Nogometnost in plastičnost oken.

Fucbala mi sploh ni treba gledat oziroma namensko spremljat, ker po jakosti "huronskosti" krikov iz sosednje sobe itak vem za skoraj vsak položaj posameznih igralcev... Špasno je bilo prej opazovati, kako je uoča počasi vstal, bil čisto tiho in s še vedno z nepremičnim pogledom v ekran naredil korak in prestop malo bolj levo in se nato počasi tiho usedel nazaj v svoj fotelj.

Ne spremljam teh stvari. Preveč sem razočarana, če ne gre prav, zato skušam na čim bolj nevtralen način pokazati svoje nezanimanje o rezultatu, na skrivaj se pesimistično prepričam o minus ena proti dva za osovraženo stran, da se pripravim na morebiten poraz (tako se zavarujem!) in med časom tekme...

... Analiziram jakost "huronskosti" krikov iz sosednje sobe, da izvem skoraj vsak položaj posameznih igralcev. "Skoraj" je tu pač zaradi nestoprocentne prepričanosti v moje sodbe in v resnici sem vseeno vsa na trnih in komaj čakam ugoden izid.

Kaj to pove o meni? Ne skrbi. Je retorično.

Sicer pa sem (se) danes:

• vozila v avtu, ki ima namesto običajne steklene šipe ob sovoznikovem sedežu moderno šipo iz plastične folije.
• vozila v avtu s šipo iz plastične folije po avtocesti in prav nič ni prepihalo ušesk!
• vozila v avtu s šipo iz plastične folije in prepevala Hudo mravljico, Moj kuža in tako naprej, ker pač radia nismo imeli.

Hudič naj ga vzame - tistega, ki zbija avtomobilska okenca in krade avtoradije iz avtomobilov, parkiranem na pokopališkem parkirplacu!

Hudič naj jo vzame - tisto stvar, ki je ne znam in ne morem in ne-da-se-mi-več kontrolirat in uravnavat.

Hudič naj me vzame - mene seveda, ker mi moja moč uhaja iz rok in tako rada bi vse skupaj pustila pri miru. In bom.

Edit ob 22:49: Priznam, da sem zadnjih deset minut drugega polčasa vsa trda presedela pred televizorjem in žrla arašide kot da bi bili pringelsi. Sem rekla, da to ni zdravo zame!