V divjini: prvi mesec

Po manj kot mesecu sem:

• razbijalka lončkov za zobatkalice,
• uporabnica skret papirja, vrednega skorajšnjih petih evrov,
• naporna  cimra z nadsposobnostjo še intenzivnejšega doživljanja čustev,
• praskalka omare,
• uničevalka žaluzij in štorasta odpiralka starodobnih oken,
• začetnica pri uporabi mikrovalovne pečke,
• nakupovalka z družinsko dimenzijo nakupovalnega vozička,
• srečna.

Krožnikov s kovinskim robom se v mikrovalovno ne daje in ne govorim iz lastnih izkušenj.

Z jogijsko blazino mi je uspelo spraskati tako lepo in veliko in mogočno omaro z drsnimi vrati.

S čustvi pa je tako, da vsak prijeten dražljaj doživim s huronsko čohljajočim občutkom sreče, vsak negativno nastrojen špikljaj pa me podere, s svojo lopato mi izkoplje grob brez dna, zraven mene položi še nekaj črvov, nato me zasuje z zemljo. Zares pretirano je.

Že patetično nerodna sem in spet čakam na svoj viteški oklep, ko se bom narejeni škodi - ta trenutno spada pod strogo negativne špikljaje - le nasmehnila. Pri mikrovalovki imam nekaj bonusa za par pečkastih eksplozij "po nesreči", ker sem šele zdaj postala četrtinska lastnica ene, v dom moje matere pa le-ta nikoli ni dobila vabila, ker je pač med nezdravimi produkti sodobne tehnologije - zato sem uporabnica začetnica in neizkušena.

Opravili smo naš prvi družinski velenakup, napolnili hladilnik, zamrzovalnik in špajzo, pojedli smo družinsko večerjo, skuhali družinski golaž za danes ("To daj v tretjo osebo ednine!" je rekel Glas), jutri prirejamo piknik in z družinskim mislim na kjut smešno ravnanje naše skupince.

Seveda berem o tem, kako nove balerinke niso priporočljive za daljše špancirje po mestu, ampak vseeno spadam med neumneže, ki se učijo na svojih napakah in ne med brihtneže, ki se varno učijo na napakah drugih.