Vsak peti odrasli lula v bazen.

Sicer pa precej nezdravo, precej mastno, mesnato in kancerogeno jem. Namesto gratiniranih skutnih palačink, ki sem si jih obljubila za večerjo, se potem vseeno odločim za čufte in pire krompir. Ah in krompir! Verjetno ni čisto okej, da ga dvakrat dnevno v dvakratni porciji naložim na krožnik. Po drugi strani pa ga kot krompirjevka, alkaloidna obsedenka in "Krompir je lahko samostojna jed!" doma premalokrat pripravim - ne ljubi se mi ga lupit in to ... Pa si potem lahko odpustim, če se po vseh teh jedilnikih spremenim v krompir, ane.

Po dveh dneh samotarskega življenja v sobi 524 ugotavljam, kako zelo nesamotarsko je pravzaprav. Nedružabnost ni prav nič dolgočasna, pravzaprav šele ta da pravi wellness celotnemu organizmu. Za telefonske klice mojim najdražjim, da bodo vedeli, da me ponoči ni umoril noben hotelski duh (verjamem, da je to možno in vse moje telefonske nejeverneže opozarjam, da se kaj takega povsem realno lahko pripeti!), moram posebej posrkrbet za časovno organizacijo klica, ker 

a) je treba na telovadbo

b) je treba na fitnes

c) je treba na bazen

d) je treba na sprehod in prebrat kaj na najljubši klopci

e) je treba na kosilo

f) je treba na večerjo

g) je treba pogledat naslednjo epizodo Revenge serije

h) je treba na masažo

i) je treba po cenik masaž na recepcijo

j) je treba spisat blog-post

k) je treba poklikat po najljubšemu forumu

l) je treba odgovorit sodelavcu, zakaj taki trapasti ukrepi

ž) je treba zase si vzet malo časa, da bo pravilno teklo tole z wellnessiranjem

Tako z žarnico osvetljene strani samotarskega bivanja v sobi 524, kot z roletami zatemnjene strani samotarskega bivanja v sobi 524, seveda vzajemno obstajajo. Lahko pozabim modrc sredi sobe na tleh pa se bom lahko mirno in svobodno in brez nerodnosti ob tiščanju jošk za brisačo sprehodila od tuša čez sobo. In lahko skupaj padem od strahu ponoči, ko v školjko še vedno teče voda, čeprav že od večera nisem bila na wc-ju (preprosto vem, da mora bit tu nekaj paranormalnega). South park in ostale traparije na laptopu lahko pogledam brez slušalk in čepke za uhe, že malo ušesno-pomaščene, lahko zabrišem stran, na drugi strani je pa malo depresivno sami odcapljat na večerjo, sami raziskovat med lonci, kaj je za kosilo in sami sedeti z jutranjo kavo ob zajtrku. 

Zunanji motivator prvi teden je super poskrbel za Notranjega motivatorja ta teden, da ne stagniram, migam in ... V zadnjih petih letih prvič zares uživam v vsakem wellness trenutku, kar je zoprno, ker čas tako prehitro teče.

Kako so mi čepki za uhe rešili življenje

No, olajšali so mi ga - tale teden, ko je moja mami postala moja cimra. 

In ko je ta moja cimra vsakodnevno skrbela, da se mi na ritne blazinice niso naselile celulitne obloge ... In ko je hkrati ta moja cimra vsakodnevno skrbela tudi, da bi pa vseeno lahko malo celulitnega okrasja dobila na to rit. Prvo z nenehnim spodbujanjem uporabe novih pohodniških palic in z določeno kvoto preplavanih dolžin 25-metrskega bazena, drugo pa z izkoriščanjem celotnega potenciala samopostrežne all you can eat hotelske restavracije, predvsem s prinašanjem novih in novih tortic na mizo, ki so postali pomemben del dveh obrokov - tako kosila pa potem še večerje.

Končni izpisek na računu je potem še vedno nič, ker so se palice pogodile s torticami, me za danes popoldne še vso zaljubljeno nagnale v savno, da zdaj utrujeno pišem, kar moram zapisat.

Zapisat moram, da sem srečno prišla do usb kabla, ki bo ukradenemu kobo-bralniku podal dušo ali Vihro mečev po angleško. In da mi tudi zdaj, ko je cimra s svojimi kovčki odropotala domov, ne bo dolgčas. In še uh-čepke lahko zdaj pospravim. In čisto skromno poudarim - moja mami je zakon.

Trening vleke testa. Tretji teden.

Ah, veš, preden čisto zaplavam med mehurčke in stare penzijonistične avsrijske riti, moram še evidentirat neuspeh tretjega tedna vleke testa ... Zdaj mam na srečo dva tedna pavze, a sem že tehtno sklenila, da naslednjič dodam jajce in maslo - po enem starem kuharskem receptu za štruklje sicer. S tem receptom se je mami namreč nekoč kobacala ven iz kuharskih plenic, ga prerasla in si po svoje zamislila vlečeno testo, kar je izjemno optimističen podatek zame.

...

...

...

[mrzlično iskanje usb kabla med prtljago]

...

...

...

[gaddemt, pozabila sem ga!]

...

...

[šit, to pomeni tudi, da na ukraden e-bralnik ne morem naložiti A Storm of Swords!]

[kar pomeni, da svoj bahavi ego lahko samo potunkam v bazen s slikami na telefonu vred ...]

...

...

[gh!]

Trening vleke testa. Drugi teden!

Je res, da sem trening planirala za vsak dan v prejšnjem tednu in to, da sem vsak dan nekaj iz vlečenega jedla (in ne delala) najbrž ne šteje, sem pa svoj drugi poskus vleke prestavila na ta ponedeljek in omilila verzijo vsakodnevnega treninga na vsaj-enkrat-na-teden-trening.

Eksperiment je bil že boljši! Smejali so se mi vseeno, torej ni ravno privlačno izgledalo, ko je bil še v procesu nastajanja, je bil pa bolj širok in velik kot prvič, še vedno precej luknjast. A okusen. In še vedno predebel.

To je bil potem jabolčni štrudelj - samo jabolka pa cuker, na cimet sem pozabila, ker se mi je mudilo rolat, da ne bi še kdo (tukaj sem res določna!) videl tega luknjastega skrapucala (ki ga tako ali tako zdaj vidi celo Vesolje).

Sicer pa nadvse uživam - zato tega treninga nisem tako zares vzela.

Trening vleke testa. Prvi dan.

Mati je zadnjič, ko naj bi jaz ustvarila svoj prvi štrudelj pod zares minimalnim nadzorom izkušenejšega očesa (ampak to očitno tudi dovolj dobro vpliva na psiho, da mi je res na celi črti uspelo!), poudarjala tisto modro o tem, da moram testo kar nekajkrat pregnesti preden rata tisto ta pravo ... --> In to ni mišljeno nekajkrat v šusu, ampak nekajkrat v presledkih, s prespanpo nočjo vmes. --> In to je mišljeno kot večkrat se lotit priprave vlečenega testa, boljši občutek dobiš za pravo strukturo in bolj super rata potem na koncu. In brez lukenj, ki nastajajo ob vlečenju ali ob njegovem glagolniku - vleki. Ne vem, kaj je bolj pravilno, ampak to drugo (vleka-peka, ha!) se bolj simpatično sliši.

Zato se danes začenja, turumturum! In nekaj vuvuzel zapoje v en glas ...

Teden zavitkov, žepkov, polžkov, spomladanskih in pečenih, samo štrukljev ne.

Z namenom, da bom v petek lahko že naredila burek.

In začenja se ne prav dobro. Dva in pol deci kozarca moke in ne vem koliko malo vode za zraven pa ščep soli sta dala res eno solidno kepico testa, ki se ni limala ... Tudi razvlekla se je fino, potem pa se začela trgat in luknjat. Zato se je ideja o žepku spremenila v idejo o zavitku, ja.

Vse zmotam še enkrat (napaka!) skupaj (napaka!!) in zaciljam na boljši rezultat (NAPAKA!!!). Ki se je izkazal za še bolj luknjastega, manj tankega in s še manjšim obsegom. Poor.

 Po desetih minutah se spomnim, da ga je treba še po viličarsko preluknjat.

Po več kot 30 minutah (pečica ne radi, če se ne spomniš), vzamem testeno baso iz pečice in ...

Testo preveč na debelo in fila premalo začinjena. S prej popraženimi jurčki, čebulo, sirom in kislo smetano sicer. Kamor vmešaš še en jajc in malo drobtin, da je bolj kompaktno. Mogoče je tako res le s krajčkom, zato grem probat en malo bolj sredinski kos.

Jutri je nov dan.

39/39

Jogurtov napitek slim & vital v roki, da bodo želodček in črevca hitreje, lažje in bolj pridno predelali dva McMenija, ki sem ju zdaj v 24 urah proslavljanja - tudi status študenta ekonomista! - zaužila na najbolj požrešen in cmokast način. 

Nč skrbet. Kljub temu, da sem se v torkovem rojstnorajanju ob torti, vinu in balonih spet odločala o brezalkoholni dobi, saj me okoboli dajejo sto na uro že zaradi hlapov v luftu ... In je potem k dokončni odločitvi pripomogel spet eden tistih mojih slavnih vele-telebadcev-padcev, tokrat z ravno nabrušenim nožem v roki in šestimi tortnimi talarji. In spet nč skrbet, saj sem jo po pijansko (kar itak že štejem pod svojo naravo - sploh glede na moje splošne ravnotežne sposobnosti in saj "Treznemu in netreznemu se vse zgodi") odnesla le z enim manjšim urezom čez prst na eni roki in enim večjim urezom čez komolec na drugi roki - seveda se tu pojavlajjo pravi misteriji, da kako me je en tak ogromen nož urezal na dveh čisto različnih placih in čisto po malo!

No, nč skrbet. Sem si vseeno privoščila en velik glaž gin-tonica. In pustila, da je najljubši fant skuhal lazanjo, o kateri, da jo naredim, sem sanjala vsaj štirinajst dni učenja. 

In končno si bom privoščila serijo epizod tistega, kar mi bo padlo pod klik, se poskušala poistovetit s patetičnimi liki serije, a ne bo ratalo, ker je ego prenapihnjen. In potem me čaka še brezskrbno s štrlečimi udi v luft izležavanje na kavču. Pa pucanje skreta, o, to bo veselje! In potem par telefonskih klicev za rezervirat mehurčkarijo in par "po sredi" obljubljenih obiskov in aaa, predvsem bom razmišljala, koliko zares prosti in brezobveznostni čas pomeni, ga posiljevala, se zapijala z njim, uživala v brezdelju, se delala, da ne delam, pospravljala bom! In in ... Do oktobra.

Samo še diplomaaaa!

Še eden, še eden!!

Smešno. V torek sem v 128 evrov drag izpitni papir zapisala par bedarij, ki so nakazovale na to, da bo rezultat ravno na meji oziroma ravno pod mejo, če sem sklepala po svoji pesimistični sreči.

V sredo, četrtek in še nekaj v petku sem depresivno in potem z razbijajočim tuptuptup malo hitrejšim prečrpavanjem krvi skozi srce 

Ali karkoli se že tam takrat dogaja in ja, to bi verjetno morala vedeti sedaj, ko sem si v soboto končno ogledala razkrita telesa z avdio vodičem na uhlju, a za neznanje lahko fejst okrivim maso živih, ki se je gužvala okoli mase mrtvih ljudi.

pogledovala proti odprti omari, kjer so na tleh ležale akte, knjige in zapiski na temo zgoraj omenjene drage obveznosti. Res sem si želela, da bi stvari že lahko podkurila z ukradenim fajercajhom in njihovo energijo porabila za en odličen šnicelj na žaru. In bila sem res skeptična, a bom to lahko kdaj. Sploh. 

Na tisti petek sem potem še stotič kliknila na rezultate izpitov, nakar se je namesto odprte prijave prikazala statistika ... Ugodna za moje duševno, mentalno, osebnostno, vedenjsko, recipišikarčeš zdravje.

In smešno je. Kot sem že rekla. Pogledujem namreč proti omari, še vedno gledam akte, knjige in zapiske predmeta, ki me je lovil in nočnomoril 

Breivik, frajer, ki me je nasilno spremenil v plejboj zajčico in na frišno odrezani štrclji nog, po katerih se je še vedno dalo hoditi - ajdčau.

že od tretjega letnika, a zdaj mi je v bistvu vseeno, kaj se bo zgodilo z njimi. Po mojem jih bom celo prislonila k vsem ostalim zapiskom celotnega študija (zares jih mam lepo popredalčkane po redoljub fasciklih!), morda počakala, da diplomiram - pa še takrat jih bom verjetno s časopisjem zabrisala v reciklirni kontejner.

Innn one more to go! Ta je mimogrede v splošnem prištevan k najlažje opravljenim izpitom, ampak zakaj pri meni ne bi bilo zakomplicirano?