Pod svobodnobljanskim soncem naslednjič.

Je luštno, je zaljubljeno, je sončno, je zabavno, je hranljivo, je koristno, je zaposleno, je žgečkljivo, je družabno, je toplo in je prijetno. Pa je tudi srbečljivo, švicljivo, kašljajoče, pohrkavajoče in nešedomače. Predvsem je pa zmešano in izgubljeno, darjasto ali vađajnasto.

Ni napeto, ni sitno, ni sovražno, ni črno, ni dolgočasno, ni razmetano, ni utrujeno, ni bolano, ni prenaglas, ni prečisto, ni zajedljivo, ni prisiljeno. Ni nezmešano in ni neizgubljeno, ni nedarjasto ali nevađajnasto.

Ne zgrešim samo pravih vhodnih vrat, zgrešim tudi izstopno postajo lokalnega avtobusa in se podam po puščavi v napačno smer od siceršnjega cilja. Hodim tako dolgo, da pridem do meni prve znane točke in se sesedem od utrujenosti, obupa in samoironije - na tem področju postajam še posebej zabavna in to je vsekakor bolj frajersko, kot pa če bi izgubila razsodnost in bi sredi ničesar vsem mimohrumečim avtomobilom ponudila primer napada histerije na meter štiriinšestdeset centimetrov racionalnega človeka s sončnimi očali, ruzakom na rami in blazino za jogo v roki.

Potem tavam po hišah s hrano. Nisem lačna pa je vseeno treba nekaj kupit za baso jedu - baso srou proces in to mi - začudena sem - predstavlja enega večjih (pravzaprav največjega izmed vseh!) problemov samostojnega bivanja na začasnem naslovu. Vse se pokvari, vse je v prevelikih količinah, nič mi še ne paše, vsaka pašteta ima bavbavaste oči. Nimam še razvite prehranjevalne (prehrambene?) vizije. Težko se je že dopoldan odločiti, kaj bom jedla za večerjo.

Vem, navadila se bom. Zdaj pa mi paše, da bom za dva dni odložila te življenjske skrbi in svojo popkovino spet priključila nazaj na Hladilnik s stalnim naslovom.