Nadrealno je. Marsovsko.

Da tako zadovoljna s svojim življenjem že nisem bila... Ah, ne.

Da tako dolgo obdobje znam biti zadovoljna sama s sabo... Tako, ja.

Da tako dolgo obdobje znam biti zadovoljna s svojim življenjem, je povzročilo to, da sem postala cel babji nadutež, napihnjenka, ki bi pojedla sebe, če to ne bi izpadlo preveč krvavo. Tako se z ogromnimi skodelami gostega čokolešnika, ki ga običajno jem le eno krajše obdobje v letu pa še to vedno bolj redkega, crkljam že kar nekaj dni zapored in tako sem tudi nad vsebino garderobne omare navdušena že kar nekaj t.e.d.n.o.v zapored. Osreči me vsak outfit, ki ga zlijem s svojim telesom (še pošvedran podplat škornjev me ne moti tako zelo) in da ne govorim o samo treh lakih, ko jih nanesem na svoje nohtovje... V štacune me ne žene čisto nobena pohujšljiva potreba, ki bi vpila "Zapravljaj!" in jaz bi zapravljala. Vse imam, kar potrebujem in sebe potrebujem najbolj - to pa imam. Iz svoje globine bi lahko črpala zrak, ki ga potrebujem za dihanje!

Vse skupaj se sliši tako važno, kaj? Pa saj se baham. Baham se s svojim popolnim življenjem, ki je popolno kljub nekaj filmsko-grozilnim esemesom, ki skoraj sporočajo obljubo, da me v bližnji prihodnosti čaka še ena na gobec. Baham se, čeprav bo na silvestrski večer čudno, ker imam v poznem večeru in tik pred polnočjo še nekaj dela in da o veselju nad splošno datumsko natlačenostjo v decembru, katere bi se običajno ustrašila in dobila smrkljiv cmok v grlo, ne govorim.

Sem prepričana, da razloge za takšno nadsamozavest zagotavlja fizično in umsko miganje (tudi računanje ob pol dveh ponoči, koliko časa še, če je pred njim 25 kilometrov in vozi s 130 na uro), ki se je tega miganja navadila in ne zna več stati pri miru. Imam še vedno čas - za razmišljanje o tem, kje in kaj mi gre narobe pa tega časa ne posvečam več toliko temu (sinočnjega živčnega zloma zaradi jebajoče tehnologije pač ne štejem). In - če ni čipsa, so pa zlate kroglice.