Spontanosti še ne ...

Še ne znam. Ne maram. Ne sprejemam. Ne dohajam. Ne zmorem ...

... Je (nje, spontanosti op.i.) vpeljati v moj "Za način doživljanja tega lepega sveta" oddelek v Uradu za naravo Vesoljno Izgubljene.

Načrtovalka sem. Takole edino rata bit manj izgubljena kot sicer in takole edino rata, da ne lovim v krogu svojega repa, ki ga nimam, ampak da se naprej podim za pred mano letečimi-bežečimi bitji, situacijami, cilji. Katero zobno pasto naj kupim, kaj naj bo jutri za kosilo, kdo bo tisti, ki bo za tisti dan dobil čast mojega prevoznika.

Malo go with the flow injekcije bi pa lahko že dobila v rit. Ti dve, ki me še čakata, namesto tistih vitaminov.

telebadec

Spet sem si težje poškodovala blazinico na kazalcu - s telebadcem. Spotikom čez pločnik. Ni se mi zdelo smiselno, da moram centimeter bolj dvigniti nogo ob sestopu s cestišča na pločnik pa sem ta pločnik raje brcnila. Vrnil mi je, me spotaknil, da sem ponovno zimitirala ulov zajca - in namišljenega tudi ujela! Nepremagljiv je ta ... Pločnik. Petnajst ali koliko proti nula zanj.

Ker me pri lopatici iz dneva v dan manj špika, sem morala poiskat nov razlog za jamranje ob pomivanju posode, rezanju slanine in brisanju rok v brisačo. Pri sprehodu skozi Zoo nisem imela problemov.

V divijini: dve leti!

Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas.

Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim "najemnino", pa je vredno. In ta "vredno" se bo zdaj v nadaljevanju ponovil ... Devetkrat. Ali desetkrat, da bo bolj zaokroženo. Življenje z najemniško pečico, ki od spodaj ne greje in se zato musaka peče po štiri ure, sirove štručke pa od spodaj nikoli ne bodo dobro zapečene, je torej vredno ...

Vredno, da sem postala en malo bolj odgovoren subjekt, ki mu je še bolj mar za to, kam in kako gredo smetke, embalaža, papir in steklo, čeprav bio odpadki zaradi nagravžnosti še vedno pristanejo med navadnimi smetmi (priznam, priznam!) - se na koncu izkaže, da tam zasedejo kar večino kantaste kapacitete, kar bi se v bistvu dalo izkoristiti na drugačen način, i know.

Vredno, da mi neoprani štumfi, prazen hladilnik, morebitni pretečeni datumi, odtisnjeni na embalaži sirnega namaza, sploh ne predstavljajo korenine, čez katero sem se en čas fejst spotikala. Zamrzovalnik rešuje, prav tako pa tudi nov paket H&M štumfov pomaga, da jih je v radelcu za skoz dovolj.

Vredno, da sem se določena živila naučila uporabiti do te mere, da ostankov ne mečem stran. Nekaj upgrejda tale stvar vseeno potrebuje - kako poštimat pšanca s kostmi je zame še vedno indija koromandija, kako od svinje spravit čim več špeha pa tudi.

Vredno, da so moji možganci opremljeni z vedno novimi idejami, kako bom za kosilo slash večerjo nafutrala moj (in ne samo moj) organizem in zadostila mojim (in ne samo mojim) zahtevnim brbončicam, kako bom za zajtrk čim več primernega za moja (in samo moja) prebavila užila in kako bom skozi dan prišla brez kruljajočega želodca in zaradi neglukoze tresočih rok.

Vredno, da sem brez priganjanja s strani pomembnih drugih spoznala čudodelnost fizičnega miganja. Nisem še totalno disciplinirana, sem pa že frendica z jogo za vsak dan (naslednja stopnja od joge za vsak teden, op.i.), s kolesom deset minut in s sprehodi - pa če ne čez Tivoli pa do bližnjega opravka.

Vredno, da sem tega mojega tipa dokončno označila za svojega, spoznala nič novega - da so tečni trenutki zraven samo zato, da še bolj ceniš netečne trenutke in da sva zgruntala eno svoje ravnotežje, ki nama pomaga, da furava naprej ta najin kul odnos. Še sva dva v zvezi.

Vredno, da sem spoznala, kako rada imam svoj domači kraj. Ponovno sem steptala vse gozdne potke s toliko večjim užitkom, vse gozdne in travniške dobrote, domače paradajze in špinačo ocenila za zaklad, hude razglede pa zadolžila za glavno sprostitev mojih v računalniški ekran spremenjenih učk. A toliko raje se potem vrnem nazaj k betonu ... S košem vonjav in okusov narave seveda.

Vredno, da sem sproducirala skrb za eno nedolžno bitje (seveda je tudi hinavsko, sebično in narcisoidno), za katero mi žaklja evrov ni bilo škoda dat, samo da so ji nazaj poravnali zlomljeno taco. Ta sorta skrbi je nekaj čisto novega zame ... In paše.

Vredno, da je moj tempo začel z obvladovanjem urinih kazalcev, jih začel usklajevat s toliko več življenjskimi vlogami, brez da bi stisnil svoj tempo-rep med tempo-noge. No, še ga včasih uspe stlačit tja, a ne prav za dolgo. Planer in organizacija - pa zmagam.

Vredno mojega dela najemnine in stroškov, da sem zrasla, napredovala, šla naprej, se osamosvojila, se naučila balansiranja, življenja, kuhanja, rednega pucanja skreta kosmatega bitja, glancanja kopalnice, upravljanja s pralnim strojem, ukvarjanja z rdečimi ciframi na bančnem računu, dojela, zakaj je mati vedno težila z ugašanjem luči ... Kar češ! Predvsem pa je vredno vseh teh noči, ki jih ne predrnjoham sama, ampak z ritjo nalepljena še na drugo telo, čeprav se to pritožuje, da že dve leti ni naspano. Zaradi mene. In zaradi mene je lahko še naslednjih tisoč let.

Pies: ne sprašuj, zakaj sem ob  vsem tem na prvo mesto postavila tisto o odpadkih. Ker nimam pojma.

Krajevna skupnost Zelenostlinsko naselje

Tole je Marjetica (ali pa Trobentica?), ki je po dveh tednih prišla preč, potem ko mi jo je najljubši fant prinesel desetega marca.

Takole pa se je razbohotil Drobnjak, Peteršilj pa je še v plenicah. Ampak menda tako mora bit.

Odnosa jaz - roža tako še vedno ni, za odnos jaz - zelenje pa lahko že zažlobudram, da obstaja.

Zdaj že skoraj družini Peteršilj in Drobnjak sta jo do sedaj lepo odnesli brez nikotinskih poškodb zaradi cigaretnih ogorkov, obsedeno preverjanje vlažnosti njunega zemljišča je bilo le sedem dni (in vseeno je Drobnjak familija uspela totalno zažurat!), Jinx niti pomisli ne, da bi se lotila hranjenja s klorofilom ali brskanja po zemlji, saj je preveč zaposlena s kašljanjem na golobe, vrabce in ostale krilate pojave, ki naredijo prelet čez balkon, temperature pa se v tem mesecu tudi niso ravno spuščale pod nulo, da bi bil ogrožen termostat v tegelcih.

Ker sem si - kljub ostareli in razočarani MarjeticiTrobentici - z Drobnjakom in Peteršiljem, ki živita bujno in polno življenje, prigarala zeleno zaupanje, sta se na okensko polico - ampak na notranjo stran - vrasla še dva tegelca bazilike. Ta je še v predpleničastem obdobju, a upam, da bo kmalu pokazala, da bo nekoč zrela za v lonec ... Za k lazanjasti masi ...  Za v čemaž-korenčkovo juhco ... Za na pečen krompirček ... Za na mojo fokačo ... Za na mančmelov in za na tiramisu pa ne.

Ena sosedska fotka

Čemažev zmazek

Potem ko me je pri lopatici štihnilo zaradi nepravilnega sedenja, v času katerega sem že predvidevala, kaj se lahko zgodi, ampak nikakor ne v takem bolečinskem obsegu, da se zjutraj zbudim bolj kripljasto kot katerikoli devetdesetletnik v domu upokojencev, in da jokam, ko dvignem roko, da dosežem tisto mojo šalco za blagodejni zeliščni čaj, ki sicer nima direktno pomirjevalnega učinka na razboleto mišico, pač pa ima pomirjevalen učinek na moje brbončice, za katere verjamem, da so vir vseh mojih psihičnih stanj, psiha pa deluje na fizično telo bolj kot si mislimo, 

in potem, ko sem v upanju na preventivo pred kinkajočim padanjem glave na tipkovnico ob treh ponoči, popila enerđi drink po najbrž celem letu, ker sem se nekoč pač odločila, da tega strupa ne privoščim več telesu, razen v izrednih okoliščinah, kakršne so bile včeraj, ko mi je bilo tudi ob takojšnjem skoku organizma v posteljo takoj žal zaradi migajočih živcev v nepremičnih okončinah, ki v neskladju z izčrpanim umom nikakor niso želele prešteti do konca ovčk, da bi zaspale ...

Torej po neprespani in nepreplesani noči in po nekaj nemočnih fantovih masažah, ki mišice ne in ne postavijo nazaj na svoje mesto se tresoča in zaradi bolečin jokajoča spravim 

delat čemažev namaz.

Ker je v gmajni zraven moje domačije, ki je btw zelo kul izraz, ki ga običajno za povprečne enonadstropne bajte z malim vrtom in nekaj drevesi ne uporabljamo, že pognal svoje lističe in počasi rjavino odpadlega gozdnega vejevja barva v zeleno morje smrdljivega vonja. Čez mesec dni bo tam že ocean.

No, priznam, ni uspel tako dobro, kakor sem mislila, da bo. Okus je bil precej skutast, skutast s česnovim pridahom. Če naj bi tudi v resnici moral biti tak, potem se pohvalim. Nikakor pa ni bil zanič. Predvsem idealen je bil za zajtrk in za napackat čez šnito kruha z zrni, ki sem ga včeraj nabavila v hoferju.

Uporabila sem skuto (doh). Kislo smetano sem sicer pripravila, a je na gmoto s sesekljanim čemažem nisem ruknila. Tu je bila še limona, olivno olje, sol in poper ... In edamec.

Vse sem speštala in to je vsa umetnost.

Najljubšemu fantu se zahvaljujem, ker me bo še tri tedne masiral, sicer pa - zgolj, ko že ravno blebetam o njem in o čemažu - on ima to stvar s čilijem. Že nekaj časa ima povsem svojo poličko v špajzi, kamor nalaga stekleničke posušenih mehiških, libijskih, španskih čilijev, vloženih štajerskih čilijev, v olju namočenih gorenjskih čilijev, v viskiju namočenih nevemkaterih čilijev, potem pa so zdaj tam postavljene še predelane različice v omakastih oblikah, posebej zmletih oblikah in z drugimi začimbami zmešanih oblikah. Tako.

Danes me je premlatil.

Mislim: "Danes" me je premlatil - danesdanes, današnji dan, danes kot 22. marec, danes, kjer mi v planerčku z rdečo utripa okence z "joga", "dvign ankete v stanovanju", "zalij zelene stvari" in "očesna ob pol enih" (večerna opravila so na ignoru op.i.).

Zadnjič mi je nečak z že osmimi (ali pa devetimi, saj ne vem) upihanimi svečkami na torti dejal, da nisem tečna - samo raztresena. In mulec s takimi, očitno psihoanalitično utemeljenimi, trditvami si zasluži pokal, če bi mu ga imela za izročit. Z raztresenostjo sem tako danes povzročila, da sem si na vadbi joge morala joga blazino izposoditi; da sem zelene stvari prepustila enotedenski suši; da je  moja oprava  za ven še naprej bundasta (spodaj so kratki rokavi, da sem bolj kul) in supergasta; da sem v roki imela telefon z baterijo, ki bo zdržala le za tisti nujni klic, če se bom usedla na napačen vlak ... Torej pozabila sem telefon, ključe stanovanja in joga blazino. S ponosom pa lahko povem, da sem se razumsko zjutraj spomnila na sončna očala, ki so moje vampirske zenice obvarovale pred žgočo svetlobo.

Brez telefona, brez ključev stanovanja, brez joga blazine (kar je bilo praktično v kombinaciji s pozabljenimi ključi - če bi blazino tovorila s sabo in ne imela ključev, kam bi štorasto rolico potem zabrisala?), s sončnimi očali in urbano sem se v zombi stilu vlekla čez Ljubljano do štirih popoldan ... Ko sem končno lahko podlegla utrujenosti (helov, dobrih šest uric spanca ob tempu preteklih dni je nič in nič spanca ob tempu preteklih dni me spremeni v nezainteresirano, sovražno, prazno in "sovražim veselo pogovarjajoče se ljudi" zombi babo, razširjene zenice pa te že tako zmatrajo, saj je zatiskanje oči pred svetom danes mučno težko), sem ubito prespala pozno popoldne ... Da bom s takim tempom sploh lahko nadaljevala.

Zakaj še vedno laufaš na suho, ko pa si že tako ves popljuvan od dežja?

Se že nekaj časa spravljam šinfat čez smartphone ... Omislila sem si enega prejšnji teden in tudi ta ni nič drugačen od ostalih - brihtnejši, da me živcira, in še bolj trmast, da bi si zaslužil eno srečanje z bližnjo steno sobe. Pa tako lep, da se take vrste letenju zvito izogne.

... A bom to prestavila na nikoli. Ker z današnjim dnem ostajam brez večerov, saj bom pridna kot mravljica, in brez dopoldnevov, saj bom drnjohala kot medved. Ali jeti iz Himalaje, ki ga prav zato še niso našli.

Tako strahotno je to dejstvo garanja od ponedeljka do sobote. Pa dejstvo, da v divjini nimam dovolj zmogljive mašince za te reči, in dejstvo, da bo treba zrihtat druge listke s TRR številko, če ne bom želela delat samo za državno blagajno.

Ampak normalni ljudje delajo vsak dan, ane? In če bom res tako mravljično pridna, bo tudi zmogljivejša mašinca kmalu obstala s kljukico na wishlistu, zadeva s TRR številko bo pa itak jasnejša, ko bom utegnila vtipkat (v svoj smartass smartphone) kontakt, ki bo povedal malo več o paktu med mano in državo. A-ane?

Ampak resno. Itak se na suhem ne boš posušil brez fena, dež te pa tudi nič kaj več ne bo namočil, če si že tako poln sod vode.