Za večerjo bodo tortilje ... Brez sira, ker ga ni.

In brez bele salse, ker ni niti jogurta, porabit je pa treba vse tiste čakajoče zapuščene stvari v hladilniku, da se ne odločijo v sebi zarediti plesni, se zagniti ali preteči svoj maraton čez rok. Pa gremo, dan MS kuharice potem poteka takole.

Umivanje zob, jutranja (a res? - ura je že enajst) joga-telovadba, za zajtrk ukradem dve marelici, ki sta zrasli na pultu pri spodnjih stanovalcih. Treba je na sprehod, čudovit dan je! Kot je čudovito prihajanje nazaj k sebi in zaresen zajtrk malo kasneje. Dobim solato, še zemljasto in ker prst ni dobra za zobe, se usedem na balkonski stolček k malim nadobudnim paradajzovim drevescem in začnem s tem dolgotrajnim trebljenjem spomladanske solate, v kateri ni več kaj veliko spomladanskega. Danes bodo tortilje, se spomnim ful dobrega kosila in večerje in kosila in večerje še za naslednji dan. Tortilje z nečim, pa naj bo to burrito, kesadilja, čimičanga, enčilada, fahita, razlik med njimi tudi po klikanju po wikipediji ne absorbiram. Nimam sira, imam pa svežo solato.

Pospravim kuhinjo od mojega polnočnega brskanja po omaricah, pospravim posodo iz pomivalca, pobrišem mizo letečih mačjih dlak in morebitnih šapastih tac kosmatih prebivalcev stanovanja. Še prej naštudiram svoje bodoče premike na youtube filmčku, ki vedno znova motivira s "takooo na izi načinom priprave tortilj, ki so boljše od kupljenih, celo tako zelo boljše,  da jih nikoli več ne bomo kupili". Temu sem že tolikokrat nasedla, da zdaj zavestno tega ne verjamem več. Doma narejene tortilje so res praktično le voda in moka in res jih le fino razvaljaš in vržeš na ponev, ampak niso na izi! Pokurijo ogromno energije za težko stoječega homo sapiensa in ogromno živcev ob neravnem polaganju tankega (a nikoli tako tankega kot je tanek trgovinski) testa na ponev. Potem se mehurčki ponavadi zažgejo, ker je ponev na visoki in ne na srednji temperaturi, tako da okus domačih tortilj nikakor ni boljši od kupljeno-tortiljastega. Z velikim zanosom jih naslednjič, ko bodo v akciji, par paketkov z vsemi strupenimi E-ji vred vržem v nakupovalni voziček, ponovno spoznam. Da niso lepo okrogle, to sem že sprejela in tako sem jih v vseh njihovih nepravilnih oblikah že prav poosebila.

Youtube chef pove, kaj počni, ko počiva testo. Tudi ti počivaj. Niti ne pomislim, kako prav ima, samo usedem se. Še prej pospravim nered in se pripravim na nov kaos v kuhinji čez dvajset minut. Od mize do ponve pridno znosim vseh osem tortilj, ko opravim, grem počivat. Vrnem se, da spet pospravim in še enkrat se vrnem, da ostanek pire krompirja od včeraj spremenim v krompirjeve polpete, ki jih spečem v pečici. Spet pospravljam, spet počivam. Ne vem, kam gre čas takole, ampak ura je že šest. Spravim se k nakoščkavanju in naseckavanju zelenjave, čebulo spet vržem v ročni sekljalnik čebule, ki so se ga vsi želeli znebiti, potem ko so ga kupili v Lidlu za pet evrov in je zares namenjen le sekljaštvu čebul (tega sekljalnika najbrž ne uporablja nihče na svetu in še moj prvi čebulosekljalec v človeški izvedbi se čudi, kako prav mi ta kuhinjski pripomoček pride, sicer jokajoči hejterki rezanja čebule)

Je že res, da mi mogoče uspe nadpovprečno zasvinjat kuhinjo, ko se nečesa lotim, napram drugim uporabnikom, ampak se pa tudi česeleda (tko mehiško se sliši) sproti pospravljam za sabo in vzdržujem red (in delovni prostor, ker gre seveda za kuhinjo z malo delovne površine - vsaka kuhinja ima malo delovne površine). Če dobim opazovalca z zavijajočimi očmi, ker na primer, da je moka povsod - na mojem nosu, v mojem nosu, na tleh, na stropu), tem zavijajočim očem zabrusim, a bodo one pospravljale za mano ali jaz.

Ko dan že prehaja na spalni program, jaz zaključujem z zlaganjem vsebine na tortilje. Filing je ... Filing, občutek mislim. Utrujen, malo jezen, kam kompletno je šel čas, je šla moč - v ta en tortiljasti zavitek, ki ga bom pojedla v roku petih minut, ker zdaj sem pa že res lačna? Okej, in v še sedem naslednjih, ki jih bom postregla mojemu mučeniku, ker ima za sabo druge sorte stresen teden, ali ki jih bova pojedla jutri in pojutrišnjem ... No, se mi zazdi, da je hkrati filing res zadovoljujoč, ker ženem naprej svojo mašinerijo, ker vzbudim nekaj pocejanih slin na snapchatu, kjer produkti absolutno izgledajo boljše kot so v resnici, ker je grižljaj komplet tvojega, v katerem točno veš, kaj je notri in se zdi takoj malo bolj zdravo.

Vse to se bere skoraj tako naporno kot je v resnici bilo! Res gre za nenehno izmeno glancanja in počivanja, res gre za prehitevanje kazalčevih stotink v tekmi z mojimi premiki, zasuki, koraki. Toliko reči imam na spisku! Toliko alinej pod "kaj moram" in "kaj bi", da nervozno na koncu dneva ne naredim nič, ne obkljukam ničesar. Razen tortilj z nadevom. Spodobnega kosila ali večerje.

Delovni naslov: Dons mava 10

Takrat so bili večeri še topli, v kratkih rokavih sem ga s sprintanim paketom nekih papirjev čakala pred bivšo trgovino. Printe je bilo namreč blazno pomembno oddat pred začetkom izpitovanja prvega letnika faksa, njemu pa je verjetno spet crknil printer. Zdaj pa, v času očitne ledene dobe, zafršlusana v velur, na ta petnajstomajski dan ne obujam spomina, ker /osladna bom/ mi ga ni treba, saj je ta spomin postal vsakdan (povem razpočeno ponosna z rahlim paradižnikovim odtenkom v licih). 

Ljubeč, dolgočasen, prepirljiv, spravljiv, strasten, čohljajoč. Družaben, mulokuhajoč, jezen, takozelojezen!, sproščen, prcajoč. Gurmanski, seksi, zajeban, nežen in mimobežen. Humoren in resen in resen s polno humorja. Tak je ta najin desetletni vsakdan. Nikoli sovražen, nikoli ponižujoč, nikoli varajoč, nikoli škodepovzročujoč ... Vse ostalo pa. Printalna mašina je že nekaj časa skupna, pridno tiktaka in je ta točno ta, ki je na tisti dan z začetka najinega romantičnejšega dela zgodbe zagnjavila s štrajkom.

Skozi strašljive viharje sva se podajala, vedno v iskanju harmonije in ravnotežja, ker sva se zmenila, da naj bo vsaj ta najin odnos ena mirna reč v najinih življenjih. Po nekaj letih sva tudi že prišla na raven, ko se nisva kaj preveč obremenjevala z najinimi preveč človeškimi platmi, čeprav ta baba, kakršna je, na podlagi hormonov še vedno zapade v vudu-magične seanse transformacije mišk v slone, dec pa, kakršen je, še vedno brez padala skače v temačna brezna, iz katerih ga ne boš izbezal, če se odloči, da bo skrit in tiho. S sistemom oblazinjenih sob že malo veva, kako ravnat v takšnih situacijah, še vedno pa je nemogoče mislit, da je ta drugemu vseeno in enostavno živet takrat. Si obkljuvava kak živec, obarvava las na sivo, izpuliva par kocin, ampak dokler se vse zaraste in obraste nazaj, ni panike.

Hkrati za seboj vedno več dreka tovoriva in se še vedno vsakič znova učiva, kako razpolagat s tem tovorom, kako razpolagat s tako količino tovora, kam ga skladiščit, kdaj ga vseeno prodat z vso nižjo ali višjo uporabno vrednostjo in kdaj zabasat z njim kakšno luknjo, skozi katero pušča potencialno uničujoča in še bolj strupena snov. Strategija, ki jo uporabljava pri najinem plezanju navzgor, rasti in gonji skozi spremembe, nima izraza, nima besede, nima opisa, samo je in s popolnim zavedanjem, da bo pa enkrat v določenem kraju in času lahko povsem napačna. V takem odnosu ni pravil, je pa pomembna ena stvar: približno ista vizija prihodnosti in če včasih vizija vključuje samo pojem "kdo", nikakor pa ne "kje" in "kako", je dovolj, tako misliva.

Verjetno se je v najini skupni karieri pojavilo veliko več ovir kot v karieri nekega običajnega para. "Verjetno" pravim zato, ker ni, da bi to zvezo poveličevala in precenjevala. Samo veliko več racionalizma, pretehtanih in premišljenih korakov je potrebovala že od vsega začetka. Nekaj časa sva kljubovala in si privoščila avantur, kakršnih si jih vsak par, nekaj časa sva potem analizirala, a je stvar izvedljiva ali ni - vendar kot par. Zdaj ugotavljava, ugotavljam, da marsičesa ne bova mogla doživeti skupaj, v dvojini, kar pa ni razlog, da bi se pri izkustvih omejevala. S kompromisi se bo dalo rešit kozo in volk bo nafutran z drugimi sortami čevapov in če bo to kazalo in opredeljevalo slikovit odnos, ki si ga dva predstavnika različnih hormonskih ravnovesij že tako predstavljata, je to totalna win-win situacija.

Obožujem ga. V vsej svoji pikrosti, ki jo ima do življenja, v grenko-sladkem odnosu, ki ga ima do sveta, do moje lepote, do globalnih razprtij, do najinih in moje mačke. Obožujem ga v vsem iskrenem humorju, ki ga ekspresira preko svojega neprefinjenega smeha, v vseh njegovih enciklopedičnih zmogljivostih, ker pozna odgovor na vsako vprašanje, v vseh njegovih futurističnih filozofijah, ki jih napoveduje. Vredno je držat za roko človeka, ki ga držiš tudi, kadar si skregan z njim. Tega človeka, ki bo celo noč pazil na tvojo eko mercatorjevo vrečko, v kateri si je na žur prinesel pivo. Ki ne mara romantike, a te celo noč drži v objemu, da komaj dihaš. Včasih je tako prekleto zajedljiv, ampak menda samo, ker dobro hoče. Ker hoče, da oživim, ker hoče, da si naberem moči in kondicije, ker hoče, da ozdravim. Ker hoče, da se osamosvojim. Takrat ga sovražim. 

In to je moje ljubezensko pismo.

Izbezana iz mehurčka

Pravzaprav ne. "Izbezana" je preveč lepa, preveč rahla oblika za poseg, ko nekoga na silo vržeš iz milnega objema roza atmosfere, ki se zablešči v spomladanskem žarku, ko zapluje nad cvetočimi češnjami. 

"Izbezana" je mravljica iz luknjice med tlakovci, a potem bo neuničena vseeno še našla pot do svojega (za moje dojemanje ogabnega) mravljišča, moj mehurček je bil pa abstraktno rečeno sesut v prah. Razstreljen. Odpihnjen na konec neskončnega vesolja. Spečen in pojeden!

Lebdeča nad razdejanjem in z grmenjem za sabo spoznam. Kako prav ima ta črn namrščen oblak!

Neorientirano lovim nek nov, ampak star smisel, pozabljen smisel. Sploh trdna tla pod nogami, hlastam za neko novo in neznano obliko kisika, iščem vsaj travne bilke, da se jih lahko oprimem ... Pa so se v vetru vse tako nesigurno majale sem in tja, da ni bilo nobenega zavetja niti tam pri njih. Tako majhna sem.

Pa sem začela plavat. V viharju. Pa sem začela kontrolirat vetrove. Pa sem začela pridobivat motivacijo za šivanje jadra. Pa sem našla čoln in se usedla vanj. Drvim naprej, ne prepričujem nikogar, sama sem. Rabim samo en pristan. In nič več ne čakam.

Potopisno poročilo izpod ekvatorja bom kar preskočila

Mesec kasneje flipflopke še vedno ležijo na tleh v kopalnici, še dišijo po tropih in tega še ne morem izmit. Pesek, ki sva ga ukradla sejšelskim plažam, ga nabasala v prazen isostar lonec in ga pretihotapila skozi šlampast otoški security check, pa se še vedno (prekuhan in osušen) duši v ziplock vrečki - ves nedefiniran, kje bo njegova prihodnja pozicija, saj v deželi, ki ji kraljujejo črni mački in njihov nagon po vrtnarjenju, kot taka struktura zagotovo spada med bolj ogrožene vrste. Ista usoda je doletela koralni greben, ki prav tako še nima identifikacije z gorenjsko geografijo.

En liter taka-maka ruma izpod ekvatorja in kila datljev iz puščave so pod slovenskim dehidriranim podnebjem, neradodarnim z D vitaminom, s težko apnenčastimi padavinami in vodovjem, izginili, še preden sva prebolela podopustniško depresijo. Še preden so lasje spet postali suha roževina, še preden je koža spet postala luskasta in umirajoča. Še preden se je v zavednem in nezavednem stanju umirilo vrtenje filmov o ... Kičastih barvah, mogočnih palmah z morilskimi plodovi, mini luštnih palmah, ogromnih kokosih, razsekanih in malo nagnitih kokosih, pa o švicajočih nosovih, kolonialističnih klobukih, belih velikih ladjah, pisanih malih supih, črnih dinozavrastih granitih ... O rdečih ptičih, letečih lisicah, oklepnih gigantkah, lion fishih, vojaških hitrih ribicah ob pomolu, zgodnjih zajtrkih, poznih kokosovih elektrolitskih tekočinah, precenjenih kosilih, predragem Seybrew-ju. 

Še malo čutim to bolečino, ki sem jo prejela ob trku dveh glav, ki sta romantično želeli tekmovat z valovi. Če močno pritisnem na lično kost, še zamolklo zaboli! Okusim slano toplo vodo, začutim nežen in ravno prav pod prsti ugrezajoč pesek, pocmokam navidezni suši z lososom, ki je pravkar prišel iz zamzovalnika. In suši s tuno, ki je pravkar priplavala iz Indijskega oceana. Potem se peljem s starim, preveč hitrim busom skozi džunglo, čez hribovje, na drugo stran, doživim pravi lunapark. Vidim bedo domačinov, vidim gigantsko želvo, vidim pokopališče med palmami, vidim prestižni rezort in palačo šejka na vrhu celine. 

Tretje strani sveta tudi ne pozabim. Strani sveta, kjer dolgočasne zlate ali peščene atmosfere z ogromnimi belimi naftožerskimi zverinami jahajo beli bivši beduini po desetpasovnicah. Z drago kavo pod najvišjo zgradbo na svetu pospremim spomin na to mesto, v katerem arhitektura tekmuje med sabo, katera bo bolj štrlela v nebo, katera bo bolj zavita in inovativna, katera bo bolj kričala sporočilo bogatih in zdolgočasenih v tistem neskončnem pesku.

Kičaste, zanimive in tako prijetne slike odklopa in širjenja obzorij počasi, a vztrajno zamenjajo slike realnosti, sivega ozračja, dolgih hodnikov, navijanja vijakov, vnašanja podatkov v excell, prestavljanja žebljičkov, reševanja psiholoških testov, razglabljanj in ugotavljanj o svojih željah, ciljih, realnih povezovanj med mojimi sposobnostmi in izvedljivimi možnostmi. Najino vesolje se za kanec postavi na glavo, zamenja gravitacijo (zdaj nimam pojma, kaj govorim) že takoj po vrnitvi s potovanja. Ne obžalujem, da dan ne bo več isti dnevu pred njo - pred podekvatorsko zadnjehipno izvedeno avanturo. Pozabim, da sva imela za tisti košček planeta izjemno slabo vreme, v katerem sva potem videla same pozitivne reči.

Veliko sem naštevala, vseeno je to najboljši način za sprostitev tolikšne količine bežečih in preskakujočih misli. Veliko sem se ponavljala, kar je ob tolikšni količini bežečih in preskakujočih misli pomembno za en malo manjši smisel. Misli sem sprostila in naredila prostor za nove, pomembnejše, imam občutek, da se jih bo hitro nakopičilo za nov tovorni vlak. Vlak?

Se začne moj YOLO moment.

Namesto ohranjanja zdravja se odločim za potovanje tja, kjer veter meče pesek v obraz, in potem tja, kjer si lahko umijem ta peščeni obraz. Med slane valove drugega najmanjšega oceana. Vržem telefon v morje, v čudovit razgled z razglednice, da bo regeneracija mojih celic popolna in še boljša kot doma, kot v toplicah. 

Uidem temu zimskemu mrzlo-toplemu vremenu, ko daš na glavo kapo, ko greš ven, ker zazebe, a jo kmalu pospraviš v žep nezafršlusanega plaščka, ker malo zašvicaš pod njo. Pospešit si grem krvni obtok v vedno ledene podplate. Pokneippat, ampak z daljšimi intervali.

Še naprej raje ostajam skeptik, ej, tokrat povsem zaradi morebitnega pretrdega padca na realna tla! Dokler me ne zagrabi tesnoba, ko bom plula nad globoko neznano modrino, takrat bom šele vedela, da gre zares. 

Kako je pult udaril po moji skepsi

In tako udrihajoč ni bil prvič. To, da mi je že vnaprej ratalo, da sem postala uničevalka motivacije še osebi, ki je več kot zagnana za uresničevanje novih idej in sprememb ... Spremembe! Oh, tako me strašijo. Taka rada sem utečena v svoji rutini in dolgočasna z vsemi skoraj enakimi začetki dneva, ki se lahko razlikujejo le v horizontali - pač, da ni smuti, ampak da je narezano sadje z oreščki in javorjevim sirupom. Ali pa da je sojino mleko z ovsenimi kosmiči, cimetom in javorjevim sirupom. Ali pa da je limonasta voda z ingverjem in cimetom. Sadje je lahko priložnostnot, je pa nujno, da je in z eno superfood sestavino v kombinaciji. Grilled Cheese večer, moja obsesija, mora biti vsake toliko. Pa vidiš vzorec. Vsa udobna v svojem kokonu pa če je ta kokon podirajoč in zatohlih vonjav. Ker sprememba pa hoče to uredit, to razbit in na novo postavit, če je treba.

Ampak potem sem pa čudežno zadovoljna! Skoraj vedno in če nisem, že nekako adaptiram svoj bivalni ritem v novo škatlico in tudi to skoraj vedno ovijem v lep zavijalni papir. In vseeno sem takoj drvela na upravno enoto po nov potni list. Malo me je sicer skrbelo, ker nisem doplačala trinajstih evrov za prioritetno naročilo, ampak po izkustvu prazne vrste in tega letnega časa me ni smelo kaj skrbet. Potni list je vseeno prispel v treh dneh, o tem, kako hitro in ali sploh bo igral svojo vlogo, pa niti omenim ne, da ne zđinksam vsega. Pult je čudovito izpadel, moj najljubši sospalec in računalniški serviser je postal tudi moj najljubši mizar in postavljalec kuhinj.

Če mi je že tako udobno in toplo v tem mojem kokonu, na momente zasovražim to svojo udobnost. Tako močno jo zasovražim, da se ne bi udarila s pultom samo po skepsi, ampak po moji pasivni buči in kokonu! Ker se udobnost hitro izenači s pasivnostjo in pasivna na področju iskanja ta prave službe, od katere bom imela tudi družbeno koristen občutek, čeprav ni nujno, da bom delala v korist družbe, in en kanec več samostojnosti, sem že predolgo. In pasivna na področju mojega projekta, Projekta 2015, ki bo konkreten element pri delu v korist družbe. Tako pasivna sem, da sem huje pasivna od tega kreativnega pisanja, ki ga izvajam v tem koščku Vesolja. Potem že veš. Ampak se še naprej tolažim s čakanjem in to ne s čakanjem, da bo služba našla mene, ampak s čakanjem na program, ki obstaja in še kako računam nanj, da mi bo pomagal najti name čakajočega bodočega šefa. Če ne, se bom z lepim zavijalnim papirjem, tistim, ki sem ga prej omenjala, obrisala pod nosom.

Nek ce-ve mi je pa le uspelo spisat. Samo še za spimpat je in bo odličen.

Z jajci nad qiuche!

Moji poskusi peke pit oziroma vsega, kar ima pitasto ali krhko testo, običajno pristanejo v smeteh, v košu za smeti ali kanti konkretneje. Enkrat je bila to jabolčna pita, ki se je razletela po tleh zaradi preprostega štorastega momenta, potem je bil faliran optimizem v obliki pite z maskarpone-borovničevim nadevom, a takrat nisem imela pojma, da se maskarpone brez jajc sam po sebi pač ne peče, sem znorela in je stvar direktno s pekača in še na peki papirju naredila svoj salt med mešane odpadke. Potem, čez leto ali dve (vmesnih uspešnih classy jabolčnih pit in mini pitic v pekaču za mafine, ki so uspeli, čeprav je bil povsod en "ampak" ne štejem) je bila češnjeva pita, ker sem morala porabit zamrznjene zaloge češenj pred selitvijo, ampak se je na žuru nihče ni pritaknil ... Zadnji, precej nasilen preboj na področje pitopekarstva, ki se je izkazal za zaresno rinitev glave skozi zid, sem želela izvesti z mojim prvim kišem, pravzaprav slano pito, ker je bilo poletje, poleti pa nisem prav rada jajčna. Bila je slana pita z bučkami. In bila je zažgana slana pita z bučkami.

Pa ne, vse te pite niso spoznale kante zato, ker bi tako rada stran metala hrano, v bistvu se mi to zdi prav podel odnos. Opravičim se ji, če slučajno pride do tega, da pač zadeva res ni privlačna za oko in želodec. In opravičim se vsem lačnim trebuščkom, ki bi se jim to dejanje zdelo zločinsko. In opravičim se tudi mačkoma, ker jima ne dovolim, da bi kaj takega požrla, čeprav bi najbrž ona dva to z največjim veseljem. Običajno skuham toliko kot pozobam, ali toliko, da lahko potem še nekaj zamrznem, ali toliko, da se ravno še pomatram, da pojem do konca nepotreben repete in potem nekaj časa živim na robu zelo nevarnega človeka bombe. In si obljubim, da te jedi ne pripravim več v tem svojem stoletju.

Danes sem se pa spet začutila za kanec pitopokovsko. Sploh po ogromnih količinah božičnih piškotov, nasploh kvašenih test, če se že igram samozadostnega kruhopeka in sem nora na pice, da o izigrani vlogi dobrot iz listnatih zvaljkov ne govorim. Porabiti je bilo treba artičokine srčke, ki me maltretirajo že s svojo dolgo prisotnostjo na polici ... Kiš bo! Saj je enostavno, sem rekla ... Kot že tolikokrat poprej. Tokrat bom najprej povprašala za mnenje mojo najljubšo pitopekovko, totalno sprofesijonalizirano v tem fohu. Kaj za mnenje - za postopek! Z vsemi detajli in morebitnimi cakami, ki bi me uspele zdrmat tekom ustvarjanja. Uf ... Jajca daš v testo? S ščepom pecilnega? Nisem ljubiteljica jajc v testu, razen če se gremo torte, in nisem ljubiteljica pecilnega, ker ga hitro lahko začutiš. Okej, mogoče sem ga pa prav s tem srala pri vseh bivših falirancih. Popolnoma sem razumela vso enostavnost recepta za testo, pa tudi nadev mi je bil takoj jasen - minimalno dve jajci, je rekla. Ločiš rumenjak in malo speniš beljak, da ne bo tako zbito. Zraven vržeš, kar češ, tudi moje artičoke, samo da prej vse čim bolj zdehidriraš.

Vse je šlo gladko. Cviknila sem pri ugotovitvi o okisanih artičokah pa me je mimogredni klicatelj ozavestil, da se jih da samo sprat pod tekočo vodo. Ker se je kislina še slutila, sem za vsak slučaj odmrznila še slanino, da ne bom na koncu primorana celega kiša sama pojest.

Da si zapomnim ta ultimativni recept moje zdaj še bolj najljubšejše pitopekovke, ga zabeležim v Vesolje.
250 g moke, 150 g masla, 1 jajce, žlička pecilnega pa pol deci vode, ker očitno jajce ni bilo veliko.

V nadev je šlo vse po moje s predpostavko o vsaj dveh jajcih:
tri jajca s kremnim sirom, ker je odprt stal v hladilniku tri tedne, nariban edam sir, ker gre ta povsod in je moj "must have", popražene pol čebulce, česen, pet artičokinih srčkov, slanina, da bo atraktivno še za pujsojede, potem pa še  kozji sir z gorgonzolo, ker je kot sam in surov ogaben za jest (govori nora ljubiteljica sirov), in par rezin pancete, ker so bile tudi že čez rok verjetno.

Prosim se, da se vrnem k tej objavi naslednjič, ko me bo spet prijelo. Naslednjič, če ne bo ta kiš v tisti kategoriji jedi, kjer ga bo za en kos preveč, da bi se obdržal v tem stoletju mojega bivanja. Sicer že samozavestno računam, kako bom ukradla tisto eno jajce iz testa in najbrž spet pristala na osmoljenem teritoriju pit, ampak zdaj bom za ziher vedela, kaj sem ušpičila.

Tole je bilo odlično!