Ne mine dan, ko vsaj za mikrosekundo trenutka ne bi zatavala k tebi. Zavem se in raje zatavam v obratno smer. Ima manj boleč konec. Pa že malo več kot leto je naokoli. V tem času sem bila v tvojem stanovanju - Dvakrat? Čudno je, ni več moje. Ob tvojem drugem domovanju sem postala - Dvakrat? Trikrat. Ne maram ga, vzdušje ni prijetno in ni moje. Seveda sem te potisnila v kletne prostore svoje lobanje... Za vsak slučaj, da mi pustiš naprej. Ampak... Ko se nevedno spustim tja dol, ko potem zavedno pomolim nos v šaro tam dol, ko spomini privrejo iz škatel - živi kot le lahko! - takrat začutim tvoj neverjetno črn humor. Črn je. Kot cefikalija. Se nasmehnem.
And it's NOT mine the most loneliest day of my life.
Pa spet tista črnina. Tudi ta je potlačena in to še nižje in še globje dol. Izbrskam jo običajno ponoči, ko me mrtvi in plišasti ne pogrejejo. Mislim, da te prebolim lahko le z drugim. Kosmatejšim. Pa mu seveda ne privoščim enake usode.
And if you go - I DON'T wanna go with you.
Sem zabašem še tebe, poskušam. V večini dneva - čeprav ugotavljam, da to počasi ni več potrebno. Samo še prijetno me požgečka, ne podraži me in ne užalosti. Samo pogrešam te.
Kot sem potisnila Tja tebe, ker si zoprna. Zato ne pokličem nazaj.
And if jou die - I DON'T wanna die with you.
Upam, da se v vsem tem čuti optimizem?
3 komentarji:
Spet nič ne razumem ... Izgubila občutek za metaforiko :)
jaz te štekam! saj mislim da te. tudi sama imam polno omaro zadaj v zavesti nekje, k se vsake toliko časa odpre in potem tuhtam, "pospravljam" in na koncu spet vse zmečen nazaj in zaprem. za pol leta.....
N. - ob tem sem pomislila, da bi me morali interpretirat kot poezijo nekega slavnega pesnika iz 18. stoletja :D (me prav zanima, kaj bi ven prišlo :D)...
nefertit - ja, omara, ki se odpre... Ampak niti ne pospravljam, ker v tem primeru niti ni za pospravit nič... Samo obujat začnem določene spomine, ti pa izzovejo takšne in drugačne čustvene reakcije. Ampak kot se omara sama od sebe odpre, se potem tudi sama od sebe zapre. :) Življenjsko dejstvo.
Sem pa v tej objavi (najbrž) želela opisat dvoličnost te osamljenosti, ki jo sprožijo spomini. Vem, da je vse minljivo - in to je žalostno, naredijo me osamljeno, hkrati pa vem, da je kljub vsemu potrebno naprej - kar me spravi k temu, da nisem več osamljena. Na kratko: spravi me k zavedanju, da nikoli ne bom ostala sama. Vedno bodo okrog mene Ljudje.
Objavite komentar