Ko smoki postane polip!

Kupim vrečo smokijev, da jih bom razumno pohrustala. Potem pride moment, ko si moram oddahniti in seveda si zaslužim nagrado. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko uvidim, koliko dela še imam. Seveda si zaslužim motivacijo. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko je splet okoliščin tak, da je jedro super fantastično, medtem ko so elektroni, ki krožijo okoli jedra, kot blesav in zabit polip na čisti steklenici. Zaslužim si tolažbo - skledo smokijev.

Seveda je počutje boljše le v času hrustanja. Želodčni sferi pač ni všeč ta strupena flips kepa, žilam ni všeč zapackanost krvi in koži ni všeč, da postaja svetleča. Ljudje kljub skledi pohrustanih smokijev še vedno ostajajo pravi wtf_pogled_mi_povzročaš in to prav vsi po vrsti. Od babice na mestnem avtobusu, ko ti pove, da je ona nameravala svojo staro rit položiti tja, kamor sem jo jaz tik pred njo, do lastnika stanovanja, ki menda včasih pozimi stoji pred stanovanjsko stavbo in gleda kdo ima odprto okno. Babica me je tako šokirala, da sem vstala in se usedla vrsto za njo, skoraj cel avtobus je bil namreč prazen, pri lastniku stanovanja nam bo pa počasi postalo vseeno, če bo enkrat na balkonu ugledal kosmato zver. Do spodnjega soseda bomo s svojimi stopali ob treh zjutraj poskušali biti čim bolj prijazni, ampak čudeža naj ne pričakuje, ker se bomo težko naučili lebdenja, ko bi bili sicer lahko neslišni. Na poti proti mojemu društvu, za kamor še vedno ob četrtkih zjutraj prostovoljno vstajam, me je neka gospa ustavila in mi želela prodati Resnico o Bogu. Izrazila sem svojo skeptičnost in gospa je zadevo takoj pospravila nazaj v torbo.

Počutim se malenkost ogroženo, ker v tako kratkem času na glavo dobim toliko bomb, da se mi zdi že brezupno braniti. Postanem otožna ob nekaterih melodijah, ker je bilo takrat na tistem koncu tako fajn, letos pa tega "takrat na tistem koncu" ne bo. Bo nekaj drugega, ampak nič še ni definirano, kar me zapira v akvarij negotovosti (uh, kako se to poetično sliši - akvarij je mimogrede zadnji čas zelo popularna beseda!) in negotovost je sama po sebi lahko taka zdolgočasena zažiralka. Zdaj smo v stanovanju ostali jaz, kosmata zver in smokiji. Vsaj to je gotovo.

Tudi meni lahko rečeš wtf_pogled_mi_povzročaš.

Black : Pavel Semionov

Spet prijazno vabim tebe in tebe na Dogodek - ah, na cel teden Dogodka! Kot posebna obveščevalka vesolja ali kot posebna poročevalka iz vesolja po ogledu raznih vremenskih napovedi, ki jih sporočajo ARSO, Erjavčev Robi in Pečenkov Andrej, lahko potrdim, da bo Sonce v prihodnjem tednu kar vsak dan z rumeno barvalo naša vidna polja. Ker se zavedam, da bi to lahko bilo po rjavem novembru, črnem decembru (ki je bil sicer z rdečimi, zlatimi in srebrnimi detajli malo bolj prijazen) in sivem januarju za oči, vajenih mirnih in temnih odtenkov, lahko šokantno, slepeče in katastofalno, ponujam prijazno in nezahtevno rešitev ...

Za vzpostavitev ravnovesja med črnim in belim (priznaj, tvoje oči so postale oči jamskega žužka!), med temnim in svetlim, med deževnim in sončnim, med morbidnim in živahnim ... Svetujem obisk nečesa prav črnega, temnega, deževnega (ne, ne, vode ne bo) in morbidnega.

Razstava Black : Pavel Semionov je razstava, kjer si boš pomiril prežarčene oči, da boš lahko spet s prazno baterijo stopil nazaj na sonce, kjer se bo točno ta baterija lahko spet napolnila nazaj. Otvoritev je jutri, na predvečer - to je zgolj naključje - smrti Prešernovega Franceta, ki nas je pred stodvainšestdesetimi leti zapustil zaradi ciroze jeter. Črno nas bo čakalo do trinajstega, potem pa boš zamudil priložnost, da preprečiš pregorelost tvojih oči.

Stvar rihta MECEN.

Opomba: ta oglas ne grozi in je zgolj dobronameren. Vsi imamo raje proces polnjenja z energijo, kot pa stanje, ko smo z energijo napolnjeni do vrha. Ane?

črni humor je pol zdravja

Dam kapo dol. Ker je vroče zaradi sonca in ker me prešine ugotovitev, da je kapa tista, ki nosi krivdo za moje po novem tako hitro težke in polizane lase. V škornjastih copatkih oddrsam naprej, z zadovoljnim občutkom, da sem se končno spravila malo ven na zrak. Pa na sonce, če se že važno žarči. Zdaj sem pomirjena, na teden fanatičnih zagovornikov živali v bistvu že gledam s pomilovanjem. Kako patetično, kako nepravično in kako nepremišljeno od njih, da eksplodirajo ob najmanjši pikapolonici in z butanjem podrejo vrata, ker z ulice dobijo popolnoma napačno predstavo o prebivalcih našega stanovanja. "Brigaj se zase" v takih primerih ne zaleže, s svojimi človeškimi kremplji bodo zapraskali vate, te označili za namernega mučitelja živali, te šokirali tako, da ne boš vedel, kaj reči nazaj. Mirno bodo odšli domov z mislijo, kako prav so naredili in da so rešili vsaj eno žival, v čisto objektivni resnici pa so se pravzaprav zelo osmešili, celotno stanovanjsko zgradbo so pustili v zmedenem nemiru, točno ta žival pa je tako ali tako najsrečnejša izmed vseh. Razvajenka, ki je disciplinirana in nikoli kaznovana na način, ki bi pustil travmatične posledice. Zgodba s pikapolonico je povsem drugačna, še vedno vidim le romantično idejo, zdaj iz principa še bolj.

Še vedno sem brez celulitnih blazinic in še vedno sem ljubitelj junk fooda, kar bi bilo potrebno močno omejiti. Pa ne morem, zdaj so podražili še meso, jajca in olje, Inštitut za varovanje zdravja se strinja, da se tisti s tanjšimi (ali študentskimi) denarnicami težje ustavijo na oddelku s sadjem in zelenjavo in lažje na oddelku s kruhom, zdrobom in bolj mastnimi mesninami. Ali v Lidlu. Ampak to nima veze s tem. Apetit po nezdravem je najprijetnejši od vseh ... Enako je s potrebo po neumnih filmih, ki so kot torta ob koncu pridnega dneva. Vem, da mi b na drugi strani odrekanje ponovno prineslo eno zadovoljstvo, ampak ne še februarja. Preveč seminarjev in izpitov je na urniku, a v bistvu so ti spet bolj navidezni in samo lajajo, ugriznili ne bodo. Je bilo še vsako leto tako.

V divjini naprej obsedeno preverjam štempelj s številko na vsakem izdelku, ki pove, kdaj ne bo več užiten, naprej zbiram škatle in jih tudi primerno uporabim, prav tako se nadaljuje obsesija z vrečkami, ampak se ne bom zadušila z njimi. Ura je 2.59, bioritem žal še ni urejen. Kdor je sposoben črni humor sprejeti kot črni humor in ne kot tragedijo, ni črn. Kdor je sposoben črnohumorne zabave, ni grd človek, ni slabonamerne duše in ni škodljiv. Nevaren je prav toliko kot je lahko nevaren tisti, ki v domu upokojencev prostovoljno skrbi za starčke.

in our family portrait we look pretty happy

Všeč so mi taki middle class popoldnevi kot so taka rojstnodnevna kosila z govejo župo, praženim krompirjem in dunajskim puranom, še posebej družinska druženja ob cockti in vinu. Kot bi skočila v preteklost, v čas pred tem časom, v čas, kjer ni brutalnega boja za preživetje (le boj med figurami kavbojcev in indijancev, katerega point je bil takrat neznan), v čas, ko je vse tako poenostavljeno, brezskrbno in vsega je na razpolago. Vse te mastne pojedine, zagreto prepiranje in res vreden smeh žal pesimistično (ali le po konceptu minljivosti) doživljam kot nekaj, česar bo vedno manj. Ob koncu pade še skupinska fotografija na samosprožilec pa še ena fotografija vseh vnukov z mamo pa še ena fotografija vseh otrok z mamo pa ena fotografija mame in očeta. Manjkata dva - spremljevalec starejše hčerke in spremljevalec mlajše hčerke, sicer bi nas bilo dvanajst in pol.

Kričanje in divjanje najmlajše generacije, intelektualni pogovori srednje generacije in najglasnejše godrnjanje starejše generacije. To smo mi, ki za sladico dobimo dve različni torti, se nato pocrkljamo še z ekstremno slano prekajeno bosansko svinjo, ki smo jo prejeli po povsem cik-cak in nazaj poteh. Hendikepirana kot vsaka druga, tipično slovenska z gorenjskim temeljem, posebna družina s posebnimi hibami. Zato smo na našem družinskem portretu vsi nasmejani, objeti in se vidi, da se imamo radi. Srečna družina, ki je srečna. Z odstopanji. Ni to nekaj najbolj normalnega?

Hrošč kot napaka v sistemu

Potem sem se končno zrisala nazaj v lepo podobo, začutila povezavo med svojim notranjim mirom in čisto zunanjostjo (oprana žehta cunj, lesketajoča posoda in prazno korito, mehko lasovje, natančno nalakirana roževina itd itd), a je v meni bival in končno še zažgečkal s svojimi tankimi in srhljivimi tacami še najneumnejši hrošč. Ta bi lahko imel povezavo s še ne uresničenim začetkom učenja za torkov izpit (ki ima btw že status potencialne odjave - odkar so namreč podražili položnico za četrti rok s težko sprejemljivih 40 na vesoljno nesprejemljivih 120 evrov, se tudi s prvim rokom ni več za zajebavat!), ampak te povezave čudaško nima. Povsem logično ima hrošč v podnaslovu zapisano mojo stopnjo kondicije (K) v primerjavi s tempom, ki ga zahteva življenje (TŽ), kar bi bilo sicer čudovito, če bi imel znak v sredini svoj kljun obrnjen proti TŽ, ne pa proti K. Tempo življenja je grozljivo pohitel, zahteva vse višje preskoke čez ovire, pošilja tako velike mesne kroglice (aha, asociacija je iz risanke), da te speštajo in spremenijo v še eno mesno kroglico, če nisi previden. Kondicija na drugi strani pa ... Celih pet minut hoje brez utrujenosti zmorem, pri desetih se že megli, petnajst minut pa povzroči, da me gor drži samo še hrbtenica, ki boli, noge pa silijo k tlom in ker ne pridejo do tal, se vlečejo za hrbtenico. Da bi bila na cesti kakšna luknja, bi noge ostale točno tam.

Počasna sem, špelapočasnela. Ko grem na vlak, se že petnajst minut prej pripravim na odhod, potem pa vseeno hitim, še vlak zaradi mene povzroči zamudo (uh, kaj takega - pozdravljam gospoda v modrem in s piščalko v ustih, da še ni zapiskal, ko je videl mene kobacati se čez tire!). Naprej drobencljaje, na koncu koracaje, ljudje gledajo, eden na sto še vpraša, če sem okej. Seveda sem, kričala bi na pomoč, če ne bi bila okej!

Zdaj bo skrajni čas, da nekaj naredim. Za kondicijo, da ujamem tempo, da ne bom več utrujena in pohabljena. Čakam sonce, čakam par injekcij vitamina b12, čakam duracel zajčkasto baterijo ali čakam nekaj, da me psihično in fizično dvigne. Najprej to, potem lahko začnem skladiščiti zabojnike moči. Uničiti najtrdovratnejšega hrošča (ker je neumen), mu potrgati tanke in srhljive tace, da ne bo več žgečkal in to je moja poznojanuarska zaobljuba.

Ti si še okej distrakcija ...

Medtem ko se počutim mozoljasto, čeprav sta medmenstrualna dva že izginila, medtem ko se počutim debelo, čeprav sta cifri na tehtnici pravi ideal in medtem ko se počutim mastnolasoče, čeprav sem umivanja las že prepotrebna, pa še potem, ko so se moje varčevalne ambicije že zdavnaj spremenile v prah pod posteljo, kjer ga sesalec še dolgo ne bo potegnil vase, sem tukaj. Tukaj, kjer je bioritem postavljen v neutrudljive okvire, kjer je prehranjevanje naštelano na prave ure in kjer se da dobiti sonce, tudi če se posebej nanj ne nastaviš.

V koraku s prvimi izjavami te objave so seveda zadnje izjave prvega odstavka te objave praktično neresnične. Spalni ritem je tak, da spim polnih 12 ur, prehranjevanje je nadpovprečno založeno s čudovitimi suhimi salamami, žrebičkovimi golaži in ostalimi mesnatimi hranili, sonca pač samo ni. Še namizna luč je crknila.

Kar megli se mi pred očmi, ko berem o pravničtenebriga simptomih in kurativi pravničtenebriga nadloge, ampak vseeno ne toliko kot se mi megli ob misli, kako naj se lotim novega učenjaškega pohoda proti izpitom, ki se zame zares začnejo s prvim februarjem.

Tole je prisiljena objava, ne počutim se nič bolje, bilo pa je obvezno spisati vse trenutne nesmisle, ki me mučijo. Sploh jih ni toliko, vsi pa imajo v končni fazi spet skupen koren, ki je izpranega ali zlajnanega značaja, zato ga ne izpljunem več iz sebe. Res bi pogoltnila nekaj motivacijskih bombonov prosim.

Samo še en enerđi drink popijem ...

Ne vem čisto zares, ampak najbrž gre za to, da se mi na ta dan ni zgodil noben padec s spodmaknjenega tabureja, noben čili v očeh in nobeno čelno trčenje v radiator. Tako sem proti večeru kot cunja, ki sicer ni prav preveč utrujena, želela stopiti na mestni avtobus, kjer sem pričakovala vsaj kakšen komolec med rebra ali pa samoiniciativni štrbunk na nivo, kjer imajo ljudje ponavadi stopala. Toda tudi tukaj je steklo vse ne po moje. Prazno, dolgočasno, neavanturistično. Nestresno?

Mislim, da se še nobeno izpitno obdobje nisem počutila tako neorganizirano, nevedno in prepuščeno dnevom, ki se iztekajo in grozijo s svojimi datumi v alarmantni rdeči barvi, ki opominja naj se podvizam z aktiviranjem celic sive spužve znotraj lobanjskega okostja, še bolj pomembno pa bi bilo ukrepati na bolj ustvarjalnem področju študija, torej na področju kracanja seminarjev, poročil in pri ostalem nujno potrebnem balastu. Tole pa bi bilo lahko polno, avanturistično, še vedno dolgočasno in stresno, a? Pravkar sem se prvič v vsej svoji šolski zgodovini lotila projekta "Iskanje primerne seminarske naloge med prijatelji". Kill me!

Zadnje dni ali zadnje obdobje slabo spim. Mogoče je pa ta grm za požgat? Ideja je padla, da bi žival naučili igrati računalniške igre s kakšno podganjo vsebino, da bi pozabila na to, kako zabavno je posteljno bojišče in z njim vse premikajoče noge pod kovtrom. Prihranila pa nam vsaj eno uro čistega in nujno potrebnega spanca. Po vsakem kosilu me zasrbi pri vesti, kjerkoli ta v mojem telesu že ždi, ko se uležem na kavč in brez upiranja podležem zlobnemu spancu, ki iz mene prežene še zadnji stik z gibajočim živim svetom.

Zdaj pod prisilo pa tudi z užitkom in čeprav vem, da ni prav, a če rečem "go TO HELL!", ga popijem in grem na sproščujočo urico in pol jogijskega miganja. O Rdečem Biku govorim.