šubidu

samo Jz

Wiuwi. Že tretjič ta teden sem se nahamala palačink. In zadnjič. Malo preveč sem pretiravalaaa.

Jutri imam ultrazvok leve joške, torej srca (smeško z bleščečimi zobki). In nič bat - je samo preventiva.

Zvečer paaa - supr osnovnošolski žur z Atomik Harmonik! Grem se ga napit med petnajstletnike. Če me že obravnavajo kot eno izmed njih pa en večer bom. Majčkeno bo zmrzovalo, zato sem pa že danes izbrskala bundo... Bunda na začetku septembra!? S stola mi še vedno visijo kratke hlače. Something is NOT right!

And what happened to my silly cat?

Po glavi so mi brzeli že najbolj kruti možni scenariji o tem kje in kako bo končal moj maček. V sosedovi pralnici izstradan do smrti, razčetverjen od sosedovega dobermana ali pa v ghhhrabnu še na pol živ, s staknjenim levim očesom, zaradi napada na veliko jekleno zver. Do enih sem ga klicala in "nanana"jala in zbijala s krožniki, zjutraj pa primjavka iz Oskarjevega vozička, ker je bila zaprta v garaži.

Stupid. Kaj še mislim? Čakam povabilo s faksa.

No, resnično ne vem kaj bi sama s sabo. Ne, tole ni podobno tistemu filingu, ko ne veš kaj bi sam s sabo in brskaš po hladilniku in poskušaš svojo zoprnijo pretopit v hrano. Ampak to je tisti filing, ko ne veš kaj bi sam s sabo in si želiš napisat en nasvet za prihodnje rodove pa ne veš kater bi bil tisti najbolj univerzalen in hkrati optimalen.

Dragi moji: čuvajte svoje modrčke in nedrčke, ker je silno težko, ko izgubiš ali uničiš enega, ki ti je pri srcu! Negujte jih!

Nervous Breakdown!

A, a, A! It's been a bad END OF THE day. Za znoret.

Goveda, govna, gnoji. Razjarjena sem na mačka. ((Pa na tisto, ki bi jo najraje katapultirala na drug planet, kjer ne bi bilo žive duše, ki bi jo živcirala)). Preprosto za popizdit. Pridem domov. Mačka nikjer - že zdavnaj prekoračila Horo Legalis... Joj, jo bom tepla. Par dni me ni doma pa si že dovoli vse - lumpat pa spat drugje. Punca še ni polnoletna, punca še ni sterilizirana, da bi si taka uživaška dejanja lahko privoščila. In bog ne daj (o tem drugič), da se sploh ne bi več prikazala domov. Obljubim, da ne bo dobila hausaresta.

In takoj, ko pridem domov, še tak pozdrav:

--h: oj. zutrej sem te klicala.prej sem te 2x klicala... niti pokličeš ne

-V: ou, helou tu ju tu

--h: zakaj nisi nazaj poklicala

Pa nič drugega. Ja đizs krajst. Kje pa je "in kako si se kej mela?"? A, že vem. Potiho, za mojim hrbtom: "kva je pa delala tm? Oh, komi čakam, da gresta narazen, da mu povem tist kar mislm." V bistvu namesto tega poslušam kako drag kombinezon ima ta in ta, kdo ima porša, kje ima kdo postavljen vikend. Res stvari, ki me noro zanimajo.

Ne, ni mi potrebno imet takih ljudi okoli sebe. Pa jih vseeno imam in ne da se jih znebit, niti nimam (več) živcev za kaj takega.

Pa ne da to objavljam javno. I don't care. Zakaj tega ne povem na glas? Uf, je bilo že prevečkrat in ne zaleže.

Ne bom spala. Pa še dojela sem zakaj sem še razjarjena. Ker se moram matrat 60minut, da mi pusti eno prazno vrstico!!

Kdaj resnično tolčem same nesmisle. Nesmisle, ki so smiselni samo v moji glavi.

tudej is veri bjutiful dej

Bila na mojem sivem faksu. Po približno pol leta. Še več. Srečala mojo filozofsko sošolko, katere sem se zelo razveselila. V prvem roku naredila vse izpite. Pohvalno. Nisem še vpisana na mojo novo smer, ampak bom kmalu. In sem prišla do spoznanja. Novega spoznanja o sebi - ko sem živčna jecljam! In to tako, da moj notranji glas zraven vpije, da naj utihnem, zaprem gobec. Pa zelo pogosto sem živčna. Govorim v nepovezanih stavkih, katere poskušam povezati, ampak je že prepozno in zato še slabše.

Sem pa zelo vesela.

SKLEP

Pritožbi se ugodi. Sklep o rezultatu izbirnega postopka za vpis v prvi letnik v študijskem letu 2007/2008 z dne 19.7.2007 se odpravi.

Sprejeti ste na:

UNIVERZO V LJUBLJANI. FILOZOFSKO FAKULTETO, ANDRAGOGIKO - ENOPREDMETNO UN, REDNI ŠTUDIJ

That is why I am happy!

Tako sem nekako začela verjet v približno poštenost slovenskega (visoko)šolskega sistema (poudarek na približno). Ko sem hotela novico povedat naprej so od mene slišali le evforično cviljenje. Skoraj zagotovo so si mislili, da se mi je dokončno strgalo. Seveda sem obljubila, da letos pa bom obvezno noro pridna, itak mi pa ne preostane drugega. Zaenkrat sem res le gimnazijska maturantka, ki bi - če ne bi nadaljevala svoje intelektualne poti - pristala le za kakšno mašino v GeTeju, poleg živin, ki imajo dokončano le osnovno šolo (in poleg študentov, katere izkoriščajo - n_a_v_e_l_i_k_o - like čajna's pur litl pipl).

Sem se pa tudi izognila izgubi dveh jurjev in pol. Evrov. Kar pomeni, da se bom brez slabe vesti podala na en širokoprodukten (:P - ta izraz verjetno obstaja le v vagi-leksikonu in pomeni nabaviti produkte vseh dimenzij, materijalov in vrst) šoping. No, da vseeno ne bom izpadla prevelik potrošniški frik, bom oči vrgla le na določene artikle, za katere menim, da jih bom zares potrebovala (:D).

Neizmerno pa se veselim tudi današnjega srečanja. Srečanja punc, ki se na kupu niso zbrale že uf, kar nekaj časa. Katjuša, ki bo prilomastila s hribov (če tole prebere, me bo povozila z avtošolo), Nina in Mojca, ki sta forevr tugedr, edini civilizirani in Tina, ki nas bo prišla pobrat z njenim rdečim vragom, kot ga sama imenuje. Pobrat in peljat na kruhke. Verjetno.

fjučr fejMAUS

Zakaj je potrebno pisat blog? Web log. Nekaj zato-jev:

• Vsekakor zaradi olajšanja lastne duše, da vse tegobe in tudi pozitivne stvari spraviš nekam - malo ven na prepih, da se ne zadušijo v temnih votlinah lobanje.
• Mogoče tudi, da Mreža odnese tvoje pomembno sporočilo naprej, v svet, v vesolje. Pa tudi, če ga nihče ne prebere, ti živiš v zavesti, da te drugi poslušajo. In mogoče... čez desetletja, ko umreš neke slavne smrti in hočejo od tebe izbrskat vse možno - najdejo tvoj blog, ki ga označijo kot pomemben vir, da si zares obstajal. In kako pametne izjave za življenje si pisal! Vse bodo nekoč mogoče morali zrecitirati šolarčki v šolah, da bodo naredili tisti f* izpit za naprej.

Zame je pomembno oboje. Za dušo. Sem pa poleg teh dveh zelo pomembnih ZATOjev, našla še enega:

• Tista slavna smrt... skoraj zagotovo ni bila naravna. No in tu se pojavi vprašanje... Šlo za samomor ali umor? Pri tem pa pomaga tale zadeva. Vsak detajl lahko pomaga... Imam mogoče samomorilska nagnjenja? Mogoče občasno... Imam kakšne sovražnike? Ne da bi vedela. Bom pa oba odgovora absolutno opisovala (tudi skozi vrstice, da se bo preiskovalna policija malo bolj potrudila), ko bo pač prišlo do enega in drugega. Ali.

//Mislim, da sem speštala enega smrdljivčka.//

Dejansko se bojim pajkov in moj najljubši fant tega ne more sprejet. In noče! Zato me s pajki preganja na vsakem koraku. Kar me spravi na... On the edge of reason. Na histerično hlastanje za zrakom - čistim pajkov.

//Damn, mi smrdi leva roka.//

Vem kaj bodo storili marsovci, ko me bodo ugrabili z namenom delati poskuse na meni (mogoče je to tista slavna smrt!?). Kožo bodo posmukali dol, na kosti dali vso možno (čisto) mast vseh možnih tolstih živali in mi kožo prišili nazaj. Nujno se moram zredit do takrat. In to dvakrat.

grauli-vagi

Počutim se grozno (skoraj kot vedno). Po drugi strani pa popolnoma normalno (skoraj kot vedno). Žalostna postanem, ko pogledam zadnjo epizodo zadnje sezone te in te nanizanke. Pa čeprav se vse lepo razplete. Očitno sem res presentimentalno bitje za ta svet. Poleg tega me vedno pretrese pogled na moje izpadle laske. Vsak dan cela klopka (like klopka/klobka volne). Can't wait, da bo vsega tega sranja konec. In še faks... Najbolj đajant psihaža stanje je to, da ne veš... kako se bo izšlo. Pa malček osamljeno se ta trenutek počutim, čeprav mačkica lomasti po moji sobi.

--> Ha, kaj vse je treba povedat preden preklopim na živahnejše teme. In koliko smeškov je treba uporabit za realizacijo prikaza mojega razpoloženja. - ki jih ni več, sem jih zbrisala, ker kvarijo luklajk mojega SPLETNIKA <--

Ubistvu so me danes presenetile šokantne novice, ki so me prav nasmejale. Novice, ki pridejo iz ene glavnih funkcij ženskih možganov, kateri po domače rečemo "opravljanje". Da je soseda svojega fanta nabila s kolom, ker jo je prevaral in da je ta in ta deklica noseča. In da kaj takega se lahko zgodi le v našem koncu, kjer bodo prihodnji rodovi kmalu postali izrojeni - takšna je bila naša ugotovitev. Da je sicer povsem naravno, da zanosiš pri 19ih, ampak da to ni naravno za našo vas (jaz Ji pravim naselje) - takšna je bila moja ugotovitev. Ugotovitev, ki jo imam že zelo dolgo časa v glavi in ki si res ne zasluži opravljanja. Pa vseeno. Pa kar še zadeva opravljanje - je treba poudarit, da ta vrsta le-tega pride iz govoric, ki pa nikakor niso zanesljive, poleg tega... Nadaljno širjenje govoric je zelo grda stvar. Povzročati govorice pa je še grše (se nisem mogla upreti opisu mojega nadvse moralnega pogleda na krog "opravljanje-govorice".

Posebej bi se posvetila tudi sosedovim in našim mulcem, ki se silno grdo vedejo do mojega mačura (mimogrede čigar glava trenutno visi s tiskalnika). Nezaslišano se mi zdi, da ga preganjajo na lastnem ozemlju... Sicer se je treba sprijaznit z dejstvom, da Lili (tako ji je ime) išče gužvo (zdi se mi prikupen izraz) kjer je le mogoče - če se bodo mulci igrali na drugi strani Save, se bo poskusila prebiti... Ja, na drugo stran Save. Ko je v sredo sosed kosil travo, Lili ni bilo nikjer. In kje mislim, da je bila in kaj mislim, da je počela? Bila pri sosedu. Igrala se je s frišno pokošeno travo (ne vem sicer, če res, ampak 2x ni za reč(' )). No, uglavnem... Gre k mulcem iskat gužvo. Gre se gužvat. In normalno mulci dobijo veselje, da bi pa tega mačka malo zlaufali naokoli. No, tega ne pustim! Sicer ta trenutek menim, da je fino, da so jo, ker spi že nekaj ur kakor ubita, ampak - tega ne pustim! In če tega ne pustim, oni tega ne smejo več izvajat! Je tako?

Jezna sem na mojo super kolegico. Ker mi ni v uporo. Zjutraj jo pokličem, da jo zbudim, da greva skupaj na moj faks. "Ne da se mi". Oukj, tudi meni ne. In to je bilo to.

In navsezadnje - lep dan je bil. Začel se je precej družabno (grugru), končal sicer malo manj...

Sindrom named Pi & eM

Zoprna sem. Sitna. Razdražljiva. In na tak način opazim mnogo stvari, ki me motijo. Preveč jih je. Že enajstič danes si vrtim The Story Of Hurricane Carter, če pa ne, pa samo strmim nižje v desni kot monitorja, kjer pričakujem oblaček v katerem piše "Download Complete" - tega in tega dela te in te nanizanke pač. Da bi si pogledala kakšen poučen documentary muvi? Očitno ne. Bi, če bi mi kdo pred nos postavil vrečko krančipsa, ki je paprika, ki je X-cut.

. . . In nekaj detajlov IZ mojega vserazpoloženja, superzoprnega:

• pojedla bi še eno konzervo ananananasovega kompota plus pomarančno torto, edino dobro torto v cukrarni, katero so verjetno ukinili iz prodaje, ker je bila predobra za vađajnina usta. Pričakovano. Pa nekaj čokoladnega.
• nihče, ampak res nihče, mi ne bo zbil mojega prepričanja o najlepotah moje sobe. Helou? In od kdaj se fantje ozirajo na to kakšno posteljico imajo deklice? Važno, da je na postelji ena huda miška, ki jo imajo po možnosti še radi. (ja, je zraslo na špinačniku moje đajant prijateljice - da je groza pripeljat fanta v ne-po-najnovejši modi opremljeno sobo).
• prekleti komarji, komarke - krvosesi v glavnem. Kolena, rit, po novem tudi ramena, čelo... Vse je popikano, predvsem pa srbeče. Sploh pa povišana motivacija za to, da bi izkoreninila vso komarčevsko vrsto (bi se naravno ravnovesje sploh porušilo??), če ne pa vsaj za en povraten pik. Jaj, če bi bili večji, bi se jih sicer bala, ampak bi jih v takih trenutkih tudi tako mastno ugriznila, potem pa še polila z njihovo srbečo snovjo, ki bi jo prej iztisnila iz njihovih rolčkov oz. karkoli že je tisto na njihovih nosovih, če tisto je nos... kljun?

Jak, nagravžno.

• uri infekt, vnetje mehurja po slovensko. Najbolj trapasta stvar EVER. Dve kapljici ven, peče za znoret, čez pet minut ponovimo vajo. Kdor tega ne doživlja, si ne more predstavljat neudobnosti in nezaželjenosti tega pojava, zato v teh "situacijah" sovražim pametovanje, še posebej v smislu - ah, pretiravaš; ah, smešna si, najbolj pa POPIZDIM (grd izraz, my apology) ob "ne bod(') živčna".

No, seveda pa me v dobro voljo in stran od mojih (sicer mini) problemov spravijo ljudje s katerimi sem bolj redko v kontaktih (beri: nekajkrat na mesec). Nadvse me razveseljujejo na novo sklenjene ljubezni in nadaljevanja le-teh. Bi kar na glas zatulila kaj vse vem, ker sem tako zelo vesela, ampak ne smem.

cmočka*