!

Spet v fazi učne agonije, spet so priprave na učenje daljše od samega učenja, spet je učni štart pojedel več energije kot bi je bilo potrebno, če bi se samo lopnila na stol in pred sabo položila tiste pomembne papirje.

Začelo se je v soboto, ko sem o bližajočem se datumu že paranoično razmišljala. Potem sem se prijavila na izpit, da sem zadevo doumela kot nekaj realnega in ne več fantazijskega. V nedeljo sem na fejzbuku objavila komad, pod vplivom katerega sem naredila maturo, čeprav je bila objava bolj zaradi zamujenega koncerta večer pred tem. V ponedeljek sem se filozofom zaobljubila, da začnem z glodanjem učnega materiala. Ker ponedeljek je čas za začetke! Brihta bi lahko vedela, da ta ponedeljkasta ideja še vedno ostaja le mit. V torek sem po telefonu bolj samo sebe prepričevala, da bo tokratno popoldne pa res neizprosno za trening sivih možgancev  ... Ko sem pa podlegla utrujenosti in misli na to, da me čaka delovni večer, si namontirala svečke na ne več tako novo ikea mizico ...

In svečke nikoli niso bile prisotne v moji praksi sproščanja, niti nisem verjela, da bi bili plamenčki sposobni česa takega - dokler zadnjič nisva pritovorila kile navadnih in pol kile dišečih, nabavila še šest čarobnih posodic zanje in začela furat svečkasto romantiko ... Ki se je izkazala za popolnoma okej.

... in zraven na pirovski podstavek položila še šalco zelišč. Si potem še s psihadeličnim vzorcem deke pokrila stopalo, nezavedno v objem privabila kosmato žival, še del neumne serije sem si pogledala in malomarno zadrnjohala. 

Danes sem si šla kup elektronskih črk pretopit na papir. Ker se za kar vsak predmet ne da učit z miniinčnih zaslonov (in to je zdaj krivo, da sem toliko časa potrebovala!). Ampak zdaj razmišljam, a bi za kosilo bolje izpadla pica s klobaso, ali pečen krompirček s puranom v najbrž_paradajzkovi omaki ...

El Gato con Botas! ali kako bom december preživela na makaronih

Ta veseli december zame ne bo imel kuhanega vina ob Lublanci, veselih kosilc po mehiških, tajskih in italijanskih restavracijah, božičnih cimetovih piškotov ali novoletnih golažev, pogač in oh, decembrskih nakupov darilc, o katerih sicer vsako leto sanjam, a na koncu pogruntam, da je moj tošelj prešvoh, da bi lahko nosila Božičkovo brado, ali pa so ideje prejalove, da bi na glavi imela pogreznjeno dedek Mrazovo sivo kučmo ...

Ta veseli december pa me bo vseeno spremljal s prečudovitim spominom na zadnjih deset dni novembra, ko sem pohajala po soncu, tudi v kratkih rokavih, ko sem z absintom v roki skakala po Gaudijevi klopci, dan prej pa po neznanih gričkih z ogromnimi kaktusi in s papigami v krošnjah palm. Ko smo capljali med živahnimi stojnicami La Boquerie ob La Rambli in iskali hrano - od tipične domače španske, gigantskih rib, mošnjičkov nenavadnih začimb do mednarodnih Subwayev, ki jih, helou, pri nas ni. Sleepy Beds Hostel je bil pravljičen, po lokalih pa cene podobne našim. Sagrada Familia je še vedno v objemu žerjavov in ne vem, če se je kaj spremenilo od mojega zadnjega obiska šest let nazaj. Šest let? Katalonija je še drugič potrdila mnenje o prijetnem, lahkotnem in brezskrbnem vzdušju.

Potem smo poleteli proti najbolj očarljivemu mestecu s seznama obiskanih mest moje potovalne zgodovine. Žuranje je doseglo vrhunec, aguardenteji, kalašniki in črnorusniki so odpeli svoje, dan je postal noč in noč je postala dan, prehojenih deset korakov več mimo vrat stanovanja, v katerem smo si pripravili luštno spalno gnezdo, je pomenilo moro. Šli smo do oceana, šli smo na francezinjo, na obupno hudega pšanca in konec novembra dvakrat imeli piknik na terasi s pečenimi šniclji, klobasicami, pečenim krompirčkom in zelenjavo. Špansko zaprtje prebavil je nadomestilo porugalsko pospešeno prebavljanje vsega.

 

S šopingom sem malo pretiravala. Če sem v Barceloni na tržnici nabavila le dve rutki iz mojih rutkastih fantazij, sem v Portu kupila čevlje, za katere sem že pred nakupom vedela, da jih ne bom nosila. Pa bom probala in vseeno vzela kot izziv to visoko, a stabilno peto - zdaj, v decembru. Zaljubila sem se v mehke copate, ki jih dobim šele s koncem decembra, ko kolegica, pri kateri smo poleg piknikov in okupacije jogijev, gledali tudi Kavbojce in aliene, zamenja številko 37 za 38 in se za praznike vrne domov. Kupila sem še modro oblekico v Leftiesu, ker je bilo tam nujno potrebno nabaviti nekaj, in gamaše in clutch torbico v sivi barvi. Po topli vodi z okusom v Casa de Chá, sem v kufer pripeljala še nekaj čajev, da bo december vsaj malo winter honey obarvan, če bom že na makaronih cel mesec, in zbirko modelčkov za tipične portugalske sladice, katerih ime gugl ne najde. Pato de nata se jim reče, če napišem na hitrco.

Nazaj v Barcelono, v bližino Camp Nou-a, ker se je obetala fucbal tekma. Ki smo jo zignorirali, saj nam bankomat ni več želel izpljuniti normalnih evrov. Yellow Nest Hostel je bil okej, čeprav s sobami po dvanajst postelj in tečnimi sospalci, ki očitno ne štekajo koncepta hostla z večposteljnimi sobami. Čisto zadnji dan je bil v celoti namenjen Daliju - najprej z vlakom do Figueresa v Dali Theatre-Museum, potem pa na bus in čez gričevnat prelaz do morja v Portlligat, kjer si je zrihtal sanjsko bajto, polno drobnih kičarij, ki v celoti predstavljajo neverjetno domačnost in red. Še zadnjič (in prvič?!) letos namočim prst v morje in ugotovim, da je toplejša kot poleti bohinjska. Finale pet pred enajsto je bil spet ob La Rambli, tradicionalno v KFC-ju, čeprav na betonskih ograjah v družbi nadležnih klošarjev, ki so nas pregnali na še zadnji metro.

Do zadnjega nas je spremljal El Gato con Botasss, še slikali smo se z njim, in dobro je, da sem šla na trip kar v starih obšlesanih in razcapanih supergah. Postojanke Aeroporto di Venezia Marco Polo - Barcelona Airport El Prat - Sleepy Beds Hostel - Airport Oporto Francisco Sa Carneiro - El Prat - Yellow Nest Hostel - Figueres - Portlligat - El Prat - Marco Polo so se izkazale kot eno zelo intenzivno vandranje po svetu in mimogrede - Benetk si še vedno nisem ogledala, videla jih nisem niti iz zraka! Vsi leti so bili ob zelo nočnih in nečloveških urah, zato sem danes spala do desetih (kar v prevodu pomeni pravi luksuz).

Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.

Pa je teden navdihovanja nad tem Krasnim novim svetom mimo. Zdaj bo čas za resnejše zadeve - za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija ali pa za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali vame z vsake strani učnega materiala.

Ali pa za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija IN za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali (po mačje in kot da imaš občutek, da bodo vate izpljunili svoj sapnik s požiralnikom vred, op.izg.) vame z vsake strani učnega materiala? Ker sem vseeno raje čakala in pričakala kjut ikea mizico v beli barvi, ki bo pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash študijsko sobo (moje latentne vsebine imajo sicer v beležki, da bo mizica v bistvu pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash družabni prostor za druženje ob novih kozarcih za vino). Ne gre drugače.

Ampak pohod proti sončnim žarkom?! Za deset dni bom odložila plašč, čeprav mi tale vklop meglenk vsak dan znova ne povzroča posebnih težav ali kakšnih razpoloženjskih negativizmov, nesigurnosti ali depresij. Pa za deset dni bom zanemarila že malo obšlesane škornje, za katere (zaenkrat precej pasivno) iščem družbo, debele žabe, hude rute in ostale zimske elemente, zaradi katerih Novembra ne vidim kot hladnega in brezdušnega. Precej udoben je. In sproščen in topel. S filmskim poljubom preden dec na koline gre.

Kakorkoli, jutri me ob kuhanju nedeljske južne za enega (forever alone goveji šnicelj v naravni omakci s pirejem iz dveh malih krompirjev) čaka prvi del pakiranja, ki bo zares zajelo le ta nujne potrebščine kot so trojne gate, trojne štumfe, ena majčka z dolgimi pa ena s kratkimi rokavi. Drugi del pakiranja bo v ponedeljek, ko bom vse žavbice morala stisnit v manj kot stomililitrske flaškice, da me na letališču ne bodo začopatili kot occupy wtc gangsta mafijozota ... Mja, kot da sem tako samodestruktivna, ha? Nisem - pa čeprav me rajzefiber še ni dregnil.

Ukvarjam se z jogo. Enkrat na teden.

Kar obsedela sem tam na klopci mini gozdiča velikega parka, ki meji na hrib neskončnih gozdov. Oh, zavzdihnem, da bi se take rutine držala vsak dan! Vse bi šlo na bolje - fizična kondicija, nevrtoglavo opazovanje dreves, bistrejši možganci in pomirjena umetna razdražljivost. Pa spočito oko. Košta me nič, profit je pozitiven, a tega ne vpeljem pa ne vpeljem med vsakodnevna to do opravila kot so:

• Get up, survive, go back to bed.
• Požlampaj pol litra limonade, pol litra čaja in pol litra vode pa še kaj, ker je liter pa pol premalo.
• Popij šalco kave z dvema žlicama rjavega cukra in s pljuskom laktoznega mleka za jutranje razvajanje (samo če boš naslednji dve uri doma).
• Umij si zobe, prečekiraj forum, potegni dol torrent epizode za tisti dan.
• Skuhaj kosilo, lahko nadgradiš tudi svoj Receptnik, ker je kul za tvojo kuhinjsko samozavest.
• Spucaj mačji sralno-scalni peskovnik.
• Odšihtaj in si zabeleži par novih evrov v obračun.
• Čohaj se s svojim najljubšim fantom.

Podoben primer v uvodu opisanemu problemu sprehajalnih (ne)navad so opravila spodaj ...

• Uči in nauči se nekaj. Ne čakaj na mizico iz ikee, ne čakaj na čokolado, ne čakaj na maj.
• Priročnik Joga, združitev telesa, uma in duha naj ne bo podstavek za vroče napitke.
• Nažavbaj se z žavbo, ki naj bi preprečila modre fleke na stegnih in trebuhu. V učinke le-te sicer ne verjameš, a kako boš vedela za ziher, če tega ne izvajaš pridno vsak dan?

Pametnjakoviči pravijo, da je magičnih 21 dni tistih, ki ponavljajoče aktivnosti, v katera se prisiliš vsak dan (ob približno istem času pomaga), spremeni v samoumevne dejavnosti, ki jih imamo za pomembne za naše preživetje. Za začetek naj se vsaj sprehod spremeni v avtomatizem, pliz. Še dvajsetkrat!

V svetlo sivih žabah iz osnovne šole po nova očalna stekelca.

Osupljivo je! Neopisljivo! Čeprav mi najbrž ni treba do te točke, ko bom videčim opisovala, kako je dobro videti. Tako lepo je gledati v ostre razločne oblike, v robove, ki ločujejo telesa in v listje na tleh, ki ni le gmota listja na tleh, ampak so dejansko list zraven lista, vseeno gmota, ampak s popolnoma ločenimi entitemi. Vidim! Vidim napis na tabli za pokopališče, vidim, kaj piše na hiši, ki predstavlja šolo, čeprav se mimo le-te vozim že celo življenje. Zdaj ugajam profilu potrošnika in takoj ob vstopu v Lidl vame butne napis Akcija!, tole objavo pa pišem s pokončnim hrbtom in z glavo 30 centimetrov stran od ekrana. Brez matranja.

Vid še vedno ni stoprocenten. Lahko pa grem do točke, ko bom videčim opisovala, kako je slabo videti. Bedno. V trgovini moram vsako stvar posebej vzeti v roke in prebrati, a gre za piškote, a za napolitanke. Napisi so megleni in kot da bi gledal skozi gips v svet. Obrazov ne vidiš razločno, samo predstavljaš si lahko, da ima oseba kriv nos ali mozolj na bradi. Prodajalki v pekarni zakvakaš, da žal ne vidiš, a imajo koruzni ali polnozrnati kruh, ko te nedefinirano sprašuje "A tega, a tega?" in ko te potem druga sprašuje "A toliko?" pri kosu slanine, se ti o nevidljivosti ne ljubi razlagat in na blef rečeš "Toliko, ja," čeprav ob prihodu domov pogruntaš, da je slanine odločno premalo. Največji hudič so mestni avtobusi, ki bežijo pred tabo takoj, ko pri vseh ugotoviš katere številke imajo na čelu in kateri je tisti pravi, ki bi te moral pospraviti v svoje žrelo.

Seveda ni tako hudo kot se sliši. Potrebna so le prilagajanja in malenkosti so tiste, zaradi katerih si občasno jezen. To, da v procesu šolanja nikoli nisem videla na tablo in da sem se ob gledanju filmov na mini šolskih ekranih vedno dolgočasila, ker tudi iz prve vrste nisem videla dovolj dobro in da sem vedno prepisovala iz zvezkov sošolcev, ki so dobro videli na prosojnice, me nikoli ni kaj preveč spravljalo v obup. Tudi moji ljudje so se navadili, da bom na pohodu po mestu le prazno strmela mimo njih, če ne bodo skočili pred moj nos in me dregnili v rebra s kričanjem svojega imena.

Zdaj bodo te težave vsaj delno izpuhtele. Ker vidim! Vidim Krasni novi svet. Revolucionarno!

Z enim klikom zrušim tudi harmonijo!

Resno: če želiš najeti rušilca česarkoli, ne potrebuješ dinamita pa buldožerjev. Potrebuješ mene.
Vse lahko zrušim že s samo enim klikom, pa če gre za pravkar na novo naložen in spedenan računalniški sistem, za harmonijo, ki se je pred tem pridno izgrajevala iz dneva v dan, ali pa za habitat glivic, ki v pravem sožitju furajo svojo civilizacijo v predelih mednožja. Nebotičniki in stare dinozavrske stavbe, oblečene v bršljan, oh!, in Burj al Arab, so še najmanjši izziv za moje storitve. 

Samo en hakeljc pri naročilu obstaja: kar se da zakamuflirati moraš pravi namen. 

Če želiš porušiti bajto sosedu, mi povej, da bi bilo potrebno pospraviti le pasjo uto. Če želiš zrušiti windowse bivšemu tipu, mi povej, da bi bilo potrebno le odstraniti Microsoft Office iz sistema. Če želiš zlobni šefici zadati takšno ali drugačno glivično okužbo, mi povej, da bi ji bilo potrebno le pljuniti v šalco s kavo. 

Mojster za nenamerno povzročanje škode sem.

zmešnjavca

To, da sem tik pred blagajno moje najbližje in najbolj redno obiskane trgovine (ki me vedno znova rešuje pred piemesovsko potrebo po konzumiranju xxl vreč junk futra) razbila flašo vina, ki mi je po vrhu tega, da sem z njim zasmradila celoten tisti špajzelj in dolgo vrsto za mano naredila še daljšo, sploh niso zaračunali,

in to, da sem naslednji dan v drugem malo bolj oddaljenem merkatorju do računa prišla z goro nepomembnih sestavin v najljubši vrečki iz blaga brez bančne kartice, kar me je pahnilo v to, da sem morala skočit domov pa spet nazaj, ampak predvsem zato, ker jim nisem želela pustit te najljubše vrečke iz blaga in soka rdeče pomaranče (ta je ne zaradi mene že pristal na kupu za embalažo?!*) ob predpostavki, da so lpp linije bile zapisane pod sobotni urnik**,

je bil vrhunec zmešanih dejanj v tem tednu Osebe (gugl translejt: izgubljene v vesolju), ki bo morala nujno vpeljat preverjanje, če glava še stoji na peclju trupa, če bo želela nekoč v grob odnesti tudi lobanjo.

Verjetno je bil kriv vikend romantičnih potnih kapljic v savnah osupljivega wellness centra. 

Ali pa rojstnodnevno praznovanje/nažiranje na mrtvih dan (mjaumjau :*), ko bi sicer morali jesti čevape in hamburgerje na Žalah. 

Ali pa zadovoljstvo, da sem se končno oskrbela z mesečno urbano in študentskimi boni za novo študijsko leto (in zdaj čoham boga po jajcih?).

Ali pa sem na splošno vzela ta satelitski padec nazaj na Zemljo (sateliti so zdaj ful aktualni) premalo zares pa me ta druga sila tepe po glavi, da bom dojela, da življenje niso mehurčki. V atmosferi je veliko več bomb in zlobnih mini metkov.

Sem bila pa na jogi zelo pohvaljena, kar dokazuje tisto najbolj pozitivno posledico dvotedenskega aktivnega oddiha, ki se mu pravi riheb. Tudi ikea je bila uspešno prehopsana, končno imava temne zavese za ponoči in ogromne lonce za shranjevanje makaronov in riža in kosmičev. Še mizica za pet evrov nama manjka pa kozarci za vino tudi ne bi bili švoh. Pa da ne pozabim, da sem si prvič v življenju sama zapičila iglico v trebuh! Za konec se vseeno sprašujem: A bi bil ta teden lahko malo bolj prizemljen, resen in ... Novembrski? Rdeči desetinčnik, bodi popravljen.

---

DROBNI TISK:

*resnično postanem zver, ko si skiciram en zajtrk za naslednji dan, a zjutraj obupano spoznam, da je cel sok popit s strani nelastnikov soka, ki se jim ni zdelo potrebno niti vprašati za srk, kaj šele za cel liter

**je enako "vozim na 20 minut in če me zamudiš, imej vsaj snack, da bo hitreje minilo"