Ta teden sem na solati

ker je hladilnik zafilan z njo in ker se mi ni in ne bo dalo kuhat samo zase.

Pa sem tisto pico vseeno spekla ob pesimističnem razmišljanju, kam bom svojo rit naslonila septembra, ko padem dol s te vejice, ki trenuno kaže na izvor moje identitete. Definitivno jo bom morala prestavit s tega stola. V svet.

Sem točno vedela, da bo do te morije v z impulzi zasvojeni buči prišlo takoj, ko se evforija okrog novega brloga poleže ... In se je - takoj, ko sva dobila najin čisto prvi sesalec, kar je čisto nekaj drugega od najinega čisto prvega grelnika vode. Ta takrat ni bil v sorodu z vsemi problemi odraslosti, čeprav sem trepetala pred to divjino, se je malo bala, a se z veseljem spopadala z njo. Iz meseca v mesec hodila z evri čisto na knap pa z nadobudnim nasmeškom na obrazu, kako srečna sem zaradi osamosvajanja in vsega tega, kar pride skupaj z zidanjem in dograjevanjem svoje osebnosti v eno bolj suvereno tvorbo zrelega človeka ... Ja, vse to bi bilo tudi zdaj okej, če bi v teh treh letih prišlo še do finančne stabilnosti in do tega, da na koncu meseca pa še kaj ostane za malo dražji šoping, za eno potovanje brez pufa, za kurčevo vinjeto in ... Sesalec. 

Divjina je z njim že domač teren. In ta divjina sploh ni prijazna in ne zato, ker je neznanka in povzroča negotove in naježene in oprezne korake, ampak zato, ker je postala zelo-znanka, ne kaže ravno lepih in prijaznih zob, je mračna in ... Draga! "Lahko bi bilo slabše," sem danes zjutraj realno rekla in vstala celo malo bolj energično, tudi oko me ni več bolelo, ker se je ponoči očitno spucalo tistega smrklja, ki ga je prej dva dni pacalo. In res bi že morala začeti, zdaj, ko imam sesalec, s Projektom 2013, čeprav bo pomenil novo žrtev neoliberalizma (poglej, po vsem tem še vedno uporabljam ta izraz!) in hkratne totalno zgrešene in zaostale politike naših vrlih poglavarjev.

V tretji osebi ednine ali

končno imam čas za nohtovjekirnico ali
ne trudi se razumeti, ker je vsega preveč ali
ta divji december s težkometalnim štartom resnosti v januarju
ali za eksistenco potrebujeva samo še sesalec ...

ali Jana spet teži.

Hjo, saj sem nekaj želela v decembru zacahnat, tam, v najhujši noriji enkrat, a je še na "Objavi" gumb bilo nemogoče - zaradi vse norije, doh - kliknit ...

Rekordno nizka udeležba piscev na tem blogu v decembru kaže realno stanje dogajanja veselic in divjarij, druženj in pijanij. Pa ne toliko spet, ker vsaj do polovice decembra pisci niso ušli izpod nadzora, pač pa so bili mravljice (tudi hude!) - nosili so paketke hrane in tekstilij v svoje takratno mravljišče, potem našli primerno novo mravljišče za samo dve veliki mravlji in enega malega kosmatega mravljožera in z drugo polovico decembra začeli paketke hrane in tekstilij pa vseh ostalih reči drugih materialov prenašati v to drugo novo Mravljišče. Hkrati v tem času so se šele razpustili, ker so po tednih iskanja našli temo Projekta 2013*, in pozabili biti pridni in začeli s hrustanjem prej omenjenih paketkov hrane, predelavo le-teh v celovečerno in potem celovikendaško izkušnjo tatarskega biftka, čeprav z vmesnim balkan žurom s čevapi, klobasicami in šobsko in čeprav kasneje s "tatarskega biftka je za eno leto dost" in "po tem biftku bomo zdaj kriterije postavljali" večerjami in kosili ... Do Noči, ko se ni videlo ognjemetov in petard, saj smo se v vse to prelevili sami - s samo enim, ne do konca odvitim, odpetim in odplesanim gangam komadom. Poslednji žur je bil tam to in za ta poslednji žur ne bi bilo čisto primerno, če ne bi priklical modrih čelad ...

Pofotodokumentirano imam vse - poslednji mesec mislim. Poslednji mesec enega ful dobrega obdobja, za katerega je bil čas, da se po skoraj treh letih zaključi, ker da odraščamo in postajamo sitni in vse bolj radi sami s sabo ... Zdaj čakam samo še na foto-akcijo (ah, jo imam že na mailu!) pri najljubšem razvijalcu in printalcu fotografij v domačem mestu, potem pa ... Splaniran nakup okvirjev v ikei, da personalizirava edino belo steno v samo najinem (pa malo od črne mrcince, ki je tudi najina) novem brlogu ... Aja, Mravljišču. Obiski. In finger food. In obiski in druženje in udobje in domačnost in Jinx. Samota pa samo takrat, ko si jo sam zaželiš. Brez osame. Ta januar je res en poln mesec in vedno sem imela najraje januar. Z disciplinirano jogico in preluftanim plaščem, s prekolesarjenimi petnajstimi minutami in izbuljenimi očmi/učem zaradi maratonskega serijalnega ogleda supernaturalnih epizod. Pa z vitamini v gigantski posodi za sadje in mini merilcem krvnega tlaka, ker da imam previsokega. In s šalcami polnih polic, čudovitimi šalcami polnih polic! V kuhinji, ki je pa res potrebna novih ... Polic. Za čudovite krožnike, skodelice in mikrovele, da bo več prostora za seckanje paprik, paradajzev in slanine. Ne kosti, čeprav je po novem v enem od predalov našla domovanje prava sekira. Ne smeva se skregat - zaradi nje, sem že enkrat povedala. In se še nisva, dobro se drživa v sobivanju pa četudi je on enkrat že prespal na kavču in četudi so že padale in se razbijale čaše po tleh. Tudi moja najljubša, grda in izpod otroških rok narejena, grda, a s potenciranim sentimentalnim  pomenom oblita Glinena skodela.

Toliko in-ov in po novem letu se je tretja oseba ednine šla spremenit nazaj v prvo osebo ednine, da lahko zdaj, v letu 2013 spet izgubljena napišem kaj izgubljenega v to Izgubljeno Vesolje.

*kaj je Projekt 2013?

Po brezmesnem tednu še brezsirni teden, prosim!

V ponedeljek, na prvi dan izziva, na prvi obrok izziva brezmesnosti in brezribjosti (ker izziv brezmesnosti sploh ne bi bil zajeban, konzervotunastemu odvisniku je pa potem stvar že malo bolj interesantna) sem se že pregrešila ... S tuno. Ampak predvsem zato, ker tam v lokalu niso imeli provansalskega sendviča, samo sir+česen so imeli še in po česnu nisem želela smrdet in lačna sem bila in sendvič se je potem itak izkazal za precej zanič sendvič in itak nisem pojedla celega.

V nadaljevanju pa je stvar šibala neproblematično. Zelenolazanja je imela okus še boljši kot bi ga imela mesolazanja, izkazalo se je, da ima zelenjava sama po sebi neverjeten nabor okusov, medtem ko ga meso samo po sebi brez začimb ne bi imelo prav finih. Sledile so večerje s solatami, ko se je končno porabil radič, ki je v hladilniku ždel par tednov in še vedno ostal ves čvrst in okusen - radič je res vzdržljiva stvar! Pa potem še zajtrki s kozjim sirom, rdečo papriko in mu zeliščnim (sirnim) namazom in malice s topljenim sirom  in skuto in mac and cheese in sira na tisti torkovi lazanji je bilo res ogromno  pa potem je bil danes umešan jajček z zelenjavo in sirom in njoki z gorgonzolo in ... Le brokolijeva juha, kaša!, se je vzdržala sira ... Nivo holesterola oziroma že čistega sira se je v krvi moral kritično povečat.

Čakata še dva dneva, ki bosta malo težja, saj bom najbrž v okolju mamine kuhinje, a upam da zrihtam vikend brez kremenateljcev in prekajenih reberc iz ričeta.

Naslednji teden bi bil teden brez sira kar že en na višji stopnji postavljen izziv. Ne bi se ga branila, prosimhvala.

Welcome to Karma Cafe.

There are no menus.

Je šlo zdaj za eno obdobje brutalnega iskanja same sebe (tisto, ko se zbudiš, ker predolgo spiš, in tisto, ko apatično obglodaš dan do večera, da greš kar-se-da utrujeno nazaj spat), na drugi strani sem se pa tako domače, tako udobno, tako najdeno počutila v vseh družabnih večerih z zares toplo, iskrivo in srčno družbico, da sem z iskanjem začasno (do takšne pa drugačne streznitve) takrat kar prekinila. Pa je bil suši pa je bila goska in so bile race ... Z mlinci in rdečim zeljem kot se za predčasno martinovanje spodobi. Pa so bile potem na čisto novi masivni lepi mizi za šest postavljene pinterest predjedi in kasneje enkrat namesto v smetanasto mehko torto, svečke zapičene v tako imenovan mancake. V shooter sandwich iz hlebca kruha, v fejk čokoladno in v fejk sadno torto, v torto z gobami in v torto s papriko in z bbq omako. Konec koncev pa tudi večer v nerazgrajaški, ampak nadnivojski pivnici ni predstavljal nobenega nelagodja ... O vseh dnevih, ki so prihajali za takimi večeri, bi pa lahko pisala še lepše hvalnice s še bolj butastimi cvetkami z McPomfrijem in ... Vsem tem.

Tisto, ko sem rekla, da sem uničila vse ugodje svojih organov v mojem telesu potem, ko sem stopila na beton - no, ne bo čisto držalo. Šok je bil, to ja, tudi biovreme z vsemi poplavami je bilo v kurcu, po domače povedano, osebnostna kriza ali tiha maša med mojo zbirko osebnosti,  ki so prenehale renčati druga na drugo in se raje ugreznile vsaka v svojo možgansko omaro, je pa še posebej bila, res. Dvoličnice to najraje storijo takrat, ko bi res potrebovala namig ali cel odgovor na taka eksistencialna vprašanja, kot je "Diploma? Kaj z njo? Tema? Zasnova? Mentor? Kdo!!?" Najbrž bi bilo huje, če ne bi disciplinirano joga-vadila vsako jutro, ki za navadnega smrtnika sicer pomeni že čas kosila in če se ne bi vsakodnevno hudovala nad lastnim špricanjem kolesarjenja po sobi.

Takoj, ko sem s črnim na belo napisala, kaj približno bi, in celo delovni naslov morebitne diplomske kreacije, potem pa še v e-poštnega prejemnika par potencialnih mentorjev, ki bi mi malo odpirali oči v času mojih "Sheldon Cooper s Filofaxa" tuhtarij, sem se že počutila, da sem zagrabila ta prava jajca ... Na okej poti sem in če mi do sredine decembra uspe uradno prijavit temo, sem še na enem brihtnem konju, ki dirja po tej pravi poti. Ta občutek predpopolnjenosti in prvi korak, ko sem resno poprijela za stvar, jo ven iz misli izbecala v realnost, je bil povod zato, da vsakodnevno dam v laufanje na novo popravljeno pečico, ki greje tudi od spodaj, astronomski račun za elektriko me ne zanima. Se seliva zdaj počasi v stanovanje za dva in za mačka in komaj čakam.

You will get served what you deserve.

V enem tednu!!

Sem uspela s pomočjo betonskega blata, nebesne sivine, sevajočih pikslov in smokijev, vsekakor pa ljubljanske atmosfere, ki vključuje hiter ritem, stres, stres, stres, tesnobno tuhtanje o bodočem in grde resnobne obraze, uničit ...  

... Uničit ves sklop pozitivnih učinkov štirinajstih dni wellnessa z dobro kondicijo, voljo do sprehajanja, mehko kožo, čisto kožo, šajni kožo, sproščenimi očmi, dobrim vidom, iskrivim pogledom, energičnim in poskočnim sožitjem med dušo in telesom, zadovoljstvom s svojo podobo in prepričanjem, da držim Vesolje za jajca.

Bah.

Vsak peti odrasli lula v bazen.

Sicer pa precej nezdravo, precej mastno, mesnato in kancerogeno jem. Namesto gratiniranih skutnih palačink, ki sem si jih obljubila za večerjo, se potem vseeno odločim za čufte in pire krompir. Ah in krompir! Verjetno ni čisto okej, da ga dvakrat dnevno v dvakratni porciji naložim na krožnik. Po drugi strani pa ga kot krompirjevka, alkaloidna obsedenka in "Krompir je lahko samostojna jed!" doma premalokrat pripravim - ne ljubi se mi ga lupit in to ... Pa si potem lahko odpustim, če se po vseh teh jedilnikih spremenim v krompir, ane.

Po dveh dneh samotarskega življenja v sobi 524 ugotavljam, kako zelo nesamotarsko je pravzaprav. Nedružabnost ni prav nič dolgočasna, pravzaprav šele ta da pravi wellness celotnemu organizmu. Za telefonske klice mojim najdražjim, da bodo vedeli, da me ponoči ni umoril noben hotelski duh (verjamem, da je to možno in vse moje telefonske nejeverneže opozarjam, da se kaj takega povsem realno lahko pripeti!), moram posebej posrkrbet za časovno organizacijo klica, ker 

a) je treba na telovadbo

b) je treba na fitnes

c) je treba na bazen

d) je treba na sprehod in prebrat kaj na najljubši klopci

e) je treba na kosilo

f) je treba na večerjo

g) je treba pogledat naslednjo epizodo Revenge serije

h) je treba na masažo

i) je treba po cenik masaž na recepcijo

j) je treba spisat blog-post

k) je treba poklikat po najljubšemu forumu

l) je treba odgovorit sodelavcu, zakaj taki trapasti ukrepi

ž) je treba zase si vzet malo časa, da bo pravilno teklo tole z wellnessiranjem

Tako z žarnico osvetljene strani samotarskega bivanja v sobi 524, kot z roletami zatemnjene strani samotarskega bivanja v sobi 524, seveda vzajemno obstajajo. Lahko pozabim modrc sredi sobe na tleh pa se bom lahko mirno in svobodno in brez nerodnosti ob tiščanju jošk za brisačo sprehodila od tuša čez sobo. In lahko skupaj padem od strahu ponoči, ko v školjko še vedno teče voda, čeprav že od večera nisem bila na wc-ju (preprosto vem, da mora bit tu nekaj paranormalnega). South park in ostale traparije na laptopu lahko pogledam brez slušalk in čepke za uhe, že malo ušesno-pomaščene, lahko zabrišem stran, na drugi strani je pa malo depresivno sami odcapljat na večerjo, sami raziskovat med lonci, kaj je za kosilo in sami sedeti z jutranjo kavo ob zajtrku. 

Zunanji motivator prvi teden je super poskrbel za Notranjega motivatorja ta teden, da ne stagniram, migam in ... V zadnjih petih letih prvič zares uživam v vsakem wellness trenutku, kar je zoprno, ker čas tako prehitro teče.

Kako so mi čepki za uhe rešili življenje

No, olajšali so mi ga - tale teden, ko je moja mami postala moja cimra. 

In ko je ta moja cimra vsakodnevno skrbela, da se mi na ritne blazinice niso naselile celulitne obloge ... In ko je hkrati ta moja cimra vsakodnevno skrbela tudi, da bi pa vseeno lahko malo celulitnega okrasja dobila na to rit. Prvo z nenehnim spodbujanjem uporabe novih pohodniških palic in z določeno kvoto preplavanih dolžin 25-metrskega bazena, drugo pa z izkoriščanjem celotnega potenciala samopostrežne all you can eat hotelske restavracije, predvsem s prinašanjem novih in novih tortic na mizo, ki so postali pomemben del dveh obrokov - tako kosila pa potem še večerje.

Končni izpisek na računu je potem še vedno nič, ker so se palice pogodile s torticami, me za danes popoldne še vso zaljubljeno nagnale v savno, da zdaj utrujeno pišem, kar moram zapisat.

Zapisat moram, da sem srečno prišla do usb kabla, ki bo ukradenemu kobo-bralniku podal dušo ali Vihro mečev po angleško. In da mi tudi zdaj, ko je cimra s svojimi kovčki odropotala domov, ne bo dolgčas. In še uh-čepke lahko zdaj pospravim. In čisto skromno poudarim - moja mami je zakon.