Tako dela moj čistilni servis ...

Po drugi strani sem pa tudi en tak živc, ej ... Vse moram imeti čisto in spolirano, kar se odnosov tiče. Pa čeprav s čistili nisem ravno krav skup pasla in se praktično ne ujamemo, če gre za kakšno trše odstranjevanje flekov. Te namreč znam hitro spregledat in ne pošpricat, moj umivalnik v kopalnici je zato velikokrat poln enih las (ne enih, mojih!), ki so zame pač del dekoracije in so zliti z belo banjasto površino. Poleg tega je moj pogled načeloma nekristalen, pred očmi nenehno plujejo neke motnje, težko izostrim karkoli v daljavi, praktično živim v enem zapacanem mehurčku! Zelo težko pa prebrodim fazo med tičem pa mišem, stanjem med zares trdno vezjo in šlampastim dregljajem.

Živc pravim, da sem, ker lahko ne spim zaradi nepoglihanosti komunikacije, ki naj bi bila za določen nivo odnosa značilna. Ti nivoji se razlikujejo že od štarta, nihče ni enak drugemu, vsako prijateljstvo, vsaka korelacija je unikatna in vsaka zase. Če je odnos "po naravi" intenziven in se kar naenkrat ohladi, bom že zalaufala svoj laboratorij in z mikroskopsko metodo preučila vse detajle, poskušala vklopit še teleskop, na stvar pogledati od daleč in še ne bom končala. Mlela bom, dokler ne pridem do sebi všečnega zaključka. To lahko traja mesece, leta. Z obratnim procesom - od zelo povšrnega do intenzivnejšega odnosa - nimam težav. Obstaja še tretji in četrti in peti in dvaindvajseti nivo, bistvo, ki me draži pa je v spremembah. 

Spremembe? A spet! Se sprijaznim, vklopim svoj obrambni mehanizem, okrog sebe nalulam škaf tekočine, postavim dvižni most za vsak slučaj (še vedno rada ostanem dostopna), zameditiram, postanem samozadostna, prepričam se, da sem emancipated and independent woman (v angleščini se to res odločno sliši), zafuram svojo resnico naprej, v kateri naj bi živela srečno do konca svojih dni. Ko ugasne še tisti zadnji mali plamenček, ki me je po malem ves ta čas vseeno žgal, lahko šele trezno razmislim in 

a) poskušam enkrat za vselej dezinficirat, ali 

b) pustim, kot je, saj smo odrasli, kaj. 

Odrasli s svojimi vlogami, problemi, odrasli, ki živimo življenje, da ga čim hitreje preživimo, kot je prav, se vmes kaj še srečamo, se iskreno ali manj iskreno pomenimo, in umremo. Zakaj pa ne? Opcije "b" bi se najbrž morala malo bolj posluževat, ker je uspešnejša - za mojo psiho in za svet. Ker ko se "vmes kaj srečamo" je vedno fin dogodek, brez zamer običajno in pri meni s povsem tapravim nasmehom, nobene fige ne držim z jezikom zadaj za zobmi. 

Pri nadaljevanju tega nekega odnosa, ki se je vmes tako silovito spremenil, da sem travmirala in zaradi tega spekla tono novih kruhov in ponesrečenih pit (res se mi vse pite ponesrečijo - povem naslednjič), sem samo malo bolj previdna, manj navezana, še bolj direktna, pri nenadaljevanju tega odnosa sem pa pač le na "pač" in se ga spominjam z vsem žlahtnim v svojem srcu. Tako!

Živc sem pa še vedno, ni kaj. Prikriti živc.

In že sedim za polno mizo

No, pa se družim. Saj nisem želela nič na silo, tudi osamljene obroke (dve kosili, en zajtrk in ena večerja) sem shendlala do te mere, da se mi je že prav fajn zdelo, kako mi je vseeno, če nihče ne sedi nasproti mene. Lahko žvečim na glas, cmokam v ritmu harmonike s tako imenovanega slovenskega večera, ki se v hotelu zgodi vsak četrtek, lahko ližem sladoled z žličke in ga izpljunem nazaj nanjo pa potem ta ledeni izpljunek še enkrat poližem, čeprav je menda to nedopustno in ogabno! Slednje počnem, sicer zobna sklenina kriči, ne vem, kdaj se mi je ta navada usedla med zobe in jezik. 

Vseeno sem potihem računala na eno nesamotno kavo tam do konca tedna in povabilo se je samo od sebe naredilo. Navidez neobupano sem na dušek spila svoj ekstra sladkan espresso (ne vem, te kave iz kavarniških kavomatov so mi ogabne brez mleka, ker pa mleko, kot že znano, v črevcih dela prepih, sojinega pa tu nimajo na voljo, se moram sprijaznit s ta črnim neturškim kafejem), na hitro  in prisrčno pokomentirala vreme in trenutno slabo zaposlovalno politiko mladih, in zadovoljno odšla na naslednjo terapijo. Infiltrirana sem! Družba je hecna, ljudje so zanimivi, še se bomo videli. In pozdravljali z najbolj domačim "živjo", kar se mi zdi prva točka pomembnosti.

Tole me je samodejno vodilo  naprej, v dvigalu sem čvekala z neznanci, drugi roza kartončkarji so me kar pozdravljali, kot bi me poznali, ne morem reči, da sem vcvetela, ker cvetela sem že prej - z dvignjeno glavo in brez sodobnega zombijevskega položaja (hoja z buljenjem v smartfon), da opredelim - je pa dejanski občutek male pripadnosti pognal nekaj še samozavestnejšega v meni. Če sem dan ali dva nazaj jamrala svoji lanskoletni roza kartončkasti kolegici, kako da jo pogrešam, sem danes brez pomisleka pisala še moji tako rekoč najstarejši prijateljici (ne, ni stara, štart prijateljstva pa), s katero že nekaj let ni prišlo do apdejta o najinih življenjih. 

Zanimivo pri tem je dognanje, kako sem v preteklih mesecih, polletju, živela v neki izolaciji, ko sem se izrecno držala že znanih kril, ni se mi pa ljubilo (nisem upala?) drezati v nova gnezda ali na novo zmrcvariti kako staro, skoraj pozabljeno. Zdaj pa sem lopute kar odprla, bremz nimam vklopljenih. Ne, ne bodo se dogajale revolucije, ne bom kar naenkrat postala oblegana in komaj dihajoča hlastala za osamljenim zrakom, bom pa malo predla in ko mi bo dolgčas, mi ne bo grozno dolgčas, ampak prijetno in toplo dolgčas, if you know what I mean.

Dragi moji trije zvesti bralci!

Na blogu se obetajo zlati časi. Moje življenje je trenutno zelo osamljeno, počutim se zelo izobčeno in žalostno. Z današnjim dnem sem začela uživati tako imenovana "forever alone" kosila in večerje v upanju, da spoznam kakega sebi podobnega humanoida.- enako izgubljenega, kar se proste mize in pribora tiče, podobno tresočega ob prenašanju skodelice z juhico do točno te ne več proste mize, prav tako introvertiranega, a hkrati zelo željnega družbe in čvekanja. Pa da obnovim kakšno staro vez, tudi ne bi bilo škode. Ampak teh ni ali pa se jih s svojim fenomenom neprepoznavanja obrazov ne spomnim.

Danes sem se jezno najedla krompirjevih kroketov, ker sem se morala tako brezvezno boriti za jušno žlico. Celo popoldne mi je bilo slabo, zvečer pa sem v eni od ogrevalnih kantic samopostrežnega bara našla oboževani šmorn.

Novih stikov: nič.
Vreme: z dežnimi kapljicami namočene šipe in ozadje nemojega novega badass telefona.
Dosežki: ena masaža hrbta, deset minut relaksacijske masažne mize, ker so mi prestavili uro za super čudežno lučko, deset minut lučke in kisikov dobrodejen sprej, pol ure telovadbe z leseno palico (oboroženi telovadci smo spominjali na "le vkup, le vkup uboga gmajna" prizor), šest dolžin notranjega petindvajsetmetrskega bazena, ki me je izčrpal za znoret in uspeh pri montiranju podnapisov za serijo House of Cards serijo v programu Kodi. Da ne pozabim na klic moje drage prijateljice, lanskoletne in predlanskoletne sotrpinke, za katerega upam, da se kmalu brez zadržkov še ponovi.

Trenutno rada gledam nesnago na predpražnikih drugih ljudi.

Odprte imam vsaj tri objave, tako humorno nekaj na pol napisane, pa mi ne grejo pri zaključevanju. Nimajo nobenega smisla, nobene niti, nobene ugotovitve ne potegnem ven. Eno golo čvečenje v tri krasne predstavljajo. Kako sem izgubila motivacijo za kuhanje (pa najbrž za vse ostale življenjske procese tudi), kako sem jo potem dobila nazaj (samo motivacije za vse ostalo ne), kako sem se ob gori lekarniških papirnatih vrečk, napolnjenih s posušenimi koreninicami, listki in cvetki in pravimi sadeži zdravilnih rožic spravila k sortiranju in mešaniju čajev v kovinske konzervice za zimo in za prehlad in za sečila in za dušo in za jetra in potem kar naenkrat - kako se sprašujem spet znova in znova o svojem obstoju in koristnosti in dobroti ... A sem še dober človek, kljub temu, da včasih skoraj grdo govorim o ljudeh, ki jih imam v enem delu svojega življenja prav zelo rada? A sem vsaj zato še dober človek, ker se zavem svojega preostrega jezika, ki se ob pogovoru spremeni v super sladkega, potem pa kmalu spet postane strupen? Ker se potem kar ugriznem, se zamislim in obljubim, da tega ne bom več počela. Močno razočarali so me nekateri ljudje v tem življenju, v bolj oddaljeni in v precej bližnji preteklosti. Večinoma o teh ljudeh skušam povedat čim lepše stvari zavoljo časa in prostora, uigrat objektiven ton, poskušam razumet, poskušam predstavit še njihovo plat zgodbe, zadnji čas sem pa kar malo zlobna pa neprizanesljiva. Prehitro subjektivno zaključujem celo. Potem si rečem, da kaj me briga. Imam še vedno tega mojega sospalca in dva črna mačjedlaka.

Ni panike, če se ti kdaj kolca. Ne mislim resno. Občutljiva sem zdaj, ker sem nezadovoljna, to je vse. Iščem uteho v pomanjkljivostih drugih ljudi, da se počutim boljše. Čisti princip nesnažnega predpražnika pred mojimi vrati, ko raje pogledam k sosedu, da vidim, če ima on več listja in na pol obžrtih mišk na pragu. Zdaj dajem svetu popoln dokaz, da ta fenomen obrekovanja zaradi lastne nestabilnosti zares obstaja. Nikomur pa ne želim škoditi, do nikogar ne želim bit dvolična ... In načeloma nisem. Ker sem kar usmerjena naravnost, samo včasih zmanjka priložnosti za to. Ko bom nekaj naredila zase v samoaktualizacijskem smislu, ne samo pojedla dobrega burgerja in pogledala full hd filma na novi not too smart televiziji, ne bom toliko glodala v stvari, ki se me ne tičejo toliko in ne bom šraufala po odnosih, ki se morda sploh niso izkrivili, ampak so samo nekako v pavza-mood padli.

Vseživljenjski klofutnik rabim.

V zadnjih dneh sem se poleg tega, da nisem več material za blatne in mokre festivale, da nisem več material za druženje s šitatko med koruzo, kaj šele za uporabo diksijev, da nisem več material za nasmihanje vsem komolcem in kozarcem piva, ki jih dobim pod rebra in po rebrih, če želim malo pomigat med veselo množico, naučila še treh reči:

- ni dobro za želodec, če kombiniraš pivo z mlekom.

Oziroma ne pij najprej piva, ker ti paše okus, ki te pomiri, razbremeni, popelje v čas neodraslosti, ko so bili glavni problem življenja izpiti na faksu, ko si se ukvarjala z vprašanji samo negotovega nihajočega razpoloženja in filozofsko doumljala razlike med spoloma, ... In potem kave z mlekom, ker rabiš poživitev, streznitev, ampak ne v smislu tiste divje črnokavaste, pač pa mlekastokavaste, da sladko pristaneš v objemu realnosti in dela in sovjeokega boljščanja v ekran. Bruhaš potem. Ne zaradi laktozne intolerance, ampak zaradi miksa skisanega piva in alkoholno-vrelega mleka v želodcu.

- ni dobro za spanec, če ješ lubenico med gledanjem za lahko noč filma.

Nemiren si, premetavaš se, nobena pozicija, nobene koordinate niso prave. Visoka vsebnost sladkorja bo to, Na stranišče hodiš še večkrat kot običajno, mehur ne dobi občutka izpraznitve. Dvaindevetdeset procentov vode, ki jo premore lubenica, bo to.

- je dobro za širjenje obzorij, da prebereš ta zapis o odvajanju od kortikosteroidnih mazil. 

Strašno me je pretreslo in se mi zasidralo v ospredje moje čudovite zavesti. Mogoče zaradi doživetega podrobnega pisanja bolnice, ki je šla v ta boj, mogoče zaradi mojega zelo visokega nivoja empatije,  ki se sploh povsod pojavi, mogoče zaradi tistih ubogih štirinajstih dni, ki sem jih preživela v praskanju dlani, hrbtov rok, komolcev, kolen in gležnjev in je bilo hudičevo težko zaspati in je bilo srbenje že prava bolečina in sem za ozdravitev potrebovala kortikosteroidno mazilo. Mogoče zaradi omembe kortikosteroidov samih, ker po neštetih intravenoznih pritokih vame vem, kako vedno manj učinkovita in zahrbtna reč je to. Trkam - in po devetih mesecih dobro kaže - da se še dolgo ne srečam več s to sorto flaše.

Festival je za mano, morje, sonce in škržati so za mano. Čudoviti zalivi in plaže s smetmi so za mano, mravlje in tigrasti komarji tudi. Zdaj je čas, da ... Se klofnem na levo in potem še na desno lice, da bom za ziher verjela klofuti. Da se aktiviram za pravo življenje! Stop sanjarijam in modremu nebu, od tega se ne preživi.

Moja Sopotnica

Desetletnico praznujeva enkrat ta čas, to leto. Zato bom pojme, ob katerih začutim določeno emocijo, napisala z veliko začetnico.

Prav zaradi njene narave, njenega neznanega povzročitelja in njenega neznanega zdravila, je možno imeti ob njej Optimizem. Ta Večni optimizem, ki potegne gor, ko padeš, ki te žene naprej, čeprav kravsljaš, ki ti pokaže kresničke, tiste žuželke, ki imajo na riti luč, čeprav slabo vidiš. Verjameš in upaš, in motivacija je nujna reč, ker deluje reverzibilno, pripomore k boljšemu Tebi, je del alternativne medicine, kakorkoli že je ta danes moderna.

Normalni problemi niso nikoli tako veliki kot ona. Nanjo lahko stopim, da vidim dlje, da vidim objektivneje in bolj tragikomično, satirično ... Ironično. Posmehljivo! Do tega ne pridem takoj. Do tega pridem po fazi samopomilovanja, po fazi jeze, po fazi črnogledosti in obupa. Ko uvidim, so prepiri, nerodnosti, zadrege, nesreče iz realnega življenja prave mizerije. Včasih rabim brco iz zunanjega sveta, od osebe, ki ji je mar: starša, prijatelja, Človeka, ki mi v nasršenem smislu lahko pokonci postavi vse dlake, a jih potem zna tudi počesat nazaj in me poljubit. Pa gre.

Več vem, se pa skupaj še zmeraj nenehno učiva in izobražujeva. Vsak dan pride en nov izziv in drugače postavljen korak v neznano. Vsak dan se zgodi, da razmišljava druga o drugi in iščeva kompromise, rešitve, da bi se čim bolj uskladili, našli ravnovesje v odnosu (in v resnici), se sporazumeli, da izpeljeva še novih štiriindvajset ur v boljši Jutri. Spreminjava prehrano, telovadiva, meditirava, hodiva na sprehode, mesiva zdrav kruh ... Ne, to delam v ednini.

Trenutki se obračajo počasneje, vse me zamudi dvakrat dlje kot povprečnega homo sapiensa v zahodni družbi. Če je tu ne vedno zdrava in ne vedno pravilna motorika, je tukaj še dejstvo, da je treba ozavestit vsak premik, vsak požirek in vsako aktivnost. Sicer pride do spotika, do zaleta, do izčrpanosti. Pomembni so načrti, pomembni so načrtovani počitki, pomembno je življenje brez stresa ... Medtem pri zadnjih treh napisanih besedah utripa okence z rdečim ERROR-jem, ker da kaj takega v naravi ne bi bilo mogoče.

Se pogovarjam z njo, kot da je oseba ... A včasih se zdi, če se še tako trapasto sliši, če še tako shizofreno izpade. Večkrat ponovim, kako pomembno je, da jo sprejmeš, da postane del tvoje identitete, da se samo na tak način potem lahko kakovostno spoprimeš z njo. Prijatelje (in tebe in tebe in tebe) imej blizu, sovražnike še bliže, pride ta rek tukaj do izraza. Da jih spoznaš, jih zagrabiš za njihove šibkosti in se potuhneš ob njihovih močnejših razgrajanjih. 

Deset let se imava, te imam ... Še nekaj časa boš z mano pa upam, da bo šlo do konca tako kot je šlo do zdaj - s samo minimalnim napredovanjem v fizičnem smislu, siceršnjim burnim dogajanjem na prelomu v odraslost ter naprej v odraslosti, in ogromnim napredovanjem v dojemanju sveta, življenja, odnosov, sebe. Malih stvari, ki štejejo, ter velikih težav, ki se transformirajo v točno tega komarja, ki trenutno z zavihanim krvoseškim nosom beži iz spalnice, ker sem le uspela v štekar namontirat antikomarjevsko mašinco, ki je, saj vem, polna nekul kemičnih izpuhov, za katere mi je v tej mali količini preveč vseeno.

Sploh ni šlo za veliko velikih začetnic.

"perfect in our imperfections" pa to ...

Po živahni, beli, pocukrani, vijolični, skulirani, tradicionalni, pristni noči s tronadstropno torto, iz katere na daleč buta laktoza - ta se sveti že v zraku nad torto ... Po tej noči z odlično hrano, polnim želodcem, po noči, uokvirjeni s podpisi, ko se odpravim spat šele, ko ptiči začnejo s trideseto rundo petja zelo uigranih tonov, vedno začutim eno praznino. "Vedno" se je zgodilo le dvakrat v mesecu rožniku, prej enajst let nikoli. Ko sem pri sedemnajstih imela to priliko doživetja poroke, tega zavedanja pod vsemi mozolji in zavijajočimi očmi še nisem imela, zdaj se pač že poročajo moje generacije.

Na silo odspim tistih šest ur, ker prespati dopoldne ni več tako kul, in nedeljo preživim precej pasivno in omotično od vseh občutkov - dobrih, ker sem dobila novo staro srečno prijateljico z istim imenom, a drugačnim priimkom, in nelagodnih ter sebičnih, da kaj pa jaz, kaj pa midva? Tako konkretno in definirano in prepričano delujejo vsi ti na frišno zapriseženi in zapečateni. Tako zelo vedo, kaj hočejo, kaj je njihov smisel, njihov cilj, ne glede na njihovo zgodovino. Tudi jaz hočem, da se moja devetletna zveza nadaljuje v neskončno s tem popolnim tempom, popolno harmonijo, popolno svobodo, a z dobrim občutkom povezanosti, udobja in varnosti ... Ja, ja, saj veva, kaj morava in kaj hočeva, veva tudi, da imava namen priti do epizode, kjer bova vsak na svojem naslanjaču ždela in gledala vesoljni promet, ki bo potekal mimo najinega okna, zraven listala svojo knjigo Mon livre d'aventure in še vedno bova imela namen spati zažličkana na jogiju meter štirideset širine, ker se naj ne bi kaj preveč zredila ... Če bodo le kompromisi tekom življenja pravilno klapali in če bodo sami dogodki prijazno umeščeni na najino avtocesto.

Ja, povsem zdravorazumen in neškodljiv je sklep, da neko uradno priznanje ne pomeni nič v stremenju k sreči, to je čisto jasno že od dolgo nazaj. Vseeno pa vsa ta simbolika ... Zbode. Zbode človeka, ki še ni povsem izoblikovana kreacija, ampak mu še ogromno manjka, da bi vsaj približno postal nekaj, nekdo, gospa ali gospod. Še malo poglobi to krizno identitetno nerazložljivo čokožersko slo, čeprav prstan sploh nikoli ni bil tisto, zaradi česar bi se v sanjah počutila izpopolnjeno. Ljudje smo hecna bitja.