Pred časom sem spraznila najvišjo polico moje poličkaste omare (je enako brez predalov in vrat), kjer so vsa zadnja leta vladali cede ploščki in kasete - slednje le zaradi svojih barvnih oblekic, ki dokazujejo, da sem bila v aktualnih časih kasetofonov celo ustvarjalna. Tudi cede ploščki so svojo uporabnost zaključili že nekaj let nazaj s prihodom empetri stvorov, a svojo vladavino in neuporabno posedanje so nadaljevali do prebliska v moji glavi, ki jih je pospravil v škatlo.
Takoj sem se počutila za milimeter bolj očiščeno in še sedaj občutim strašno zadovoljstvo, ko pogledam na pleteno ikeino košaro s šaro, ki sem in tja kroži vsakodnevno (denarnica in staf), lonček iz bambusa za kulije (včasih so ven štrlele tri lesene rože - do prve destruktivne dobe mojih nečakov), namizni koledar (rdeč in pokončen je) in atlas iz časa med prvo in drugo svetovno vojno (kul je že zaradi svojega masivnega in starinskega videza).
Danes me je med telefonskim pogovorom s prijateljem zadel še en preblisk - do konca pogovora so bili v ogromni darilni vreči, v kateri me je za osemnajsti rojstni dan čakala davinčijeva šifra in povšter s kravo, ljubko zapakirani vsi plišasti medvedi, zajci, psi in sove z glavnim Rumenčkom Boksijem na vrhu.
Jasno je, da se je katarza ponovila - na čisto spodnji polici omare zdaj ni več ne pliša, niti kolajn fucbalskih uspehov ata Bogdana, ampak samo še Solzice, Kekec, Pika Nogavička, osem ostalih knjig iste zbirke in torba za leptop.
Še vedno pa me suva najogromnejši problem. Ki ga vztrajno prelagam pod stol in na vrh garderobne omare. Kam s cedeji, ki so bili moja puberteta? Kam z medvedi, ki so bili moje otroštvo? Nimam srca, da bi vse skupaj zabrisala stran, čeprav na skrivaj upam, da "pod stol" in "na vrh garderobne omare" predstavljata prikladno vmesno fazo, kjer bom izgubila stik z navezanostjo na te reči s tem, da dobim še dvakrat po en preblisk, ko za mehkužno stran moje duše res ne bo časa. Ponos do sedaj je prisoten že zaradi delnega uresničenja Prahastega in Šarnega cilja.
3 komentarji:
decembra se ponavadi organizirano zbira igrače za ogrožene otroke. vsaj mi smo jih lani na fdv-ju, pa v srednji šoli smo jih tudi.
počakaj na kakšno tako akcijo ali pa jo organiziraj sama. (: cedeje pa kar še malo hrani. nikoli ne veš, kdaj te bo nostalgija prijela...
...
ja, ja
CDje kr hrani, da ti ne bo kdaj žal da si se poslovila od njih
učasih prov zapaše kak "star" CD zataknt :)
...
katja - meni je pa samo v glavi odzvanjala tista akcija za novo pediatrično kliniko. Bom mejčken pozorna na te zadeve, ja :)
Glede cedejev pa obema lahko rečem, da mi težko ponazarjajo kakšno nostalgično vzdušje, ker imam itak zdaj vse v empetri obliki na računalniku in podobnem - cedeji v tej škatli itak niso originalni, kar je pa originalnega pa ne mislim stran zabrisat :)
Objavite komentar