Pred prazniki ...

Po petku trinajstem, ko bi morala dobiti nakazilo, še vedno nisem dobila celotnega zneska. Kričim nad šlamparijo računovodstva. Šlamparijo, ja!, ker moja smola tistega tedna je prešerno minila na soboto, ko sprevodnik ob gužvi na vlaku ni utegnil priti do mene pravi čas, tako da se je zgodil win-win, če sem že par dni prej zoprno plačala dvakratno vožnjo.

Po dokončni posvojitvi Djangota, ko je zdaj v predalu tudi njegov potni list, se samo še vsake toliko, ko zaide misel na potencialno že nujno selitev in ko v Jinxinih očeh zaznam prezir in pogled skozi mene, spopadam s strahom in vprašanji, a je bilo tega zares treba. Ja, je bilo tega zares treba - potem, ko se ponoči pridrenja na hrbet ves po traktorsko ropotajoč, je bilo tega zares treba.

Po dnevih pritiskov in čudnih bremen in po vikendu apatije je moralo priti tudi do tega, da sem dopoldne posvetila glasnemu hlipanju in objokavanju celotne situacije.  Nič prav decembrsko se ne počutim.

Po pogovoru, ko sem še zadnjič spustila en slap po licu navzdol, je bilo pa življenje lepše. Hvala za najbolj primerno razumevanje, ko sta se dva neodgovorjena klica res obrestovala.

Po avokadovem namazu, preprostem, s kapljico limone, ščepom soli in popra, pljunkom jogurta, da je še malo bolj puhasto in malo čilija, odprem to svojo nekaj na pol diplomo. In bom celo koristna in produktivna.

Pred zadnjimi letošnjimi prazniki pa ugotavljam, če je bilo letos sploh kaj napredka v tem mojem izgubljenem življenju ... No?

1 broke couple and 2 broke cats s01e01

Ja, zdaj imava dve. Črni. Z belo piko. In z nizkocenovnimi briketi, a vseeno malo boljšim premium peskom. Ko se zviša standard, bosta tudi Jinx in Django deležna svojega prestiža, ki jima bo najbrž malo bolj ogaben, če bomo prešaltali na indoor in diet science plan suho hrano.

Ne vem, a je ta teden tako osmoljen, ker se zdaj po stanovanju lovita dva črnuha, ki naj bi prinašala nesrečo zaradi barve in mi stokrat prekrižata pot, tudi spotikam se čez njiju, pa še enemu je - kako prikladno - Jinx ime; ali je ta teden tako osmoljen, ker je teden pred petkom trinajstim, to je jutri, ko bom najbrž doživljala finale - morda se zna zgodit celo samovžig kruhkov, ko jih bodo postavili na mizo, je rekel moj vrli kolega.

Kaj je pravzaprav osmoljeni teden? To, da smole lahko kar na alineje nalepim.

• [ponedeljek] To, da kupim vozovnico za vlak, grem na vlak, pride sprevodnik, vozovnice pa nikjer več. Je imel gospod v modrem ali zelenem, ne vem, zadnje čase sem malo farbenblind, ker moji škornji menda niso rjavi, ampak sivi, pajkice pa niso vijolične, ampak modre, dober dan in mi novo vozovnico zaračunal, kot da sem štartala iz Škofje Loke in kot da tam blagajna tako pozno zvečer ni delala, torej brez dodatka.

• [torek] To, da stresem frišno kilo cukra po celi kuhinji, ker sem jo neumno prepustila vlažnemu ozračju hladilnika. Ja, je malo človeške nespametnosti, kakršno večkrat premorem ravno jaz, tu zraven, vseeno pa ... Come on! Še dobro, da ni poletja in mravelj in čebel.

• [sreda] To, da med transportom bioloških odpadkov proti kanti za biološke odpadke, vsa smrdljiva fujinfej vsebina zgrmi skozi mokro vrečkasto dno cele tri štuke navzdol po stopnišču. Še v pritličju sem našla jajčno lupino. Na poti nazaj sem potem samo še štrbunknila zaradi številke prevelikih skibuck, ki bodo prav prišle v sezoni žlobudre in visokega snega z debelimi štumfi noter, zdaj pač ne. Saj sem vedela, da moram bolj dvigovat noge, a je bila privlačnost parkirnega asfalta očitno prehuda. Vseeno sem bila s svojo smolo nekonkurenčna fantovi, ki se mu je zvečer že malo mešalo od zaporednega nesrečnega dogajanja pri predelavi bencinarja na plin. Cmok :*.

• [četrtek] Danes pazim. Ampak to, da sem si morala skuhat/pripravit kavo, ki jo čez dan res redko pijem, je tudi en čuden znak, ti rečem. Potem sem se po njej še tresla, neizmerna lakota me je matrala, da o laktozno intolerantnih problemih ne govorim  - pri instant jacobs kavi moram vedno pol šalce nafilat z mlekom, sicer je zanič. Za po turško barcaffe nimam evra, za sojin brezlaktozni tetrapak pa tudi ne. Saj pravim - komaj čakam plačo na petek trinajstega.

Kar se mi poleg samovžiga kruhkov jutri lahko zgodi, se mi po osmoljensko lahko izplačilo prestavi na ponedeljek. Da kruhkov niti videla ne bom, ali pa bom tem vsem signalom navkljub rinila tja in naprej kazala srednji prst usodi, če še naprej ostanem nevraževerna.

PS: Šele zdaj končno vidim, kaj pomeni komaj čakati na izplačilo. Nikoli namreč nisem štekala, zakaj ljudje šoping na petnajstega v mesecu prestavljajo, ko pa itak moraš denar razporedit skozi cel mesec. No, zdaj, čisto umevno in brez zadržkov ali sramu, ker to je postala ena redna debata v moji družbi, povem, da meni to ne rata več. Divjina ni udobna.

1 broke couple with 1 broke cat s01e01

Zdaj, zadovoljna z novimi očali za petiintrideset dolarjev, potem ko sem bivša, sicer dvestopetdeset-evrska, razbila s pomočjo vetra in avtomobilskih vrat, in zdaj, ponosna z brezplačno urbano z oznako neomejeno zame pa še za spremljevalca, potem ko sem šest ali sedem let mesečno plačevala sedemnajst, zdaj pa že dvajset evrov, se malo sprašujem, do katere mere je pametno biti danes prijazen do raznih potencialnih shapeshifterjev, ki se množično klatijo po tem našem izkrivljenem svetu v iskanju namernega ali samo priložnostnega nategovanja žrtev.

Spoznala sem jih kar nekaj v zadnjem času, takih iskrenih, ki so pustili dober vtis in fin občutek spretnosti navezovanja stikov in predramili zavest komunikativnosti in pa iz mene izvabili en kup šamirajočih spontanih nasmehov. Ti so bili res kul ljudje. Na drugi strani jih je bilo cela kolona, ki je opravila tranzit skozi mojo najemniško kopalnico zaradi počene vodovodne cevi v stropu, za katere je bila površna prijaznost primerno zadovoljiva in energije, razen za vratarsko službo, nisem preveč izčrpala ... Mojster za plin me je malo zmedel, ker ni spadal ne v prvo kategorijo, niti v drugo ... pa še označil me je za mladoletno, nato pa svojo zmoto in nerodnost raje nadomestil s pecanjem (ali pa sluzastim popravljanjem tega obsodilnega faila). In razlago, da službenih potovanj ni, so samo varajoči tripi nikoli monogamnih mož. Bruh, kako sem bila jezna na svoj prijazen nastop, da je že okej, če kažem deset let manj, čez deset let, da bom tega že vesela, če bo tako, pa na vso mojo nadaljnjo nasmihajoče umirjeno obnašanje, čeprav ob šokiranem poslušanju tujca, ki je gagal o zastarelem plinskem dovodu ali kaj in vsem tistem ostalem, kar sem že omenila.

Res, da je bila tale res slaba nadlegovalska izkušnja ena na deset dobrih in uspešnih, ampak jih ne maram doživljat, tudi če gre za zares take mini zlorabe, ki sicer ne puščajo nobenih materialnih škod, tudi žebljev, zabitih v možgansko spužvo ne, vseeno pa obglodajo malo tistega tankega celofana okrog mene, v katerem je tako prijetno bivat in verjet v očitno preiluzorno dobroto v Sobivajočih in Sotacajočih po teh planetovih pločnikih in potkah.

Saj ne, da vsakodnevno in po večkrat na dan spremljam (in aktivno kritično vrednotim, čeprav nimam vedno zainteresiranih gorečih slušateljev okrog) aktualne novice in se drek zazna v devetdesetih procentih prispevkov, a je to drugače. Ni toliko osebno, je bolj oddaljeno in težje dosegljivo. Gre vseeno za pravljice o pošastih in večkrat slabih in nesrečnih koncih. V tem konkretnem primeru, ko se sprašujem, a si je res bolje pogosteje nadet resen, brezbrižen in črnogled fris, sem pa jaz glavni protagonist v odločanju, kako srečni bodo konci ob predpostavki, da si nekompromisno samo srečnih želim. A po instinktu, ki ga moram še odkrit?

Samo nočitev z zajtrkom bi!

Po enem tednu sem že kar pasivno začela koristit ta ... Oddih? Ne. Oddih je takrat, ko si oddahneš za par dni od vsakodnevnih bomb in žebljev. Tole je že dihanje na svojem, dihanje v drugem kraju, v drugem obdobju, z drugačnim tempom. Tole je že cela nova rutina, ki jo imam rada ali pa ne.  Ki jo imam rada, ker je vseeno komplet drugačna, in ki je nimam rada, ker je po parih dneh že v skrajnost dolgočasna. S hrano vred.

Sem imela v interesu, da domov  odidem z novo mero samozavesti ... Pa bom odšla z novo mero trebušnega obsega. In z njim še bolj na trdo treščila v realnost, v tisto, kjer sem izgubljena, ampak s ciljnim planetom - kar je še slabše kot pa brezciljno tavanje, saj v tem primeru ravno o poti do tja nimam pojma.  Poleg tega nesrečnega dejstva sem postala tudi sociopat. In neprijazen človek. Robot. Če sem se v prvem tednu trudila s pozdravljanjem, polnim nasmeškov, ko sem stopila v in izstopila iz dvigala, ko sem srečevala ljudi po hodnikih in stopniščih pa v čakalnicah in na sprehodih, sem zdaj v drugem tednu čisto izžeta, saj sem le redkega od pozdravov dobila nazaj. Tako izžeto gledam v tla, ko sem v dvigalu, v krožnik, če sem v jedilnici, v kapučino, če sem zunaj na klopci, v mobitel, ko nimam drugega. Nič več pokončno v oči. Nedovzetna sem za nova poznanstva, MS kolegov je tako v tem obdobju malo. Ljudje mi gredo na živce, avstrijske riti, o katerih sem že govorila, so se po tednu, ko je hotel kipel od količine preklinjajočih  malih mulcev, vrnili. Lahko bi že v začetku razvrstila prioritete, se mi zdi.

Najbrž je krivo tudi vreme, čeprav naj to načeloma ne bi vplivalo na moje razpoloženje. Ob teh mojih (travmatičnih) (pošastprebujajočih) (enoinistih) mehurčkih bi pa znalo udarit po meni z vsemi svojimi kapljami, a? 

Modrosti brez sončne kreme in brez denarnice

Ne, ne, sončne kreme res ne rabim, čeprav se tako poznega oktobra osupljivo s termometra važi finih 24 stopinj, z neba pa brezoblačni sončni žarki, bi pa prav prišla denarnica ... Z mojo osebno pa zdravstveno kartico, ki ju poleg šparplus, mercatorpika, dm (najnovejše kartice zvestobe op.i.), precej prazne bančne in vseh ostalih kartic v svojem vijoličnem trebuhu poseduje moja staranova (ker mi je večno hvaljena in gigantska in čudovita crknila) denarnica ... Bi mi prav prišla, če sem že na rihebu preko, sicer posredno, zdravstvenega zavarovanja.

Da saj bom tukaj še celih štirinajst dni, mi jo bodo že pravi čas dostavili preko pošte, in tako lahko mirno koristim terapije in modrujem ...

Modrujem o allstarkah, ki so  načeloma in objektivno gledano grda stvar. So zares klovnaste s tisto belo kapico na koncu čevlja, še posebej, če so roza in z umetnimi biserčki ob straneh ... Zaradi svoje kultnosti pa so lepe. Kjut. Še posebej, če so roza in z umenimi biserčki ob straneh. Udobne so in povsod pašejo in posebej za tak vroč in brezbundast konec oktobra.

Modrujem o strahu pred njimi in o pomilovanju teh ljudi z vidnimi hendikepi. Da se ti smili? Da so ubogi? Da jih je težko gledat in da je to potrebno videti, da se s tem zaveš, kako ultrasuperkul je tvoje življenje? Ne, ne glej tako. Glej ga kot človeka, ki se smeji, ki potrebuje kozarec, a ga ne bo dobil, ker sokove tankajo samo za zajtrk, glej ga kot nekoga z drugačnim življenskim stilom, ker vsak ga danes živi po svoje, je moderno ... In ne pumpaj si svojega jaza na tak parazitski način. Z usmiljenjem ... Pa daj, no!

Modrujem o tem, kako cenim tale relaks, zdaj, ko sem že malo starejša (ljudje se mi smejijo, ko rečem to, ker mi ne verjamejo, da sem starejša kot pred sedmimi leti ... Wait ... Nekineštima.). Uživam vsak moment malega mučenja, tudi ko namakam noge v vodi z elektriko (meni se to res grozno sliši) in tudi ko mi pokajo kosti na masažni mizi, ker maser ne dojame, da imam bolj razmerje: koža-nič-kost, kot pa razmerje: koža-špeh-kost (ja, hvalim se, da sem v osnovnišoli pri testiranju vedno imela najmanjšo kožno gubo OF THEM ALL). Uživam, ko šibam na fitnes. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na telovadbo. Pa nazaj v peti štuk. uživam, ko šibam plavat. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na sprehod. Pa nazaj v peti štuk. Pa na večerjo, zajtrk, kosilo ... Pa nazaj v peti štuk. Ja, tega petega štuka je veliko.

In še vedno sovražim ogromne avstrijske ate in mame s svojim drenjanjem v dvigalu, ko se peljejo od številka 1 do številke 2, in vse, ki ne odzdravijo, ko jih pozdravim. Tukaj ni nobenega modrovanja. 

Iščem in potem tudi najdem rešitve. Odklop pomirja in ti nazaj sestavlja življenje, aveš.

Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno znova pobereš

In to je to.

Ali pa ne. Ali pa se grozno sliši tale konfucijanski moto, ko pomislim, da enkrat pa ne bom imela take pijanske sreče kot sem jo v tem še ne tednu trezna imela dvakrat. Pa malo sem že naveličana. Pa smotana.

Saj grem novim poznavanjem naproti, saj bom v supergo nazaj namontirala opornico, saj bom še bolj in krat sto skoncentrirana pri hoji, pri vseh obratih in pri nadaljnjih akcijah, saj bom zavestno spremljala še bolj in krat sto vsak moj korak, ampak (ne beri, če nisi nad osemnajst) pičkumaterjebem!_%#895!_#)(%/ kozarcu. In pločniku. In grbinam na prehodih za pešce. In koreninam pod asfaltom.

Kadar se mi smola nalima na prst ...

Torej takrat, ko telebadnem sredi križišča in ko mi pokvarjen muškatni orešček pokvari ambicije za izdelavo bodoče-hudih krompirjevih njokov.

Takrat v ihtavo-zaprepadeno-obupanem afektu poblaznelo kličem po seznamu telefonskega imenika.

1. najljubšega fanta, ki je celodnevno prezaposlen, čeprav brezposeln, s svojimi biznis in enormno pomembnimi dogajanji, ki ne vključujejo tega, kako je maček najbrž požrl čebelo in ne vključujejo podatka, da imava po včeraj razbiti skodelici zdaj kar novo in kdo se je nenajavljen prikazal pred protivlomnimi vrati, ni šans, da bi ga posebej zanimalo..

2. roditelja, ki se ob vseh varuška-dolžnostih in gobarskih podvigih res ne moreta naslikati na mojem domofonu, ko mi zmanjka lekadolov ali peteršilja in paradižnikov, ki nepričakovano (abejžno) nehajo rasti v mojem hladilniku ravno takrat, ko so najbolj ključni in potrebni za kosilo.

3. prijatelja. ... Ki ima sicer velikokrat čas in potrpljenje za moje neverjetne boje z mlini na veter, tudi tolažilne in pomirjujoče odgovore ima v svoji špajzi, a je po tistem, ko spet z ušesom prekinem klic na pa-tako-sem-se-mu-izogibala touch ekranu, običajno še huje.

Če slučajno v pravem trenutku doumem, da s paničnimi, nepremišljenimi in impulzivnimi klici ne ogrožam le sebe, pač pa tudi tiste na oni strani linke (z živci, s časom in potrpljenjem in kaj pa, če ravno jaha konja na štirih gumah?) in se lotim učinkovitega spopada s stresom, ki bi ga moral znati prakticirati vsak - ta vključuje le tri počasne in dolge vdihe in izdihe pred naslednjo akcijo - pojem topel sendvič s sirom. 

Pojem topel sendvič z glutenom in nadevom iz nasičenih maščob. 

Pozabim na svojo dietno in pokajočo po šivih zaradi zdravja prehrano (yeah right, s tem meglenim vidom zadnji mesec res cvetim!). Če mi projekt z junk sirtoastno obsesijo slučajno ne uspe, z velikimi tiskanimi črkami spišem celotno scufano nesrečo v okence nekoč tako poimenovanega lezboshowa, s tem ne ogrozim nikogar, saj moji babi lahko poignorirata zapisano - tako smo zmenjene - pa je tudi bolje. Sendvič plus grozoviti veliki tisk sta zmagovalna.

Danes sem bila posebej velika. Potem ko sem pojedla ta odrešilni sendvič, sem z malimi tiskanimi črkami samo na kratko pojamrala, zgolj opisala dogodek. Potem sem amo enkrat vdihnila in enkrat izdihnila in sem že umirjeno, čeprav s slonjim srcem, ker to se mi vedno zdi eno zoprno in nesmiselno dejanje, zmetala zmečkan krompir s pokvarjenim in ogabnim muškatnim oreščkom stran. In skuhala novo rundo. Pa pojedla skledo radiča in zelene solate, da sem pomagala sendviču čim prej priti skozi organizem. Brez večjega obžalovanja in objokavanja in poudarjanja, da kaj bi bilo, če ... Ne bi. "Če"-jev v preteklosti ni, je vedno govorila zmajevska učiteljca zgodovine v osnovni šoli in takrat je res nisem razumela, kaj s tem misli.